V resnici se je pred volitvami pokazalo, da sicer nobena izmed največjih ljudskih strank (CDU/CSU) niti SPD ne ponuja rešitve za izhod iz krize, pod pritiskom zaskrbljene javnosti in vplivom manjših strank, ki bodo najbrž odločilno vplivale na podobo prihodnje oblike vladanja, pa so se le pokazale nekatere razlike v pristopih in metodah, ki utegnejo na izid vplivati bolj, kot so sprva pričakovali.

Bosta Merklova in CDU ubranila napovedi?
Ankete javnega mnenja dajejo prednost največji vladni stranki, CDU-ju. Tudi kanclerka Angela Merkel vodi v priljubljenosti in prepričanju, da je primernejša za kanclerski položaj kot njen izzivalec, dozdajšnji podkancler in zunanji minister Frank-Walter Steinmaier (SPD).

Toda prednost CDU-ja se je v zadnjih tednih zmanjšala, položaj pa spominja na volitve pred štirimi leti, ko je tedanji kancler Gerhard Schröder že izgubljeno bitko na volilni dan tako rekoč izenačil. Poleg tega za neznanko veljata tudi udeležba na volitvah (ki je običajno okoli 78-odstotna) in rezultat t. i. nadomestnih glasov, ki lahko ob minimalnih razlikah odločilno spremenijo končni izid.

V resnici si nobena od velikih strank v Nemčiji ne želi obnovitve velike koalicije, v katero sta bila CDU in SPD tako rekoč prisiljena pred štirimi leti, ko nobena druga kombinacija zavezništva ni prinesla zadostne večine. Vendar ni tako malo tistih, ki menijo, da se utegne v nedeljo to ponoviti, in ki zatrjujejo, da je to še najprimernejša rešitev za težke čase.

Uganka zaradi vse pomembnejših manjših
Konservativna stranka CDU (z bavarsko sestro CSU) se je ves čas izrekala za koalicijo z liberalno stranko FDP, ki ji je po usmerjenosti h kapitalu izmed vseh najbližja. Vprašanje pa je, ali bosta skupaj zbrali zadostno večino. SPD bi se bil pripravljena povezati z nekdanjo partnerico, stranko zelenih, a ta kombinacija najbrž ne bo dovolj zmagovita. Zanesljivo bi zmogli s trojno koalicijo s stranko levih, ki pa jo SPD iz zgodovinskih in osebnih razlogov (naslednica PDS, prenovljene vzhodnonemške partije SED, eden izmed obeh predsednikov Lafontaine je odpadnik iz SPD-ja) zavrača. Dejstvo pa je, da je prav zmagovit pohod te stranke v zahodnem delu države (še nekj let nazaj je bila močna le na vzhodu Nemčije) znatno vplival na odločnejše socialne poteze vseh strank, najbolj pa SPD.

Velikanskih in nepremostljivih razlik med največjima strankama, ki zagotavljata, da sta sredinski, v resnici ni. V podrobnostih pa so se vsaj ob koncu sicer precej medle kampanje le pokazale razlike, ki utegnejo vplivati na izid (spori okoli narave in višine davkov, atomske energije, zaposlovalne politike in okolja ipd.).

Poznavalce zanima predvsem, kako se bodo v nedeljo odrezale tri manjše stranke. Peterica v Bundestagu je zdaj očitno stalnica, pri čemer utegne odločilno vlogo odigrati stranka levih, s katero na zvezni ravni tokrat še nihče ne upa sodelovati, a se vsi zavedajo, da bo po naslednjih volitvah (podobno kot v 70. letih stranka zelenih) zanesljivo tudi v vladi na državni ravni.

CDU/CSU sta doslej imela 222, SPD 221, FDP 61, stranka levih 53, zeleni pa 51 poslancev. Trije poslanci so bili neodvisni.