Na nedeljskih predsedniških volitvah je dosedanji turški premier osvojil 52 odstotkov glasov, medtem ko jih je njegov najbližji nasprotnik Ekmeleddin Ihsanoglu iz Organizacije islamskega sodelovanja (OIC) prejel 38 odstotkov.

S pomočjo položaja predsednika vlade in pristranskih medijev si je Erdogan po ocenah opazovalne delegacije Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) pridobil pomembno prednost pred tekmecema.

"Prve neposredne predsedniške volitve so pokazale, da je v Turčiji živahno politično življenje, sedanji začasni izidi pa kažejo potencial za zdravo ravnotežje med političnimi silami," je ocenila posebna koordinatorka opazovalne misije OVSE-ja Vilija Aknaite Abramikiene.

"Toda, kot smo opazili, bi morali premagati izzive, še posebej neuravnoteženo medijsko poročanje, da bi polno izpolnili demokratična pričakovanja ljudi," je še zapisala Abramikienejeva v sporočilu za javnost.

Tako so glavne televizijske postaje o Erdoganovi kampanji poročale več kot na dolgo in široko, o tekmecih pa precej omejeno. Je pa kampanja posameznih kandidatov potekala svobodno, pri čemer se je spoštovala pravica do zborovanja in združevanja. Svoje delo je profesionalno opravila tudi volilna komisija.

Slaba stran večinoma mirne, a zelo živahne kampanje je bila "zloraba državnih sredstev", predvsem prirejanje aktivnosti med uradnimi državnimi dogodki.

Čestitke iz Bruslja
Erdoganu sta za zmago že čestitala predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso in predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy, ki sta izrazila upanje v okrepitev sodelovanja in od novega predsednika pričakujeta, da si bo v skladu z obljubami prizadeval za spravo. Ob tem upata, da bo Erdogan še naprej podpiral proces reševanja kurdskega vprašanja in iskanje dogovora na Cipru.

Kdo bo novi premier?
Po Erdoganovem odhodu iz vladnega kabineta na predsedniški položaj so se začela pojavljati ugibanja, kdo bo postal novi premier. Morda bo to dosedanji predsednik Abdulah Gül, ki je napovedal, da se bo vrnil v vrste vladajoče zmerne islamistične Stranke za pravičnost in razvoj (AKP), ki sta jo leta 2001 ustanovila z Erdoganom.

Ni skrivnost, da si želi Erdogan okrepiti predsedniški položaj, ki je bil do zdaj pretežno simboličnega pomena, za to pa bo potreboval ubogljivega premierja, ki mu pri njegovih namerah ne bo postavljal ovir. Poleg Güla se kot kandidat za premierja omenja tudi zunanji minister Ahmet Davutoglu.