"Res! Po hiši lahko vidite škatle, z ženo pakirava, odletim 31. januarja," je zatrdil v gromkem smehu Mussomeli, za katerega je bilo mesto veleposlanika v "na videz popolni in neproblematični" Sloveniji zadnje. 62-letni Newyorčan se namreč 1. aprila - "na dan norcev" - upokojuje. Kar sicer ne pomeni, da bo v Washingtonu samo srebal litre slovenskega vina, ki ga jemlje s seboj, saj si že ogleduje univerze, na katerih bi lahko predaval - diplomacijo, od vseh predmetov, kot se nasmehne.

Mussomeli dobro ve, da ga slovenska javnost nikdar ni imela za diplomatskega - vsaj v klasičnem pomenu besede ne. In pri veleposlaniku, ki je pri nas zdržal štiri leta - in štiri slovenske vlade -, v tem času pa šel sedmi sili zelo na roke s svojimi udarnimi izjavami, vse do konca nismo nikdar zares vedeli, koliko njegovih "verbalnih spodrsljajev" je bilo zares zarečenih, koliko pa dobro premišljenih provokacij, s katerimi je skrbel, da je ostajal vidna politična figura pri nas.

"Mussomelija za premierja," smo tako lahko večkrat prebrali med komentarji na njegovem zelo odprtem Facebooku, ki ga je s pridom uporabljal za spoznavanje slovenske nravi. Pa naj si je šlo za prostaške pozive, naj spiz**, ali pa za poveličevalne hvalnice nedvomno nekonvencionalnemu diplomatu, ki je marsikomu v Sloveniji stopil na žulj.

Polarizajoča osebnost
In čeprav je moral na zagovor na zunanje ministrstvo v svojem stažu "samo" dvakrat, ni skrivnost, da je Mussomeli polarizajoča osebnost, ki si je s svojim glasnim (in pogostim) izražanjem mnenja, ki so ga nekateri razumeli kot šolanje Slovencev, ob poplavi negativnih spletnih komentarjev nabral tudi nekaj političnih nasprotnikov. A, kot je Mussomeli tudi svetoval svojemu nasledniku, poklicnemu diplomatu Brentu Hartleyju, ki v Ljubljano prihaja 5. februarja, si tega ne smeš jemati k srcu in ne smeš jemati osebno - sicer lahko kar odideš.

In če lahko kaj priznavamo Mussomeliju, je to, da se je svojih načel neomajno držal in ostal zvest svojemu značaju. V svoji pisarni na veleposlaništvu ima na vidnem mestu obešen napis, izraz slovenske protestniške ljudske volje: "Mussomeli, raus!", vse do zadnjega je standardne diplomatske puhlice o lepi pokrajini in odličnem vinu mešal s precej manj standardnimi kritikami Slovenije, novinarje pa nas je tudi na zadnjem srečanju (začinjenem z nekaj medmeti na "f") sprejel - bosonog.

"Živeti tu je bilo krasno, z veseljem bi še ostal, samo ne kot veleposlanik. To je bilo precej težje, kot so mi obljubljali," je dejal Mussomeli med streženjem ženinih čokoladnih piškotov, ob tem pa še izdal, da si gresta prihodnji teden ogledovat nepremičnine ob slovenskem morju. Ker se vidi, da bi lahko živel tu. "Slovenija te zasvoji. V celi diplomatski karieri se nikjer nisem počutil tako dobro kot tu," pravi.

Umetnost prilagajanja
Ob tem je treba poudariti, da je Mussomeli v Slovenijo prišel po službovanju v takih državah, kot so Egipt, Filipini, Šrilanka, Maroko, Bahrajn, Kambodža in Afganistan, in sam priznava, da se morda ni najbolje prilagodil na prvo državo, ki ne sodi v "tretji svet". Da je imel drugačen pristop do diplomacije in interakcije ter da je potreboval kar nekaj časa, da se prilagodi, pa tudi, da se slovenska javnost in mediji prilagodijo nanj.

V teh štirih letih je Sloveniji tako, denimo, očital, da je svojo neodvisnost dobila na prelahek način, krcal je slovenske medije, Janeza Stanovnika je po tistem njegovem udrihanju čez "hlapce" v Dražgošah odpravil kot "starega moža" (danes priznava, da ga je tisti napad Stanovnika in nekaterih politikov vseeno malce bolel), zameril se je Jankoviću, pa Türku (po drugi strani Pahorja označuje za domoljuba, "najboljšega slovenskega politika" in "daleč najboljšega predsednika, kar ga lahko imate"), hkrati so letele nanj kritike zaradi vmešavanja v volilni boj leta 2012, pa zaradi preagresivnega lobiranja za povojno spravo in neprimernega komentiranja primera Patria, kar so nekateri razumeli kot podporo desnici.

Vlagatelji raje na Češko, v Srbijo
Za vse to se ne opravičuje in vztraja, da bistva svojih izjav ne bi spremenil, da pa bi lahko kaj povedal "jasneje, manj humorno, na bolj prefinjen, mehkejši način, da ne bi razburil toliko ljudi in da ga ne bi bilo tako lahko napačno razumeti".

"Mislim, da je pomembno, četudi se nekateri diplomati z mano ne strinjajo, da si pošten do ljudi, da jih imaš za sebi enake in nisi do njih pokroviteljski," je dejal, pri tem pa se zadržal toliko, da ni hotel pred mikrofonom povedati, ali misli, da se bo Cerarjeva vlada v nasprotju s prejšnjimi ohranila štiri leta. Ne skriva pa, da nestabilna slovenska politika (in neusklajeni pogledi na privatizacijo) ne koristijo ameriškim interesom.

"Washington mi je pred odhodom, ko je Slovenijo predstavil kot v bistvu popolno deželo, brez kakršnih koli težav ("110-odstotno so se motili! Pač, tipični birokrati, radi mižijo, ko imaš tako stabilno državo, zakaj bi iskal napake."), dal samo en napotek - osredotoči se na posel," razlaga Mussomeli, ki si med šest svojih neuspehov na mestu veleposlanika šteje prav to, da mu ni uspelo zbuditi več zanimanja ameriških podjetij (in nasprotno - da Slovenije ni dovolj odprl za tuje trge). "Na papirju se zdi Slovenija idealna za naložbe - v praksi pa bodo šli vlagatelji raje na Češko, Slovaško in v Srbijo, kjer so bolj odprti, gostoljubnejši in z manj peklensko birokracijo."

Slovenci skeptični do ZDA
Kot neuspeh si šteje tudi, da mu ni uspelo, da bi Slovenci gledali bolj pozitivno na Ameriko. Seveda, priznava, da si tudi ZDA pogosto z nespametnimi in arogantnimi potezami ne delajo uslug na tem področju (pri tem izpostavlja napad na Irak), a po štirih letih in neštetih sklenjenih prijateljstvih se zdi, da slovenska nenaklonjenost do ZDA (in, po drugi strani, proruska naklonjenost, ki jo zaznava pri nas) zanj ostaja ena večjih skrivnosti (po lanski anketi U. S. Global Leadership Projecta se je Slovenija uvrstila med 10 držav, ki najmanj odobravajo ZDA).

"Slovenski mediji so kot Fox News za levičarje," pripomni in pove, da je malce zbegan, zakaj vlada v Sloveniji, eni trdnejših ameriških zaveznic, toliko večja nastrojenost proti ZDA, kot denimo na Poljskem ali Češkem ("vaši nekdanji komunistični kolegi"), pri čemer delno krivi tudi vzgojo in šolski sistem, ki da sta ustvarila "zanimiv" protiameriški vidik. Morda mu na tej točki njegova pronicljivost, ki je sicer zelo opazna pri analizah, denimo islamske problematike, malenkost odpove.

Ubogljiva država?
Med svoje neuspehe si šteje še nekatere točke, ki v resnici niso ne skrb ne pristojnost ameriškega veleposlanika - gospodarske reforme, denimo. Pa tako opevana sprava (tu sicer priznava, da je vzdušje postalo v tem času bolj odprto in da sprava "ni več umazana beseda" ali tabu, da pa prav blizu še ni).

In obravnava manjšin, kot so Romi, izbrisani ali muslimani. Na vprašanje MMC-ja, ali so ZDA resnično tako zgledni model obravnave manjšin, še zlasti ob vsem, kar se dogaja po Fergusonu, da bi lahko delile nasvete, pa: "Ne, v ZDA je položaj v mnogih pogledih grozen (smeh). Če bi bil idealen, ne bi imeli ponuditi kaj dosti nasvetov. Gremo skozi enake težave in v nekaterih pogledih so naše težave hujše. Vsaj glede nasilja. Ampak mislim, da prav zato, ker imamo podobne težave, se lahko razumemo in si morda pomagamo."

"Zavezniki ste in v našem sebičnem interesu je, da ste stabilna in odprta država. In če obstaja grožnja vaši stabilnosti, odprtosti, strpnosti ali demokratičnosti, to predstavlja grožnjo tudi za nas."

Pa je v Washingtonu ta zaveznica Slovenija obravnavana tudi kot "ubogljiva" država"? "Ubogljiva, joj, kako grozna beseda, še za svojega psa je ne uporabljam! Ne, mislim, da Slovenije ne bi dal med deset najubogljivejših ameriških zaveznic, ampak to je zdravo. To pomeni, da je močnejša zaveznica. Ker različna mnenja so dobra. Zavezniki bi se morali tudi ne strinjati. Ključno je samo sodelovanje in iskanje poti naprej."

Mussomelijeva era
S čim torej skleniti Mussomelijevo ero? Ero, v katerem mu morda kljub spretni ameriški taktiki (osebni pristop, prirejanje koncertov, organiziranje dogodkov in zakusk ...) ni uspelo osvojiti "src in glav" Slovencev, kot temu pravijo Američani? Da je sicer okrepil podobo Amerike med Slovenci, a je ni izboljšal.

Morda, kot dopušča tudi sam, je celo bolj škodil ameriškemu ugledu pri nas, ali pa vsaj ni zares nikdar popolnoma razumel našega kompleksnega zgodovinsko-političnega ozadja. A v poplavi diplomatov, ki medije hranijo s praznimi šablonskimi floskulami, je Joseph Adamo Mussomeli nedvomno izstopal. To mu bodo verjetno morali priznati tudi kritiki.