Vedno si je znala vzeti čas za mlajše kolege, ki v njej vidimo zgled. S prijateljico, vzornico in prvo damo slovenskega novinarstva sva spregovorila o izkušnjah iz Ukrajine.

Karmen, sva na Bližnjem vzhodu ..., kjer se počutiš domače, vendar si se nedavno vrnila iz Ukrajine. Tudi tokrat skupni imenovalec vojna, kajne?
Zelo staromodno je razmišljati o geografskih omejitvah, mislim, da so pomembne zgodbe, ki nas v tistem trenutku navdajajo, fascinirajo in skrbijo ljudi. Te zgodbe zanimajo tudi mene, in prepričana sem, da moramo iz prve roke ljudem poročati, kaj se dogaja na kriznih žariščih. Večinoma so ta na Bližnjem vzhodu, tokrat pa sredi Evrope.

Kaj te je sploh vodilo, da si se odločila za poročanje iz novega kriznega žarišča?
No, najprej je bil tisti šok. Sama imam kar nekaj prijateljev v Ukrajini, natančneje v Kijevu, in smo se dan pred vojno pogovarjali ... Vsi so mi takrat rekli: "Nič ne bo, nič ne skrbi." In potem naslednje jutri zares tisti pravi šok, da se je sredi Evrope dejansko začela vojna. Zelo hitro je bilo jasno, da se piše zgodovina. O tem se bodo pisali učbeniki v Evropi, v Sloveniji, in tega ne velja zamuditi kot poročevalka s kriznih žarišč. Bilo bi mi žal, če tega ne bi videla od blizu.

Kakšna je bila pot v Ukrajino?
Sama sem se za regijo zanimala že nekaj časa, še preden se je začela vojna. Nikogar nismo imeli, ki bi iz Slovenije poročal iz Ukrajine, ampak samo o Ukrajini, in takrat ni bilo zanimanja med uredniki, ko pa je vrag vzel šalo, potem pa me je urednica Jadranka Rebernik prosila, če bi mogoče vseeno šla.

Vlaki, polni beguncev, so se odpravljali iz ukrajinskih mest. Pri tebi je bilo ravno nasprotno. Kako je bilo videti vse skupaj?

Tudi ljudi tam je to kar presenetilo. Ljudje so se prerivali, skorajda pretepali za zadnji sedež na vlaku. Ženske s tremi otroki so sedele na enem sedežu, da bi si utrle pot nekam na varno. Najprej v Lvov, potem naprej proti poljski meji in v druge evropske države. Kot si omenil, Nejc, sama sem potovala v nasprotno smer. V to smer smo potovali samo novinarji in prostovoljci. Ljudje torej, ki so bodisi želeli pomagati, videla pa sem tudi tiste, ki so se prišli za Ukrajino borit. Tudi sama sem prečkala poljsko-ukrajinsko mejo z desetimi študenti, ki so študirali na Poljskem, Madžarskem in v Romuniji in so želeli priskočiti na pomoč svojim sodržavljanom v boju za preživetje svoje države.

Veliko si spoznala že samo, ko si opazovala dogajanje okoli sebe. Kako si iskala zgodbe?
Vse je zgodba, ko prideš tja, potem moraš samo narediti nekakšno selekcijo, da bi vse, kar si videl, povezal v celoto. Dejansko takoj, ko stopiš čez mejo, vidiš vse te ljudi, begunce, avtomobile v vrsti, prostovoljce ... in tudi sam ugotoviš, kako težko se je premikati v tem kaosu. Pomikala sem se zelo počasi, čakalo me je 10 nadzornih točk. Na vsaki nadzorni točki smo morali vsi iz avtomobila. Vse so nas pregledovali, vojaki so z uperjenimi puškami preverjali naše papirje. Že tukaj se lahko zgodi kaj nepredvidljivega, lahko pride do nesreče, ko morda nekdo odreagira, kot ne bi želel. Bilo je res naporno potovati, skupaj z menoj so bili še duhovnik in dve prostovoljki, ki so v Lvov iz Poljske peljali humanitarno pomoč. Sama sem cel večer sedela na polnih vrečah toaletnega papirja in plenic. Zjutraj smo dosegli Lvov, mesto, ki je zdaj še vedno najvarnejše v Ukrajini, čeprav so bombe že padale v neposredni bližini.

Karmen, ali je še vselej prisoten strah z vidika tega, da imaš bogate izkušnje s kriznih žarišč? Vedno znova stopiš v isto reko?
Noben konflikt ni enak drugemu, kljub temu imam določene izkušnje, ki se ti pomagajo odzvati v kriznih razmerah. Pomembno je, da te ne preplavi panika in da pozorno spremljaš, kaj se dogaja okoli tebe. Ljudje niso več v coni udobja, zato je pomembno videti, kako odreagirajo na dogajanje. Spoznala sem kar nekaj bogatih Ukrajincev, ki so skušali na vse mogoče načine priti iz države ... Imeli so na tisoče evrov, pa jim to ni prav nič pomagalo. Kar naenkrat se sredi noči z ljudmi, s katerimi bi se pogovarjal po spletu ali na kakšnem poslovnem sestanku, začneš pogovarjati o popolnoma drugih rečeh. V resnici so ti ljudje hvaležni, da se zanimaš zanje. Tukaj se vzpostavi neka neverjetna povezava z ljudmi, ki je v neki normalni situaciji ne moreš pričakovati.

Na eni strani so torej zgodbe ljudi, na drugi strani konflikt, ki ga spremlja ves svet. Na nekakšen način si bila tudi ti razpeta?

Sama sem se tokrat osredotočala bolj na to, kaj se dogaja meni oziroma ljudem, ki so mi iz prve roke povedali svoje pretresljive zgodbe. Po drugi strani pa so se hitro na WhatsAppu in Twitterju vzpostavile novinarske skupine, prek katerih smo si novinarji iz različnih ukrajinskih mest posredovali informacije. Koristile so tudi informacije ukrajinske vlade in na drugi strani popolnoma diametralno nasprotne informacije iz Rusije. Dejstvo je, da je to informacijska vojna. Razumeti moramo, da je Ukrajina v vojni in da je to država, ki jo je napadla Rusija. Mediji v vojni delujejo drugače, marsikatere ukrajinske informacije o zajetih ruskih vojakih in predaji so Ukrajincem vlile upanje. Mnoge je to spodbudilo, da so se vključili v ukrajinsko vojsko. Ukrajinci verjamejo v zmago. Ta zmagovalni duh je narodu dal predsednik Zelenski, ki ga pred vojno tako rekoč nihče ni jemal resno. Povezal je narod. Ruski predsednik Putin je bil prepričan, da bo razdelil Ukrajince, da se bodo ljudje, ki govorijo rusko, samodejno povezali z Rusi in z ruskimi zastavami pričakali vojake. To se ni zgodilo. Napad je res združil Ukrajince. V mestu Harkov, ki velja za rusko govoreče mesto in ima ena tretjina prebivalstva sorodnike v Rusiji, so se ljudje šele zdaj zavedali, da so Ukrajinci in da bežijo pred ruskim agresorjem. Tu se je pokazalo, da je vseeno, kateri jezik ljudje govorijo, saj to ne določa njihove narodnosti. Zelenskemu je zares uspelo ustvariti izjemen fenomen ukrajinske enotnosti.

Za konec bodiva nekoliko bolj intimna. V vojni nikoli ne veš, kdaj gre lahko kaj narobe. Kaj je tisto prvo, na kar pomisliš?
Vedno gre nekaj narobe, vprašanje je samo, kako hudo narobe gre. Meni se je zgodilo prvo noč, da sem do treh zjutraj pri minus dvanajstih stopinjah Celzija ostala ujeta zunaj. Bilo je noro mrzlo. Ni bilo čiste pitne vode, zeblo me je do kosti, nisem vedela, kje bi dobila hrano, in potem le nekako pridem v Lvov. To so takšne razmere, ko ni prostora za strah. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem kot o tem, da preživiš in si najdeš neko začasno zatočišče. Na kriznih žariščih moraš biti vedno pripravljen, da se odzoveš na katero koli nepredvidljivo situacijo. To moraš sprejeti. Nekdo lahko vsak trenutek strelja nate, mraz te lahko pokonča ali pa ne najdeš strehe nad glavo ... Štiriindvajset ur na dan vse dni v tednu moraš biti zbran in na preži. Ves čas v nekakšni pripravljenosti. Šele po petih dneh, ko sem prišla v mesto Vinica, sem začela razmišljati o drugih stvareh. Predvsem o sinu Oskarju. Videla sem številne družine z otroki, in takrat pomisliš, kje si, a je prav, kar počneš ... skratka te dileme. Začenja se notranji boj. Vem, da preden sem šla na letalo, je Oskar že spal. Poljubila sem ga in mu rekla: "Odpusti mi!" Od takrat se potem štiri dni nismo slišali. Vsakič, ko sem želela poklicati, so mi tekle solze. Bilo je res hudo, a je zdaj za mano.