Okoli štiri milijone prebivalcev Južnega Sudana se bo na referendumu odločalo o odcepitvi od severnega dela in o oblikovanju lastne neodvisne države. Referendum je del mirovnega sporazuma, s katerim se je leta 2005 končal najdaljši oboroženi konflikt na afriških tleh, ki je v več kot 20 letih zahteval dva milijona mrtvih, še enkrat toliko ljudi pa je bilo pregnanih s svojih domov.

Že od začetka je jasno, da se bodo po desetletjih zatiranja s strani arabske vlade iz Kartuma na jugu Sudana odločili za samostojnost. Bolj kot glede izida referenduma se je med poznavalci in v mednarodni skupnosti ugibalo, kako bo severni del sprejel odcepitev z nafto bogatega južnega dela.

Sudanski predsednik Omar Al Bašir je že večkrat skušal pomiriti zaskrbljeno mednarodno javnost in je kljub kampanji za enotni Sudan zagotavljal, da bo spoštoval referendumsko odločitev. Ta teden je celo obljubil, da se bo v južnosudanski prestolnici Juba pridružil slavju ob neodvisnosti.

Nafta na jugu, naftovodi na severu
V Južnem Sudanu se nahaja 80 odstotkov vseh sudanskih zalog nafte, a vsa naftna infrastruktura, plinovodi in rafinerije so skoncentrirani na severu, zato se Kartum in Juba dobro zavedata, da eden brez drugega ne moreta in bo nujen dogovor. Večjo težavo predstavlja pokrajina Abjei, ki leži na meji med severnim in južnim delom.

Številna naftna polja se namreč nahajajo prav na območju Abjeija in nobena stran ga noče izpustiti iz rok. Istočasno z referendumom v Južnem Sudanu bi moral potekati tudi referendum v Abjeiju, na katerem bi se prebivalci odločali o tem, kateri strani se bodo pridružili - severu ali jugu.

Čeprav je bilo v izvedbo referenduma vloženo veliko naporov, pa so ga morali vseeno prestaviti za nedoločen čas. Razlog je v registraciji volivcev, saj se severni in južni strani ni uspelo dogovoriti o tem, kdo sploh ima volilno pravico.

Potem ko sta se sever in jug z mirovnim sporazumom leta 2005 dogovorila o delitvi oblasti in dohodkov od nafte, je nerešeno ostalo vprašanje Abjeija in predvsem meje pokrajine, ki si je v sporazumu zagotovila pravico do organizacije referenduma o priključitvi severu ali jugu. Še prej pa je bilo treba zagristi v kislo jabolko in določiti meje pokrajine.

Kartum in Juba sta dogovorila, da bosta primer predala Stalnemu arbitražnemu sodišču v Haagu, ki je julija leta 2009 določilo meje in severnemu delu prepustilo obsežno naftno polje Heglig. Kljub prikrajšanju za velik del z nafto bogatega ozemlja je jug za ceno miru sprejel odločitev sodišča.

Toda dobra volja ni trajala dolgo in kmalu po odločitvi sodišča so se skrajne sile na obeh straneh začele pritoževati, da jim je pripadlo manj, kot bi jim moralo. S tem so se znova obudile nikoli povsem zatrte napetosti med največjima etničnima skupinama v pokrajini - pastirskimi Dinkami in nomadsko Mizerijo. Prav zadnja je edina nasprotovala odločitvi sodišča.

Voda in trava pomembnejši od nafte
Nafta je za Dinke in Mizerijo bolj postranskega pomena, saj so jim v negostoljubni pokrajini za preživetje pomembnejši vodni viri in pašniki, zaradi česar prihaja do veliko sporov, ki se pogosto sprevržejo v oborožene spopade. Če sta v preteklosti obe ljudstvi spore reševali na tradicionalen način način prek posrednikov, se je to spremenilo v 70. in 80. letih z odkritjem nafte.

S severa uvoženim političnim islamom je prišlo tudi vprašanje rase, etničnosti in kulture, s tem pa do delitve na Arabce in Afričane, pojasnjuje Stephen Kellly iz britanskega obrambno-varnostnega inštituta Rusi. Z uvajanjem šeriatskega prava in posledičnega nasprotovanja nemuslimanskega prebivalstva se je tako po njegovih besedah nacionalni konflikt prenesel v Abjei in porušil dotedanjo sestava tamkajšnje družbe.

V državljanski vojni, ki je sledila, sta bili etnični skupini podaljšana roka obeh strani - vlade v Kartumu, ki je z orožjem podpirala pripadnike Mizerije, ki so nato dobro oboroženi napadali območja Dink in jih tudi pregnali na tisoče, - ter južnosudanskega gibanja, ki je napeti položaj izkoristilo za novačenje bojevnikov iz vrst Dink.

V skladu z referendumsko zakonodajo so imeli Dinke volilno pravico, nomadski Mizeriji pa so jo odrekli, zaradi česar se je zbala, da bo ob pomembne vodne vire, če se bo Abjei priključil jugu. Ker sta obe skupini še vedno močno oboroženi, obstaja nevarnost novih spopadov, kot so se zgodili leta 2008, ko je bilo razseljenih 60.000 ljudi.

Zaradi nerešenega statusa ostaja Abjei po mnenju številnih analitikov še vedno glavna ovira za mirno razdelitev Sudana. Tudi ob optimističnem razpletu nedeljskega referenduma, ko bi sever resnično mirno sprejel odcepitev Južnega Sudana, tako mednarodna skupnost še ne bo imela razlogov za miren spanec.