27. januarja 1945 so pripadniki Rdeče armade vkorakali v koncentracijsko taborišče na jugu Poljske in osvobodili nekaj več kot 7.000 bolnih in umirajočih zapornikov. To je bil le peščica vseh, ki so jih nacisti v skoraj petih letih zaprli v Auschiwtzu, kamor je bilo med vojno skupno prepeljanih okoli 1,3 milijona ljudi. Od lakote, bolezni, izčrpanosti ali v plinskih celicah jih je umrlo najmanj 1,1 milijona, od tega milijon Judov.

Začetki taborišča smrti v Auschwitzu segajo v januar 1940, ko so se nacistične oblasti odločile, da v bližini poljskega mesta Oswiecim zgradijo koncentracijsko taborišče, ki je bilo najprej namenjeno za poljske politične zapornike in sovjetske vojne ujetnike, pri katerih so nacisti že začeli prakso prisilnega dela v okoliških tovarnah.

Smrt v plinskih celicah
Poljski in sovjetski zaporniki so bili septembra leta 1941 tudi prve žrtve smrtonosnega cianidnega pesticida Zyklon B, in ko so nacisti ugotovili, da gre za zelo učinkovito sredstvo za množične usmrtitve, so kmalu zgradili še več plinskih celic in pripadajočih krematorijev. Kmalu je bilo prvo taborišče prenatrpano in istega leta je nekaj kilometrov stran zraslo novo in še večje taborišče Auschwitz II - Birkenau.

Prav Birkenau naj bi imel v mislih vodja zloglasnega SS Heinrich Himmler, ko je načrtoval "končno rešitev judovskega vprašanja" in s tem iztrebljenje Judov. Prvi judovski ujetniki so v Aushwitz prispeli pozimi leta 1942 in tega leta jih v taborišču umrlo okoli 175.000. Najprej so prihajali Judje iz Nemčije, nato pa iz vseh delov Evrope, ki so bili pod nacistično okupacijo.

Ob prihodu so bili ujetniki razdeljeni v dve skupini - na tiste, ki so bili zmožni dela, in tiste, ki so bili preslabotni in so jih takoj odpeljali na usmrtitev v plinske celice. Med tistimi, ki jih je čakala takojšnja smrt, so bili otroci, ženske z otroki in starejši ter onemogli. Čeprav je bil Birkenau zgrajen pozneje kot vsa preostala nemška koncentracijska taborišča, je v njem umrlo največ ujetnikov od vseh.

Auschwitz je bil tudi prizorišče krutih nacističnih medicinskih poskusov, pri čemer je po okrutnosti prednjačil najzloglasnejši zdravnik v taborišču Joseph Mengele, ki se ga je zaradi njegovih metod prijel vzdevek Angel smrti. Mengele je bil še posebej zavzet pri izvajanju poskusov na enojajčnih dvojčkih in pritlikavcih. Ujetnike je takrat kot poskusne zajčke za nova zdravila uporabljalo tudi nemško farmacevtsko podjetje Bayer.

Zavezniki niso verjeli zgodbam
Že od leta 1940 so do zaveznikov prihajala poročila o grozotah v Auschwitzu, vendar se zavezniške sile niso zganile, saj niso verjele zgodbam in so jih imele za pretirane. Vedenje in odnos zavezniških sil sta se spremenila šele leta 1944, ko je iz taborišča uspelo pobegniti judovskima ujetnikoma Rudolfu Vrbi in Alfredu Wetzlerju. Njuno natačno poročilo o razmerah v taborišču je le prepričalo zaveznike, da so se začeli prepozno zavedati, kaj se dogaja v taborišču.

Iz Auschwitza je poskušalo pobegniti okoli 700 ujetnikom in le 300-im je pobeg uspel. Tiste, ki jim ni, je čakala tragična usoda - večinoma stradanje do smrti, kar je doletelo tudi naključno izbrane zapornike, ki so nastradali ob uspešnih pobegih sojetnikov.

Taborišče je bilo tudi priča uporu. Izvedli so ga judovski ujetniki, ki so bili prisiljeni delati v plinskih celicah in krematorijih. Presenečene stražnike so napadli s kamenjem, sekirami, kladivi in drugim orodjem, medtem ko se enega izmed krematorijev uničili z razstrelivom, ki so ga sojetnice pretihotapile iz tovarne orožja. Upor je omogočil pobeg več sto jetnikom, a pri tem ni bil nihče uspešen, saj so nacisti kmalu ujeli prav vse in jih usmrtili.

"Pohod smrti"
Zadnje usmrtitve v taborišču so izvedli oktobra leta 1944 in v naslednjih dveh mesecih so nacisti v pričakovanju napredujoče sovjetske vojske sistematično uničevali dokaze o svojih brutalnih zločnih z razstreljevanjem plinskih celic in krematorijev ter s zažiganjem obremenjujočih dokumentov. Deset dni pred osvoboditvijo taborišča so nacistični poveljniki prisilili 60.000 jetnikov, da so se podali na "Pohod smrti" proti drugemu taborišču. Kdor je zaostal ali omagal, je bil takoj ustreljen. Med pohodom je umrlo več kot 15.000 ljudi. V taborišču je ostalo le za pohod prešibkih nekaj tisoč jetnikov, ki so jih nato osvobodili sovjetski vojaki.

Poljske oblasti so po vojni leta 1947 v spomin na žrtve na območju taborišča Auschwitz I in Aushwitz II ustanovile muzej, ki ga vsako leto obišče na sto tisoče ljudi. Dan osvoboditve taborišča so Združeni narodi pred petimi leti razglasili za mednarodni dan spomina na holokavst in na milijone Judov, ki so v rokah nacistov umrli med drugo svetovno vojno.