V Sredozemsko morje sta danes skozi Sueški prekop vpluli iranski vojaški ladji. Kot je dejal poveljnik iranske mornarice, admiral Habibola Sajari, želi Teheran z vplutjem, šele drugim po islamski revoluciji leta 1979, "pokazati svojo veličino". Kot je dodal Sajari, pa gre tudi za "sporočilo miru in prijateljstva".

Iranski vojaški ladji "kažeta veličino"
Pred tem so iranske ladje v Sredozemlje vplule februarja lani, kar je sprožilo burne odzive Izraela in ZDA. Judovska država je takrat razglasila stanje pripravljenosti za svojo mornarico. Iranska mornarica sicer od lani krepi navzočnost v mednarodnih vodah, tudi v Indijskem oceanu in Adenskem zalivu, kjer skuša zaščititi iranske ladje pred napadi piratov.

Vse manj potrpljenja v ZDA in Izraelu
Ameriški predsednik je bil jasen tako v javnosti kot v zasebnih pogovorih z Izraelom - Iranu namerava dati dovolj časa, da bo tamkajšnje gospodarstvo začutilo moč zadnjih ukrepov mednarodne skupnosti (finančna blokada in naftni embargo).
A znotraj administracije jih je vse več - vključno s Pentagonom in State Departmentom - prepričanih, da so sankcije obsojene na propad in da je njihov glavni namen odlaganje izraelske vojaške akcije.

"Bela hiša si želi, da bi sankcije delovale. To ni Busheva Bela hiša. Ne potrebuje še enega konflikta," je za Guardian povedal neki notranji poznavalec bližnjevzhodne politike. "Njen problem je, da se ljudje v Teheranu obnašajo, kot da sankcije niso pomembne, kot da se njihovo gospodarstvo ne sesuva, kot da Izrael ne bo storil ničesar. Sankcije so vse, kar imamo. Če ne bodo imele koristi, potem je težko videti, kako se ne bi pomaknili v skrajno možnost."

"Ne vidimo poti naprej"
Bela hiša je večkrat poudarila, da so odprte še vse možnosti, vključno z uporabo sile, da bi ustavili Iran pri jedrskem oboroževanju, a da je za zdaj poudarek trdno na diplomaciji in sankcijah. A večne dvome med ameriškimi predstavniki, ali se Irance sploh da prepričati o resnih pogajanjih, so zadnji dogodki le še okrepili. "Ne vidimo poti naprej," je dejal visoki predstavnik. "Podatki kažejo, da ne moremo delati z ničimer."

Iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad je ravno ta teden na slovesnosti simbolno vstavil prve v Iranu proizvedene jedrske gorivne palice v reaktor, Iran pa je ustavil dobavo nafte v šest evropskih držav.
Kako dolgo bo čakal Izrael?
Če bi Obama ugotovil, da nima druge izbire, kot da napade Iran, je malo verjetno, da bi ukaz izdal pred novembrskimi predsedniškimi volitvami, razen če ne bi bilo res nujnega razloga. Vprašanje pa je, piše Guardian, ali bodo Izraelci čakali tako dolgo. Nedavno je ameriški obrambni minister Leon Panetta za Washington Post povedal, da sam meni, da bi Izrael lahko napadel Iran nekje med aprilom in junijem. Spet drugi rok postavljajo za september.

A Američani niso prepričani, ali misli Izrael z uporabo sile resno ali pa z njo grozi zgolj zato, da bi pritisnil na ZDA in Evropo. Kakor koli že, predstavniki v Washingtonu so se sprijaznili z dejstvom, da bo, če Izrael napade Iran, večina sveta videla ZDA kot partnerja napada - ne glede na to, ali bo dal Washington zanj zeleno luč ali ne.

Medtem pa britanski zunanji minister William Hague opozarja, da bi iranske jedrske ambicije lahko pognale Bližnji vzhod v "novo hladno vojno". Hague je za Daily Telegraph povedal, da če bo Iran razvil jedrsko orožje, potem si bodo to želele tudi druge bližnjevzhodne države. "Bližnjemu vzhodu grozi nova hladna vojna, v kateri ne bi bili nujno prisotni vsi varnostni mehanizmi. To bi bila katastrofa za svet," je prepričan Hague.