Tuniziji je pet let po arabski pomladi uspela demokratična tranzicija, drugod pa večinoma divjajo vojne ali vlada represija. Mladi Tunizijec Mohamed Bouazizi, ki mu kljub univerzitetni diplomi ni uspelo najti službe in se je preživljal kot prodajalec zelenjave, se je 17. decembra 2010 zažgal, njegov primer in pozneje smrt pa je na ulice pognala na tisoče Tunizijcev, ki so zahtevali reforme ter odhod predsednika države Zina El Abdina Ben Alija.
Tunizija: Islamisti zmagali in izgubili na volitvah
V zahtevah so uspeli, saj je 14. januarja 2011 njegov režim po 33 letih padel, na svobodnih volitvah pa je zmagala islamistična stranka Ennahda. Tuniziji je nato po več kriznih obdobjih leta 2014 uspelo sprejeti novo ustavo. Sledile so nove parlamentarne volitve, na katerih je slavila levosredinska stranka Nidaa Tounes, nato pa še predsedniške, na katerih je zmagal njen član Bedži Kaid Al Sebsi, poraženi islamisti pa so mirno izročili oblast in prešli v opozicijo.
Demokratični proces v Tuniziji je tako uspel, a je zaradi grožnje džihadističnih skrajnežev vseeno ogrožen. Tunizijo so letos pretresli trije hujši teroristični napadi, za katere je odgovornost prevzela skrajna Islamska država, v vrstah katere se na ozemlju Sirije in Iraka bojuje več tisoč Tunizijcev.
Egipt po Mursijevi epizodi znova pod vojaško roko
Drugod v arabskem svetu je pomlad prinesla vse kaj drugega kot demokratično tranzicijo. V Egiptu je ljudska vstaja po 18 dneh in skoraj 850 mrtvih z oblasti februarja 2011 odnesla dolgoletnega voditelja Hosnija Mubaraka. Poleti leta 2012 je bil na čelo države izvoljen Mohamed Mursi, ki je tako postal prvi islamistični predsednik Egipta. A po letu dni kriz in protestov ga je z oblasti odnesla vojska na čelu z Abdelom Fatahom Al Sisijem.
Sledilo je množično zatrtje islamistične Muslimanske bratovščine, v katerem je bilo ubitih več kot 1.400 Mursijevih podpornikov, več kot 15.000 so jih spravili za zapahe. Več sto ljudi, vključno z Mursijem, so obsodili na smrt. Medtem so junija lani za zmagovalca predsedniški volitev razglasili Al Sisija, letos pa so Egipčani volili nov parlament, ki je tudi povsem naklonjen Aal Sisiju. Iz države medtem prihajajo poročila o izginevanju opozicijskih aktivistov, hkrati pa se je na Sinajskem polotoku razbohotila tamkajšnja podružnica samooklicanega kalifata.
Ob Gadafijevem padcu razbita Libija
V kaosu je Libija, ki je dejansko razpadla na več delov. Tamkajšnjega dolgoletnega voditelja Moamerja Gadafija so ubili oktobra 2011 po več mesecih vstaje, ki se je sprevrgla v oborožene spopade. Že predtem je avgusta, ob podpori Natovih letalskih napadov, padel njegov režim v Tripolisu.
V državi, ki je še vedno plemensko razdeljena, si odtlej nasproti stojijo rivalske milice. Avgusta lani je v roke islamističnih milic padel Tripolis, ki so tam vzpostavile svoj parlament in vlado, medtem ko sta se rivalska in mednarodno priznana vlada in parlament zatekla v Tobruk na vzhodu države. Krizo v Libiji je izkoristil IS, ki se tam vedno bolj utrjuje, kaos pa je prav tako omogočil tok več tisoč migrantov proti evropskim obalam.
Krvava in razseljena ter bombardirana Sirija
Najhuje je v Siriji, ki je že skoraj pet let v vojni, v kateri je umrlo več kot 250.000 ljudi, več kot 12 milijonov pa jih je moralo zapustiti domove. V Siriji je krvave dogodke sprožilo sicer mirno protestno gibanje proti predsedniku Bašarju Al Asadu, ki se je z demonstracijami za reforme začelo 15. marca 2011. Nasilno zatrtje tega gibanja je privedlo do oboroženega upora proti režimu, ki se je nato razvil v totalno vojno.
V letih 2013 in 2014 so med uporniki vzcveteli predvsem skrajni islamisti, med njimi IS, ki se bojujejo tako proti režimu kot proti drugim upornikom. V vojno v Sirijo so se vpele tudi zunanje sile, država je postala bojišče v vse bolj vročem sunitsko-šiitskem spopadu, kjer se Savdska Arabija in Iran merita za prevlado v regiji. Mednarodna koalicija pod vodstvom ZDA od septembra lani v Siriji izvaja letalske napade, septembra letos je v podporo režimu napade iz zraka začela še Rusija.
Jemen prav tako ujet v vojno
Vojna divja tudi v Jemnu. Tamkajšnjega dolgoletnega predsednika Alija Abdulaha Saleha so protesti v Jemnu z oblasti odnesli februarja 2012, nasledil ga je njegov podpredsednik Abedrabo Mansur Hadi. Leta 2014 so nato v Jemnu ofenzivo sprožili šiitski hutijski uporniki, ki jim je uspelo zavzeti obširna območja, vključno s prestolnico Sana.
Zaradi tega je marca letos Savdska Arabija z arabskimi zaveznicami sprožila posredovanje, odtlej pa je v nasilju umrlo najmanj 6.000 ljudi. Medtem je že doslej na jugu Jemna dejavna Al Kaida razširila svoj vpliv, v zadnjih mesecih je vse bolj dejavna tudi Islamska država. V torek je začelo veljati enotedensko premirje, v Ženevi pa so se začela mirovna pogajanja.
Zatrtje revolucije v Bahrajnu ob tihem blagoslovu Zahoda
V Bahrajnu, ki ga vodi sunitska dinastija Al Kalifa, vse od leta 2011, ko so oblasti zatrle proteste, na katerih so predstavniki šiitske večine v državi zahtevali politične reforme, prihaja do demonstracij, pri čemer so ob pomoči zalivskih držav s trdo roko zatrli revolucijo. Ob tem so ZDA in Velika Britanija ter Zahod mirno pogledali v stran.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje