Liberija je ena tistih afriških držav, ki so bile priča krutim vojnam in spopadom za oblast ter nadzor nad naravnimi viri, v tem primeru predvsem nad diamanti, s katerimi so svoje dejavnosti financirale različne uporniške skupine.

Dolga leta so iz te zahodnoafriške države prihajale pretresljive podobe in zgodbe o zadrogiranih otrocih vojakih, ki so jih uporniški voditelji množično novačili v svoje vrste, kjer so tvorili jedro borcev in se kruto znašali nad civilisti. Najstniki so zagrešili najhujše zločine - ubijali so, mučili, pohabljali, zasužnjevali, posiljevali, in to najpogosteje v skupinah.

Po vojni tako niso ostale razrušene in uničene samo zgradbe, ampak tudi sistem moralnih vrednot, ki je popolnoma razpadel ob pobesnelem divjanju sprtih strani.

Mirovniki odšli, posilstva ostajajo
Leta 2003 je v Liberijo prišel mir in orožje je končno utihnilo, a nasilje je še vedno ostalo del vsakdanjika. "Med vojno smo imeli mirovne sile, ki so skušale preprečiti nasilje ..., toda ženske nimajo mirovnikov, ki bi jih zaščitili pred posilstvom," pripoveduje Tupee Kiadi iz Monrovie.

Pogled na policijska poročila v prestolnici je dovolj zgovoren - spolno nasilje in oboroženi ropi se izmenjavajo na vrhu lestvice kaznivih dejanj. Večino žrtev posilstev so otroci, kažejo podatki. Človekoljubna organziacija Zdravniki brez meja (MSF) je poročala, da je bila najmlajša žrtev stara le 21 mesecev.

Težko rušenje tabujev in iskanje pravice
Opogumljajoče je dejstvo, da se vse več žrtev spolnega nasilja odloči spregovoriti o svojih tragičnih izkušnjah in poišče pomoč v centrih, ki so usposobljeni za zdravstveno in psihološko podporo. Pri ozaveščanju ljudi morajo žrtve premagati številne družbene tabuje, iskanje pravice pa ne pomeni vedno, da bodo to tudi našli.

"Posilstva so tukaj ogromen problem, vendar ljudje zdaj o tem govorijo bolj odkrito kot še pred nekaj leti," je za humanitarno tiskovno agencijo ZN-a Irin izjavila socialna delavka in svetovalka Elizabeth Zro, ki deluje na eni izmed klinik MSF-ja.

Obiski klinik so se v zadnjih letih povečali. Omenjena klinika MSF-ja tako v povprečju na mesec sprejme 70 obiskovalcev, od katerih je 80 odstotkov žensk, mlajših do 18 let, in samo manj kot polovica, ki so mlajše od 12 let.

Na kliniki žrtvam zagotovijo zdravniški pregled in jim dajo zdravila proti spolno prenosljivim boleznim. Izdajo jim tudi zdravniško potrdilo, ki ga lahko uporabijo na sodišču, če žrtve zberejo dovolj poguma in se odpravijo iskat pravico.

Čeprav je ozaveščanje na zglednejši ravni kot v preteklosti, pa posilstvo ostaja močan tabu v številnih družinah in žrtve o tem nočejo govoriti na glas, še posebej, ko morajo odgovarjati na vprašanje, kot je: "Ali te je res posilil?"

Številne nevladne organizacije se trudijo prepričati družine, da bi odprto in odkrito spregovorile o spolni vzgoji in spolnem nasilju. In ker je treba začeti pri mladih, otroke učijo, kaj so "primerni" in kaj "neprimerni" dotiki.

Združenje liberijskih odvetnic (AFELL) in Sklad ZN-a za prebivalstvo (UNFPA) so septembra lani pomagali liberijski vladi ustanoviti posebno sodišče za žrtve posilstev in solnega nasilja, s čimer hočejo žrtve opogumiti k iskanju pravice. A vsak začetek je težak, in to še posebej velja pri občutljivih zadevah, kot so posilstva - sodišče je namreč do zdaj obravnavalo le štiri primere.