Ko je postalo jasno, da imajo dejanja Mohamede Meraha – tedaj še neznanega strelca – rasističen motiv, je bilo Nacionalni fronti jasno, da je dogajanje v Toulousu zelo slab PR za stranko. Rasizem, v zadnjih letih sicer zakamufliran v domoljubje, pravzaprav sovražnost do imigrantov, je pač neločljivo povezan s stranko, katere vodenje je januarja 2011 od svojega očeta in ustanovitelja stranke Jean-Marie Le Pena prevzela njegova najmlajša hči Marine.

Francoske predsedniške volitve so oddaljene le še slab mesec, morilski pohod 23-letnega Meraha pa bi lahko pomenil katastrofo za kampanjo Le Penove, ki se poteguje za najvišji političen položaj v državi. Prizadevanja Le Penove v zadnjem letu, da bi odpravila sloves Nacionalne fronte kot tiste "zlobne" francoske stranke, so bila v trenutku izničena. Rasistično in versko nasilje pač ne moreta biti povezani z nobeno stranko, ki si želi biti v današnji Franciji izvoljena.

"Mehak" pristop
Celotna dinamika se je spremenila, ko je v javnost prišlo ime strelca, ki je v Toulousu ubil sedem ljudi. Mohamed Merah bi bil lahko vzorčni primer strahov in groženj, s katerimi Nacionalna fronta straši pred tujci. Merah je bil star znanec francoskih oblasti in naj bi bil povezan z Al Kaido. Vojaško naj bi se uril v Pakistanu, bil zaprt zaradi terorizma v Afganistanu, iz zapora pa naj bi ga rešili talibani. Popolna uresničitev strahov, s katerimi bi lahko Le Penova strašila Francoze, a se je odločila za bolj pretkano taktiko. V skladu s svojo namero, da bo s stranke sprala stigmo desničarskih skrajnežev, je poudarila, da večina muslimanov v Franciji ni skrajnežev in da ne kršijo zakonov. Narobe bi bilo, če bi stigmatizirali celo skupino, je poudarila.

Modernizacija okostenele stranke
Danes 43-letna Marine Le Pen je desetletje pred prevzemom vodenja stranke preživela pod okriljem svojega očeta, ki jo je vzgajal za svojo naslednico. Ko se je Jean-Marie Le Pen januarja lani upokojil in postal častni predsednik stranke, je bila ta v precej nezavidljivem položaju – poosebljal jo je en sam človek (Jean-Marie Le Pen), njeno sporočilo je bilo okostenelo, njena najbolj konservativna, katoliška in ksenofobna retorika pa zastarela. Marine Le Pen si je zadala nalogo, da stranko strukturno in ideološko modernizira, jo spremeni v potencialno zmagovalko volitev. Najsi bo zaradi pragmatičnih razlogov ali iz prepričanja, oddaljila se je od nostalgije po Vichyjski Franciji, ki je (v rahli preobrazbi) živela v srcih privržencev njenega očeta.

16-odstotna podpora
Diplomirani pravnici je uspel preboj na francoski politični zemljevid. Z odločnostjo in jasnostjo si je prislužila pohvale nasprotnikov in naraščajoči delež volilnega telesa. Anketa, narejena še pred streljanjem v Toulousu, je pokazala, da jo podpira 16 odstotkov vprašanih, kar je le odstotek manj kot leta 2002, ko je Jean-Marie Le Pen šokiral Francijo in se uvrstil v drugi krog predsedniških volitev. (Ista anketa je ta teden Nicolasu Sarkozyju pokazala 28,5-odstotno podporo, Francoisu Hollandu pa 27-odstotno).

"Marine je prav tako demagoška kot njen oče in še nevarnejša. On je hotel biti le igralec, da bi ga opazili, se postavljati. Marine Le Pen pa želi zmagati in vladati," o dvakrat ločeni materi treh otrok pravi politični komentator Alain Duhamel.