MaryAnne Golon, ki je v Ljubljano prišla na povabilo organizatorjev medijskega festivala Naprej/Forward, je pomočnica odgovornega urednika in direktorica fotografije pri Washington Postu. Je "velika šefica", kot pravi sama, ki bedi nad fotografijo dnevnega časopisa in njegove spletne strani ter usmerja delo fotografov na terenu. Predtem je bila direktorica fotografije pri reviji Time, vodila je ekipo, ki se je podpisala pod posebno izdajo revije Time ob orkanu Katrina in ob napadu 11. septembra 2001, za to revijo pa je svoje slike v svet pošiljala tudi iz zalivske vojne. Za svoje delo je prejela že številne nagrade, kot gre razbrati iz pogovora z izjemno karizmatično in živahno sogovornico, pa ji dela in energije zanj še zlepa ne bo zmanjkalo.

Ker je Washington Post pred kratkim dobil novega lastnika, sva se v pogovoru dotaknili tudi Jeffa Bezosa in njegovih načrtov. Novinar Carl Bernstein, ki je skupaj z Bobom Woodwardom razkril afero Watergate, je ob prodaji časopisa dejal, da "Washington Post potrebuje nekoga z globokimi žepi, ki bo podpiral dobro novinarstvo - to nam manjka. Zunaj je ogromno zgodb, ki jih preprosto ne pokrivamo.'' Golonova je prepričana, da je Bezos prav tak, človek, ki ne bo spreminjal ustaljenega dela uveljavljenega časopisa, ga pa bo prilagodil sodobnemu času. Več pa v spodnjem intervjuju.

Ste direktorica fotografije pri Washington Postu, predtem ste bila direktorica fotografije pri reviji Time. Ko sem brala o vas, sem zasledila stavek, ki pravi: MaryAnne Golon je tista, ki vpliva na to, kako vidimo svet. Kako se počutite ob vplivu, ki ga imate, je to velika čast?
Zanimivo je, ker sama sebe nikoli ne vidim kot posebej vplivno. Sama sebe vidim kot olajševalko, vedno govorim, da sem kot urednica fotografije predvsem prevajalka. Delam z uredniki, ki se večinoma ukvarjajo z besedami, sama pa sem pri tem vizualni komunikator. Delam s fotografi, ki jim zaupam, z izkušenimi novinarji na terenu in skozi res dolgo obdobje sem razvila več tesnih odnosov s fotografi na terenu. Mislim, da je moja vloga predvsem prevesti njihovo delo in najti načine, kako te slike predstaviti širšemu občinstvu na način, da bi razumeli, kaj prinašajo zgodbe. Sama sebe ne vidim kot vplivne, čeprav ljudje mislijo, da sem, ne razmišljam na tak način.

Zdaj ne delate več na terenu?
Ne, ne delam, zdaj sem velika šefica fotografije pri Washington Postu, zato sem v glavnem v pisarni. Veliko učim, prirejam delavnice in skušam delati s fotografi, da jim pomagam oblikovati oz. razviti vizualno pripoved. Ko delaš kot profesionalni novinar, še posebej profesionalni fotoreporter, moraš razmišljati v okviru univerzalne zgodbe, v okviru pripovednega načina prikazovanja svojega dela, na tem področju pa nikakor ni dovolj usposabljanja. Mislim, da so fotografi pogosto sebi najhujši uredniki, potrebujejo močne urednike, da delajo z njimi, vzamejo njihovo delo in ga oblikujejo v nekaj, kar bi lahko bilo primerno za objavo.

Vsi vemo, da je fotografija vedno izjemno pomembna za zgodbo. Ko se odločate, kakšno fotografijo objaviti ob določeni zgodbi, kaj pri vas pretehta, kaj je najpomembnejše? Gre slika vedno v korak z zgodbo ali se včasih odločite, da boste šokirali ljudi, da boste objavili fotografijo, ki ni neposredno povezana z zgodbo, ampak zanjo veste, da bo privabila bralce?
Izogibam se šokantnim stvarem, saj mislim, da šokiranje bralca ni vedno uspešna strategija. Trudim pa se, da nisem popolnoma dobesedna. V moji ekipi pri Washington Postu se vedno trudimo predstaviti dve različici zgodbe. Imamo pisno zgodbo, ki bo prinesla glavne poudarke, imamo pa tudi vizualno pripoved, ki dopolnjuje zgodbo, a to ne pomeni, da mora biti fotograf prisoten ves čas intervjuja. Fotografom pravim, naj gredo ven, naj najdejo zgodbe v mestu, govorijo z ljudmi, naj nam pokažejo, kakšen občutek vlada v mestu, da bomo imeli bralci občutek, kot da smo bili tam. Imeli smo veliko ekip, kjer so fotografi in novinarji delali ločeno, nato pa so se dobili in si izmenjali informacije. Mislim, da sta, ko skušamo povedati zgodbo, pomembni tako vizualna kot pripovedna oblika novinarstva. Šok po navadi ne deluje, prej ujezi bralce. Mi se trudimo bralce pritegniti z močnimi fotografijami, ki imajo čustveno povezavo z zgodbo, ki jih bodo pritegnile, da bodo prebrali zgodbo. Iz vseh raziskav bralcev je mogoče razbrati, da ti najprej pogledajo sliko, nato preberejo naslov in uvod, na podlagi tega pa se odločijo, ali bodo prebrali zgodbo. Zato se trudimo, da izberemo fotografije, ki bodo privabile bralce, ne pa take, ki bi jih zapeljale v branje.

Sami ste naredili tudi izjemne posebne izdaje revije Time ob orkanu Katrina in napadih 11. septembra 2001. Kako ste izbrali fotografije, ki so prišle v končni izbor, predstavljam si, da jih je bilo na stotine?
Ko smo delali revijo ob orkanu Katrina, smo delali zgodbo v treh izdajah. Prvi teden je šlo za konglomerat agencijskih novic, izvirnih zgodb in fotografij, v reviji pa smo se trudili s fotografijami povedati zgodbo. Objavili smo več strani slik, ki so povedale svojo zgodbo, nato pa je sledilo še besedilo, ki je pojasnilo vse dogodke. Drugi teden smo objavili samo izvirne fotografije, ki smo jih posneli na terenu, tretji teden pa smo objavili okoljevarstveno zgodbo, ki je bila črno-bela. Vsak teden, ko smo izbirali slike za izdajo, smo imeli pred seboj cilj, da ne bomo bralca dolgočasili, zato lahko zatrdim, da je vsak izdaja posebej bralcu prinesla nekaj novega. 11. september pa je bil nočna mora, saj smo imeli na tisoče slik, ki so nam jih pošiljali ljudje iz New Yorka in Washingtona. Ker je prišlo tako veliko slik, so se na reviji Time dejansko zrušili strežniki, takrat smo bili budni kar 36 ur, da smo sprocesirali vse informacije. Tudi tukaj je šlo za neko sosledje dogodkov v zgodbi, kako se je zaletelo prvo letalo, kako sta se stolpnici zrušili ... Zgodbo smo zgradili tako, da so jo lahko razumeli tudi tisti bralci, ki niso govorili jezika. Vse slike so povedale eno zgodbo. To je pri izbiri najpomembnejše, da ustvariš vizualno zgodbo, ki ima smisel.

Ste kdaj objavili sliko, ki vam ni pustila spati, ste se kdaj spraševali, ali ste se z objavo odločili pravilno ali ne?
Da, to se je na reviji Time večkrat zgodilo. Predvsem med vojno v Iraku smo imeli ljudi, ki so delali na iraški strani, ljudi, ki so sodelovali z ameriško vojsko, in ljudi, ki so bili popolnoma neodvisni. Eden od fotografov, ki še vedno dela pri Timu, Yuri Kozyrev, je slikal fantka, ki je izgubil družino, bil je hudo ožgan in je izgubil obe roki. Ta deček, ki je bil takrat star devet let, je zaradi te fotografije postal slaven, saj lahko zdaj, deset let pozneje, beremo zgodbe o dečku, ki so ga odpeljali na zdravljenje v Veliko Britanijo in je okreval. A smo takrat resno razpravljali o fotografiji, ki jo je bilo dejansko težko gledati, saj je bila tako intimna in tako strašljiva. Tudi ko smo pokrivali vojne, smo se morali večkrat vprašati, če bi bil to moj sin, moj mož ali moj prijatelj, ali bi pustil, da bi objavili fotografijo? Predvsem ko gre za smrt ali poškodbe, moraš biti posebej previden pri uporabi fotografij, a osebno verjamem, da je bolje pokazati več kot manj. Prepogosto so mediji preveč konservativni. Ko vidiš, kaj se res dogaja v težkih razmerah, tu ne gre za element šoka, ampak za element resnice. Videla sem tudi veliko stvari, ki nikoli niso bile objavljene, a me vznemirjajo bolj kot stvari, ki sem jih objavila.

Bili ste tudi fotografinja med zalivsko vojno. Kaj se je po vašem mnenju spremenilo v fotoreporterstvu v 90. letih in danes, ko spremljamo vojno v Iraku, Afganistanu, Siriji?
Digitalna fotografija je prinesla veliko sprememb. V 90. letih, ko sem delala v pisarni, ki smo jo postavili v hotelu Dhahran v Dhahranu v Savdski Arabiji, to je bila najsevernejša točka do Kuvajta v času operacij Puščavska nevihta in Puščavski ščit, smo dejansko obdelovali filme, skenirali fotografije in jih pošiljali v New York. Takrat si zato potreboval urednika na mestu, danes pa se od fotografov pričakuje, da sami uredijo svoje delo in slike pošljejo neposredno s terena. Danes imamo majhne satelitske telefone, slike lahko pošljemo po računalniku, vse je veliko hitreje. Digitalizacija je delo fotografa naredila veliko zahtevnejše, saj nimajo več podpore, ki so jo prej imeli v uredniku in tehnični podpori na terenu.

Je bilo delo nevarno za žensko fotoreporterko?
Ne, mislim, da je delo na Bližnjem vzhodu za ženske lažje. Kot ženska lahko poročaš o moški strani zgodbe in o ženski strani zgodbe. Smešno je, ena od mojih kolegic, ki dela za New York Times, Lynsey Addario, je ženske fotoreporterke predstavila kot tretji spol. Ker lahko poročajo o moških, o ženskah, o vsem, njeni moški kolegi pa ne morejo poročati o ženskah. Sploh. Ker ni dovoljeno. Zato je biti ženska dejansko prednost. Tudi zato, ker hočejo vsi poskrbeti zate, se prepričati, da je s teboj vse v redu, medtem ko se za moške sploh ne zmenijo.

Sta se pomen in pomembnost fotografije spremenila zdaj, ko je vse digitalizirano, ko je fotografska oprema precej bolj dostopna širšim množicam? Zdi se, da smo lahko s sodobno tehnologijo, z orodji, kot sta Photoshop in Instagram, vsi lahko dobri fotografi?
Veliko mojih kolegov je prepričanih, da je zdaj grozen čas za fotografijo, a se s tem ne strinjam. Mislim, da je krasen čas za fotografijo. Predtem je bila fotografska veja zelo elitistična, šlo je za majhno skupino ljudi, zdaj pa je zanimanja veliko več. Nevarnost digitalne fotografije in prepričanja ljudi, da so lahko fotografi, je v tem, da niso usposobljeni, ne poznajo pravil novinarske fotografije in bi lahko določen položaj sami postavili ali prosili nekoga, naj nekaj naredi, namesto da bi fotografirali, kar se pred njimi dogaja. Če delaš z neusposobljenimi "fotografi", moraš vprašati veliko pomembnih vprašanj, da se prepričaš, ali so slike, ki ti jih posredujejo, legitimne. Kar pa se tiče takojšnjega posredovanja novic, so nove tehnologije fantastične. Zdaj je na določenem dogodku 10.000 ljudi, zagotovo bodo slike. Včasih nismo imeli slik, zdaj pa obstaja obsežna dokumentacija dogajanja. To je super, a mislim, da bodo resne zgodbe in novinarstvo, ki se zagrize pod površje, ki odkriva ozadja zgodb, še vedno delali profesionalci.

Veliko medijskega pompa se je dogajalo okoli prve slike Instagrama, ki jo je na svoji naslovnici objavil New York Times. Bo to po vašem mnenju postala vse pogostejša praksa, bi lahko podobno fotografijo objavil tudi Washington Post?
Tudi pri Washington Postu imamo profil na Instagramu. Če uporabljamo slike s filtri, imamo zelo strogo politiko transparentnosti, če fotografiramo nekaj s filtri ali spreminjamo sliko, moramo to bralcem povedati, da ti vedno vedo, da ne gre za jasno sliko. Ker sem sama večino časa delala za revijo, so moje meje sprejemljivosti veliko širše kot tiste časopisov, ki so zelo strogi, kar se tiče fotografije. Dokler so informacije, ki jih prinaša slika, legitimne, je zame fotografija sprejemljiva. Če niste ničesar odstranili ali dodali v Photoshopu, če slika prinaša, kar ste videli, je zame to dovolj.

Zdaj pa se posvetiva malo Washington Postu. Novica, da je Jeff Bezos iz Amazona kupil časopis, je prišla praktično čez noč. So bili ljudje presenečeni, kakšen je bil odziv med zaposlenimi?
Da, ljudje so bili šokirani, saj je imela družina Graham časopis v lasti več kot 80 let, in si niso mislili, da bodo časopis sploh prodali. A ko je začetno presenečenje usahnilo, so se ljudje novice razveselili. Washington Post je kupil Jeff Bezos osebno, ne Amazon, kupil ga je za 250 milijonov dolarjev, kar je manj kot odstotek njegovega osebnega premoženja. Ko je prišel v uredništvo, da bi se pogovoril z zaposlenimi in predstavil svoje poglede na časopis in na prihodnost, nam je dejal, da je pripravljen vlagati, da bi spremenil ustaljeni način poslovanja. Časopisi v ZDA in po vsem svetu so v zatonu, Washington Post je počasi padal, vsako leto je izgubil več novinarjev in več denarja. Bezos je dejal: "ustavimo krvavitev in začnimo rasti. Ustavimo prepričanje, da smo vse manjši, ponovno ovrednotimo, kar delamo, in se potrudimo, da najdemo nove načine za izdajanje časopisa." Bezos je zelo uspešen poslovnež, zato sem osebno vesela, da je izkazal zavzetost, da reši institucijo, kot je Washington Post. Obstajal je namreč strah, da če bi Washington Post še naprej sledil težnjam zadnjih petih let, ne bi več obstajal. Zdaj pa govorimo o rasti in širitvi našega dela, da ne bi nagovarjali samo lokalnega občinstva, ampak prek medmrežja in mobilnih aplikacij tudi nacionalno in mednarodno občinstvo. To je vse precej razburljivo.

Washington Post je ugleden in kredibilen časopis, ki je v svoji zgodovini razkril precej pomembnih zgodb, med njimi tudi afero Watergate. Bo časopis pod Jeffom Bezosom še vedno sledil tej tradiciji?
Absolutno. Bezos podpira raziskovalno novinarstvo, ko je obiskal uredništvo, je veliko časa preživel z raziskovalnimi novinarji in je tudi sam dejal, da časopisa ni kupil, da bi ga nadziral in si ga podredil, ampak ga je kupil, da bi ta nadaljeval svoje delo. Tako Bezos kot mi vsi, ki delamo pri Washington Postu, smo prepričani, da moramo svojim lokalnim in mednarodnim bralcem predstaviti lastno in poglobljeno poročanje. Za to pa potrebujemo čas. Ne gre torej samo za dnevne naloge in dnevne novice, ampak gre za pojasnjevanje zgodb in ozadij zgodb ter poglobljeno novinarstvo. Tu sprememb ne bo.

Torej bo zgodba še vedno pomembnejša kot zaslužek?
Da, mislim, da bo tako. Vse, kar je Bezos povedal, ko je obiskal časopis, nam lahko daje slutiti, da hoče nadaljevati dosedanjo uredniško politiko, s poročanjem in raziskovalnim novinarstvom pa tudi s fotoreporterstvom. Rekel je: "ne spreminjajte se. Želim, da delate tako, kot ste doslej, skupaj pa bomo naredili še več." Držimo pesti.

Med razlogi, da se je družina Graham odločila za prodajo Washington Posta, sta bila tudi digitalizacija in prilagajanje časopisa sodobnim medijem in tokovom. Je Jeff Bezos v tem primeru že naredil kakšne spremembe?
Da, vidimo lahko, da ga zelo zanima digitalna distribucija. Nihče ne pričakuje, da bo Washington Post začel tiskati časopise po vsem svetu, to se ne bo zgodilo. A ideja je, da vzamemo produkt in skušamo najti način, kako ga digitalno razširiti. To bomo dosegli prek mobilnih aplikacij, s kupčkanjem vsebin, ki bodo zanimive za bralce, v nove digitalne formate. To bo naš fokus. In ne morem dovolj poudariti, da se je Washington Post pred Bezosom opredeljeval kot lokalni časopis, kot lokalni washingtonski časopis. In čeprav še vedno pokrivamo lokalne zgodbe, se vedno bolj osredotočamo na nacionalne in mednarodne novice. Če želimo razširiti svoje občinstvo, ne moremo pisati samo o zadevah, ki se dogajajo v Washingtonu in njegovi okolici.

Kaj pa prihodnost tiska? Mislite, da njegov vpliv pada? Ali bodo tiskani mediji čez nekaj let sploh še obstajali? Lionel Barber iz Financial Timesa mi je pred kratkim povedal, da bodo tiskani mediji vedno obstajali, saj ljudje hočejo držati svoj časopis v rokah in brati poglobljene zgodbe in hočejo raziskovalno novinarstvo, ki ga na spletu ne najdeš vedno. Kakšno pa je vaše mnenje?
S tem se strinjam. Določeni ljudje bodo vedno želeli imeti časopis v rokah, a mislim, da se to občinstvo stara. Mlajše generacije pa so precej bolj navajene brati na svojih telefonih ali tablicah, in če si zrasel s takim načinom branja, ne pričakuješ, da boš produkt držal v rokah. Problem je predvsem poslovni problem, saj imajo tiskani mediji veliko večji dobiček od oglasov, kot jih imajo spletni mediji. Prihodnost bo tako precej odvisna od pripravljenosti plačati. Bo občinstvo, ki želi brati priznano znamko, kot je Washington Post, kjer veste, da berete zgodbe, ki so jih napisali profesionalni novinarji, dovolj široko in pripravljeno za to plačati? Bodo pripravljeni plačati digitalno naročnino, kot so prej plačevali naročnino za tiskano izdajo? Za zdaj tiskana različica Washington Posta še vedno prinaša več denarja kot digitalna. Kljub temu po mojem mnenju v prihodnosti ne bo več tiskanih časopisov, a se to ne bo zgodilo jutri, ampak v roku desetih let. Za zdaj imajo ljudje res še vedno radi svoje časopise.

Kako ocenjujete pomembnost družbenih omrežij. Twitter na primer je postal že eden izmed virov, ki ga uporablja vse več novinarjev in medijskih hiš. Se bo ta uporaba še razširila ali obstaja meja?
Po mojem mnenju so družbena omrežja zelo koristna za novinarstvo. Pri Washington Postu imamo največji promet na naši spletni strani takrat, ko vsebine promoviramo preko družbenih omrežij. Če objavimo nekaj na Facebooku in to delijo naši sledilci, dobimo od ene objave veliko več klikov kot običajno. Zato imamo pri Washigton Postu zaposleno celo ekipo in njihova glavna naloga je promoviranje naših izdelkov na družbenih omrežjih. Družbena omrežja so res enkratno orodje za medije, predvsem kot tržniško orodje in pa način, kako naše zgodbe predstaviti širšemu občinstvu.

Kako kredibilno pa je lahko t. i. twittersko novinarstvo? Nikoli ne veš, ali je informacija prava ali ne ...
Ko nekdo objavi tvit, naj bo to novinar ali neznani posameznik, se strinjam z vami, še vedno potrebujemo neodvisno poročanje, s katerim preverimo, ali je informacija, ki smo jo dobili, resnična. To je dobro novinarstvo. Naši novinarji tvitajo z dogodkov, ki jih pokrivajo, še preden napišejo zgodbo, zato da bralci dobivajo prve informacije in da imamo aktualno stran. Enako je s fotografi, ki jih prosimo, naj slikajo dogodek s svojim telefonom in sliko pošljejo v redakcijo, da jo lahko objavimo, pozneje pa naredijo celotno galerijo. Jaz temu pravim "hranjenje zveri", vsak trenutek moraš ljudem, ki živijo v realnem času, postreči s hrano oz.z informacijami. Mladina danes tako živi, v realnem času, na svojih mobilnih telefonih in tablicah. Zato moraš biti zelo hiter. Pred desetimi leti smo se spraševali, kdaj imam rok, do kdaj moram zadevo narediti, danes pa odgovarjamo: "Rok je zdaj." (smeh) Takoj, ko lahko zadevo napišeš, jo objavimo.

Kaj pa politične in socialne spremembe, ki smo jim priča trenutno, revolucije v arabskem svetu, protesti v Evropi, kjer se ljudje zbirajo prek družbenih omrežij, svetu pošiljajo informacije preko družbenih omrežij, ki drugače morda ne bi dosegle tako širokega občinstva, kot ga zdaj. Mislite, da bi lahko bile zadeve drugačne, če teh omrežij ne bi bilo?
Seveda. Včasih si lahko čakal več tednov, da si dobil podatke z območja, kjer si vedel, da se nekaj dogaja, pa ni bilo takojšnjih poročil. Prelomna točka je bilo leto 1990 oz. 1991, ko smo imeli poročanje v živo s kriznega območja. V ZDA pravimo, da je bila prva zalivska vojna prva televizijska vojna, ker je vse potekalo v živo, informacije so do ljudi prihajale takoj. To je tudi nevarno, ker moraš paziti, kaj poveš. Pri Washington Postu zdaj prakticiramo bloganje v živo, ko se dogaja kaj pomembnega, in lahko vidiš, kako včasih prve informacije tudi niso vedno popolnoma pravilne. Zato je še pomembneje, da preverjaš svoje informacije. A se strinjam z vami, da je vse dogajanje v svetu zdaj zaradi socialnih medijev precej lažje spremljati. In to je zelo razburljivo.

Pri Washington Postu ste zdaj nekaj več kot leto in pol. Katere so bile največje zgodbe, ki ste jih objavili v tem času?
Naredili smo precej velikih zgodb. Letos je bil to zagotovo Edward Snowden in njegova razkritja o Agenciji za nacionalno varnost (NSA). Washington Post je bil eden izmed prejemnikov nekaterih Snowdnovih podatkov, zato je bila to zagotovo največja zgodba. WP je zelo dobro poznan predvsem po svojem političnem poročanju, ljudje od Washington Posta vsak dan pričakujejo temeljito politično poročanje, smo kot nekakšen lokalni nadzornik ameriške zvezne vlade. Tako se lahko pohvalimo z zelo uspešnim raziskovalnim novinarstvom, letos smo razkrili davčno zastavno pravico, zelo slabo poznan del zakona, na podlagi katerega so ljudje izgubljali domove zaradi sto dolarjev neplačanih računov. Zelo razburljivo je, ko razkrijemo kaj takega, nato pa vlada zaradi našega poročanja sprejme zakon, s katerim spremeni pravilo. Letos smo veliko pozornosti namenili tudi zdravstveni reformi (t. i. Obamacare) in programu 'snap', gre za pomoč revnim in starejšim. Lani pa smo razkrili zelo pomembno zgodbo o naftovodu Key Stone, ki ga želijo položiti po vsej državi, od Aljaske do mehiškega zaliva. Tu je veliko naravovarstvenih pomislekov, mi pa smo v seriji prispevkov osvetlili to vprašanje in predstavili obe strani.

Moje zadnje vprašanje je precej klišejsko, a vas bom vseeno vprašala. Kaj je bil vrhunec vaše dosedanje kariere?
Vrhunec moje kariere? To pa je težko vprašanje (smeh). Ko delaš kot novinar, je najbolj grozna stvar, ki se zgodi, na koncu vrhunec tvojega dela. Delo pri reviji Time med napadom 11. septembra 2001 je bilo izjemno obdobje. Revija, ki smo jo naredili, je prejela številne nagrade, naredili pa smo jo v 36 urah. Čeprav gre za tedensko revijo, smo novo številko izdali v dnevu in pol, kar je bil za nas velik uspeh. Takrat sem svojim kolegom rekla, da nimamo časa razmišljati in čutiti, moramo biti profesionalci. Nismo gasilci, ne moremo pogasiti požara, nismo reševalci, ne moremo rešiti nobenega življenja, smo pa profesionalni novinarji, ki moramo ljudem pomagati razumeti, kaj se je zgodilo. To je naše delo. Zdelo se mi je, da moje delo še nikoli ni bilo tako pomembno kot takrat, saj je bil to po Pearl Harborju največji napad na našo državo. Spomnim se, da sem ob izidu te številke sama sebi dejala, da je to mogoče najpomembnejša stvar, ki sem jo naredila. Šele dva tedna po napadu sem lahko sama pri sebi dejansko obdelala, kar se je zgodilo, ker sem bila tako zaposlena s tem, da sem bila profesionalna.