Vendar je bilo tokrat drugače. Že od vsega začetka so primer britanskih staršev, ki jima je bil med večerjo 3. maja otrok ugrabljen iz apartmajske sobe v portugalskem letovišču Algarve, začeli podrobno spremljati britanski mediji, za njimi pa še svetovni.

Podobe štiriletne Madeleine so se v Veliki Britaniji in na Portugalskem nemudoma pojavile na vsakem koraku, njene vesele oči so gledale z zaslonov med nogometnimi tekmami, v njeno iskanje so se vključile osebnosti iz britanskega javnega življenja, celo z vrhov britanske politike. Spletna stran, ki je bila vzpostavljena za njeno iskanje, je imela v 24 urah neverjetnih 25 milijonov zadetkov.

Zgodilo se je na domačem pragu ...
V sklad za njeno vrnitev se je nabralo že na milijone evrov. Strokovnjaki to pripisujejo sočustvovanju ljudi, ki čutijo, da so resnično naredili nekaj pozitivnega za ne tako oddaljeno osebo, bolj kot če bi denar podarili za lajšanje razmer v Darfurju. Madeleine je Britance in verjetno celotno "civilizirano" Evropo spomnila, da se ugrabitve ne dogajajo le nekje daleč v revnih državah na drugih kontinentih, temveč tudi v varnem zavetju njihovih sosesk, in to celo takrat, ko starši to najmanj pričakujejo.

Otroci žrtve prepirov med starši
V resnici takšen tip ugrabitev, kjer so ugrabitelji (kot kaže v dosedanji preiskavi v primeru Madeleine) popolni neznanci, statistično ni na prvem mestu. Daleč največ otrok ugrabijo njihovi lastni starši, ki se ločijo od drugega zakonca. Na ta način skušajo med ločitvenim postopkom preprečiti stik z drugim staršem ali pa se za to dejanje odločijo, ker po ločitvi nimajo takšnega dostopa do otroka, kot bi si želeli. Večina tovrstnih ugrabitev se po podatkih neke ameriške raziskave konča po manj kot enem tednu, petina pa jih traja tudi dlje od enega meseca. Zakonodaja po državah se sicer glede ugrabitev, ki jih povzročijo strarši, razlikuje. Ponekod to ni kriminalno dejanje, če traja manj kot štiri tedne.

V manjši meri prihaja tudi do ugrabitev, ko skušajo starši, ki so zaradi različnih razlogov izgubili lastnega otroka, z ugrabitvijo nekoga drugega premostiti svojo izgubo. Velikokrat je takšno dejanje pripravljeno vnaprej, tako da ženske več mesecev hlinijo nosečnost.

Marsikoga čaka tragična usoda
Seveda se starši najbolj bojijo klasične ugrabitve, ko njihov otrok izgine v neznano brez pravega razloga. Usoda ugrabljenih otrok je lahko zelo različna. Nekatere ugrabitve se zgodijo zaradi izsiljevanja staršev in se končajo po plačilu odkupnine. Veliko otrok konča v prostituciji (tudi prek meja) ali so zlorabljani za zadovoljevanje pedofilov, posnetki pa se velikokrat pojavijo na spletu. Ponekod, predvsem v nekaterih afriških in azijskih državah, so otroci žrtve prisilne mobilizacije, vrnitev takšnih otrok v običajno življenje pa je velikokrat povezano z velikimi težavami, saj jih nekdanje okolje velikokrat zavrže. Samo Gospodova uporniška vojska iz Ugande naj bi ugrabila že okoli 20.000 otrok in jih spremenila v svoje vojščake ali spolne sužnje.

Boj proti ugrabitvam
Predvsem zahodni svet se proti ugrabitvam, ki jih povzročijo neznanci, bori na veliko načinov. Tudi v evropskih nakupovalnih centrih, kjer lahko med zamišljenim nakupovanjem staršev otrok hitro izgine, so po zgledu ameriških trgovin vzpostavili "Kodo Adam" oz. temu podoben opozorilni sistem. Ko starš prijavi izginotje s kratkim opisom otroka najbližjemu uslužbencu, ta javi "Kodo Adam" in vsi zaposleni, še posebej pa varnostniki začnejo skrbno opazovati vse stranke v centrih, po nekaj minutah neuspešnega iskanja pa obvestijo tudi pristojne službe. Ponekod se tudi nemudoma zaprejo vsi izhodi centra, tako da ugrabitelj ne more pobegniti.

Strah pred ugrabitvijo otrok je tudi priložnost za zaslužek. Številne agencije po svetu tako nudijo storitve svojih varnostnikov, ki spremljajo otroke na poti v šolo ali na različne dejavnosti, medtem ko so njihovi starši zaposleni.

A. L.