O trgovini z orožjem je maja leta 2006 poročal Amnesty International, ki je v svojem poročilu objavil podrobnosti o prodaji orožja Iraku v letih 2004 in 2005. Orožje sicer naj ne bi bilo nikdar na hrvaškem ozemlju, vendar pa je pri njegovi prodaji vlogo posrednika odigralo zagrebško podjetje Scout, katerega lastnik je Ivan Peranec.

Po nekaterih podatkih so britanska podjetja v državah bivše Jugoslavije v zadnjih letih kupila najmanj 200.000 kosov različnega orožja.

Za Britance je najbolj sporna kontrola nad trgovino z orožjem, Amnesty pa je opozoril, da je del orožja, ki so ga z ameriško privolitvijo dobavili Iraku, končal v rokah upornikov. Britansko podjetje PMS naj bi leta 2005 v BiH-u kupilo 40.000 pušk AK-47 in jih prodalo iraškemu obrambnemu ministrstvu. Kot kupec je dokumente podpisoval namestnik glavnega tajnika iraškega obrambnega ministrstva Ziad Katan, ki je osumljen poneverbe kar 1,1 milijarde dolarjev.

Podjetje PMS naj bi orožje kupilo prek hrvaškega podjetja Scout. Peranec naj bi bil dolgoletni posrednik v trgovini z orožjem z dobrimi stiki v Pentagonu. Tako BiH kot Hrvaška imata veliko odvečnega orožja, saj sta morali vojski obeh držav po vojni zmanjšati orožje. Peranec naj bi bil po pisanju angleškega Observerja v dobrih odnosih z nekdanjimi vodilnimi možmi bošnjaške vojske, njegovo podjetje pa je v zadnjih letih posredovalo v več prodajah orožja.

Kje konča orožje?
Pretekli teden je ameriška vojska priznala, da nima evidence, kje je končalo več kot 190.000 kosov vojaške opreme, namenjenih Iračanom, najverjetneje pa so končali v rokah upornikov. Britanski zastopniki zahtevajo preiskavo tudi drugih primerov trgovine z orožjem v bivši Jugoslaviji, saj ocenjujejo, da so britanska podjetja v državah bivše Jugoslavije kupila najmanj 200.000 kosov različnega orožja. Nadzor nad trgovino z orožjem mora biti strožji, da bi preprečili dostop orožja na britanske ulice.