Ob obisku papeža Benedikta XVI. v ZDA smo docenta za sociologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede povprašali o pomenu obiska katoliškega papeža v pretežno protestantskih ZDA, ki se še vedno ubadajo s spolnim škandalom, ki je izbruhnil, ko je prišlo na plano, da so številni katoliški duhovniki zlorabljali otroke. Smrke je škandal označil za "najdražje seksualne prestopke v zgodovini", saj je Cerkev v ZDA žrtvam zlorab plačala okoli dve milijardi dolarjev. Smrke je ocenil tudi dosedanji pontifikat Benedikta XVI., za katerega meni, da bolj kot navadne vernike nagovarja intelektualce, v ekumenski proces pa vnaša razdor.

Kako ocenjujete pontifikat papeža Benedikta XVI., katere pozitivne in katere negativne spremembe je prinesel? Kako se razlikuje od prejšnjega papeža Janeza Pavla II.?
Delovanje Benedikta XVI. poteka po pričakovanjih. Janez Pavel II. je izbral večino kardinalov. Večina izmed izbranih kardinalov je bila konservativcev in ti so izvolili očitnega konservativca, ki je že prej - kot desna roka svojega predhodnika - v dobršni meri določal dogajanje v vrhu Rimskokatoliške cerkve, zlasti kar zadeva doktrino.

Del njegovega delovanja je v skladu s predhodnikovim. Okrožnici (Deus caritas est, Spe salvi), ki ju je napisal, pa kažeta, da je bolj intelektualističen od predhodnika. Bolj kot običajne vernike nagovarja intelektualce, meriti se hoče z velikimi filozofi, ki jih obilno citira. V globalizirajočem se svetu zahteva ostrejšo profiliranost (izrazitost) Rimskokatoliške cerkve. To hoče doseči tudi na ta način, da se vrača k nekaterim predkoncilskim tradicijam.

Benedikt XVI. je kot glavni ideolog Vatikana znan po zelo konservativnih stališčih, pred leti je celo dejal, da so druge veroizpovedi nepopolne. Leta 2006 je z govorom v Regensburgom močno užalil muslimane. Kakšen je odnos Vatikana do drugih religij in kako se je ta spreminil z Benediktom XVI.?
Njegovo delovanje vnaša nemir v ekumenske procese, če s tem mislimo na procese dialoškega zbliževanja različnih religij, posebej pa krščanskih cerkva. Nemir vnaša predvsem z obujanjem takih stališč o vrednostnem odnosu med Rimskokatoliško cerkvijo in drugimi religijami oz. cerkvami, ki ni daleč od predkoncilskega pojmovanja "zunaj (rimskokatoliške) cerkve ni (od)rešitve".

Ta ton je bil očiten že v deklaraciji Dominus Iesus (2000), ki je nastala v kongregaciji za doktrino vere, ko jo je vodil kot Joseph Ratzinger. Zdaj taka stališča ponavlja kot papež. Tako je julija 2007 znova povedal, da protestantske cerkve niso prave krščanske cerkve, pa tudi pravoslavne, ki so sicer na boljšem, trpijo za "defektom" - ker za poglavarja ne priznavajo papeža. V tem slogu je skalil - in nato popravljal - odnose z judi, muslimani, budisti, tudi s predstavniki predkrščanskih in sinkretističnih verstev v Latinski Ameriki.
Jude je vznemiril z nekaterimi srečanji z znano protijudovsko razpoloženimi konservativnimi katoličani. Še bolj jih je presenetil s tem, ko je v določeni meri povrnil veljavo tridentinski/latinski maši, ki je stoletja vsebovala protijudovske stavke, sovražni govor, kot temu pravimo danes. Jude so ti stavki bremenili deicida (uboja Boga), kar ni bilo brez svoje vloge v holokavstu.

Muslimane je izzval s stališčem, ki ga je 12. 9. 2006 izrekel na Univerzi v Regensburgu. Navedel je citat bizantinskega cesarja Paleologa iz 1391, ki enači islam in nasilje - ne da bi pri tem izrazil svoje drugačno mnenje. Nato se je popravljal (tudi na obisku v Turčiji), a ni odpravil sumov, da je nesporazum povzročil preračunano. Morda zato, da bi se skušal uveljaviti kot glavni reprezentant Evrope.

Na obisku v Braziliji je nastopil s stališčem, da morajo biti staroselci Rimskokatoliški cerkvi hvaležni za pokristjanjevanje, ki da ni potekalo nasilno. Po protestih se je popravljal, rekoč, da ni mogoče zanikati, da so nekateri pri tem trpeli nasilje. Najbrž s tem ni zaustavil množičnega prestopanja katoličanov med protestante, kar je bil bržkone eden izmed razlogov za obisk.

Budizem je ob neki priložnosti, še predno je postal papež, imenoval infantilna religija, v kateri se človek ukvarja le sam s sabo. Vsakdo, ki se malo pouči o budizmu, seveda ve, da sta sočutje in nesebičnost v središču nauka. Prej bi lahko otroškost in večno skrb zase očitali krščanstvu: medtem ko izvorni budizem nesebično zavrača mnenje, da se reinkarnacija nanaša na istega človeka, krščanstvo infantilno obljublja vstajenje iste osebe.

Kako ocenjujete raven religijske tolerance Vatikana?
Enega temeljih problemov odnosa Rimskokatoliške cerkve do sveta vidim v tem, da se Cerkev pod tem papežem skoraj nikoli ne vidi kot del problema sodobnega sveta - vedno pa se vidi kot neobhoden del rešitve za svet. Vzroki problema so po Benediktovem mnenju sekularizem, ateizem, moralni relativizem, druga verstva, rešiteljica pa je lahko predvsem Rimskokatoliška cerkev. Poleg tega, da je to stališče nerazumno, nepošteno in neobjektivno, je tudi znamenje izneverjanja razpoloženju drugega vatikanskega koncila, ki je znal tozadevno objektivneje in bolj sociološko razmišljati.

Kaj pomeni obisk papeža Benedikta XVI. v pretežno protestantskih ZDA? Menite, da bi lahko s svojimi besedami kakor koli vplival tudi na razplet predsedniške bitke?
Rimskokatoliška cerkev je v ZDA v svojevrstni krizi. 23,5 ostotka prebivalcev oz. več kot 65 milijonov je katoličanov, toda raziskave kažejo, da iz cerkve izstopi štirikrat več ljudi kot vstopi. Drugače rečeno: na štiri nekdanje katoličane pride le en novi katoličan. Izgube se za zdaj še uspešno pokriva z imigranti, zlasti iz Mehike. Pričakuje se tudi še izstopne učinke pedofilskih afer, v katere je bilo vpletnih več kot 4.000 duhovnikov. S to člansko in moralno krizo je povezana tudi finančna kriza. Zaradi odplačevanja odškodnin je bankrotiralo šest škofij. Dve milijardi dolarjev, kolikor so škofije žrtvam plačale do zdaj, pa še ni končen račun. Očitno gre za najdražje seksualne prestopke v zgodovini.

Če bo v tako stanje in ozračje papež posegal s poskusi discipliniranja vernikov, si bo nakopal njihovo jezo. Toliko prej, ker je večina ameriških katoličanov liberalno usmerjenih: Po najnovejših podatkih 78 odstotkov ameriških katoličanov zagovarja kontracepcijo, 51 odstotkov jih zagovarja splav kot svoboščino, polovica jih zagovarja homoseksualne poroke, 63 odstotkov jih zagovarja poročenost duhovnikov, 55 odstotkov pa jih podpira žensko duhovništvo.

Med liberalne katoličane, vsaj kar zadeva nekatera vprašanja, spada tudi pet (zdaj že nekdanjih) kandidatov letošnjih predsedniških volitev, na primer Rudy Guliani na republikanski strani in Dennis Kuchinich na demokratski. V kolikor bi se bila prebila naprej, ne bi bili deležna kakšne vnete podpore svoje cerkve. Oba sta po trikrat poročena, predvsem pa se nista negativno izrekala o splavu. Spomnimo se: Ko je bil na prejšnjih volitvah v ospredju katoličan Kerry, so mu škofje na vrhuncu kampanje zavrnile pristop k obhajilu, ker je soglašal s svoboščino splava. Kje bi Rimskokatoliška cerkev kot institucija lahko našla svoj interes oz. favorita med preostalimi kandidati, je težko presojati. Še težje pa, koliko bi se na izraženo stališče ozirali sami katoličani. V pretežno protestantskem okolju bi bili mogoči tudi nasprotni učinki od želenih.