S to težavo se je namreč srečevala Evangeličanska cerkev na Islandiji, preden so duhovniki po sprejetju zakonodaje leta 2010, ki je izenačila poroke istospolnih parov, privolili v poročanje parov istega spola. Takrat so doživeli tudi velik upad števila vernikov, ki so se izpisovali iz Cerkve. Tako so ugotovili, da si Cerkev dela s tem veliko škode. Solveig Anna Boasdottir ob tem opozarja, da je pomembno tudi vprašanje razlik med generacijami, ki se je pokazalo že v sedemdesetih ob vstopu žensk med duhovnike.

Solveig Anna Boasdottir se v svojem raziskovalnem delu posveča predvsem študijam spolov, spolnosti ter krščanski, feministični in seksualni etiki. V Sloveniji je imela predavanje na temo spolnosti in feminizma, ki sta ga organizirala oddelek za filozofijo ljubljanske filozofske fakultete, Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa. Na predavanju se je osredotočila predvsem na izzive feminizma na področju spolnosti, zlasti z vidika problematik LGBT-skupnosti in spolnega dela.

Islandija je sicer, kot sama pravi, do gejev in lezbijk prijazna država, a obenem poudarja, da model, ki je bil učinkovit za nordijske države, ne bo nujno primeren tudi za druge države, ki imajo družbene posebnosti. Na utrjevanje heteronormativnosti poleg vere vplivata tudi nacionalizem in navsezadnje tudi popularna kultura, zato je po njenem mnenju bistvena analiza širšega družbenega konteksta, ki jo postavlja nad posamične individualne identitete.

Islandija je leta 2010 sprejela zakonodajo, ki omogoča poroke istospolnim parom. Je bilo predtem veliko javne razprave in polemik okoli vprašanja, zlasti z vidika, da gre obenem tudi za zelo religiozno državo?
Islandija je religiozna država, saj je večina prebivalcev vernikov, ampak je obenem tudi liberalna in laična država. Večina prebivalcev krsti otroke, večina ljudi hodi v cerkev in večina otrok hodi k verouku, pa tudi večina ljudi se cerkveno poroča, ampak vera ni dejavnik, ki bi usmerjal naše vsakdanje življenje in navade. Na Islandiji imamo 150 duhovnikov, med katerimi je bila pred dvema letoma opravljena raziskava, ali bi bili pripravljeni voditi obred poroke dveh ljudi istega spola, v okviru katere je pritrdilno odgovorilo 147 duhovnikov, odklonilno pa le trije. Tudi to pove nekaj o tem, kakšen je pogled vere na to vprašanje. Sicer je tudi Cerkev morala spremeniti svoje bogoslužje, a ta proces se je začel že leta 1996, ko je bila sprejeta zakonodaja, ki je urejala zunajzakonsko skupnost partnerjev istega spola, s katero so dobili vse pravice, ki prihajajo iz naslova poroke, razen možnosti posvojitve oziroma umetne oploditve.

Kakšen pa je bil odnos javnosti do parov istega spola pred letom 1996?
Od leta 1978 smo imeli dejavno nacionalno gejevsko organizacijo od leta 1978. Oni so bili vselej zelo glasni pri tem vprašanju, a prvih deset let njihovega delovanja je bilo najtežjih. Sicer so bili zelo glasni, ampak Islandija v tistem času, tako kot vsaka druga država, ni bila prijazna do gejev in lezbijk. Spremembe so se začele dogajati v devetdesetih letih, tako kot tudi v vseh drugih nordijskih državah, med katerimi je tako ali tako veliko sodelovanja na področju zakonodaje. Mi smo majhna država s 300 tisoč prebivalci in običajno preprosto prepustimo zakonodajno delo Norveški in Švedski, nato pa njuno delo prevzamemo. Tudi v tem primeru je bilo tako, saj je to zakonodajo najprej sprejela Švedska, mi pa smo jo leto dni pozneje.

A Cerkev je vendarle morala spremeniti bogoslužje, kot pravite. Je bil pred sprejetjem zakonodaje odnos Cerkve do istospolnih drugačen?
To je bolj generacijsko vprašanje, saj imamo danes veliko mladih duhovnikov, ki so se izobraževali na teološki fakulteti, ki je zelo liberalna. Starejši duhovniki pa so bili mnenja, da tovrstne poroke ne bodo mogoče. A to je podobna zgodba, kot je bila, denimo, z ženskami v duhovniškem poklicu. Leta 1973 smo dobili prvo duhovnico in takrat je nekaj starejših duhovnikov menilo, da se to ne bo obneslo. Skratka, tu gre za podoben mehanizem medgeneracijskih razlik.

Se kot profesorica na teološki fakulteti srečujete s težavami ali zadržki pri kritiki odnosa do Cerkve ali na splošno cerkvene etike?
Tovrstna kritičnost je zelo odvisna od posameznika. Ne pravim, da to počnejo vsi, sem pa sama to počela že zadnjih deset let in nikoli zaradi tega nisem imela nobenih težav. Že desetletje imamo tudi konference, na katerih kritično razpravljamo o teh temah. Ljudje se prerekajo in razmišljajo drugače, a to je običajna praksa v akademski sferi.

Je tudi to posebnost Islandije?
V ZDA je veliko zelo naprednih teologov, ki to počnejo že dolgo. Tudi sama sem veliko navdiha za svoje kritike našla prav pri teh katoliških teologih v zgodnjih devetdesetih letih, ko sem se začela ukvarjati s teologijo. Je pa položaj po mojem mnenju drugačen v južni in vzhodni Evropi v primerjavi s severno Evropo in ZDA. Po drugi strani pa imate tudi v ZDA zelo močne konservativne struje tako v katoliški kot tudi protestantski sferi. Skratka, tu je pester nabor idej. Sama uporabljam veliko teološkega diskurza na področju spolnosti in tematike LGBT in kombiniram s področjem spolnosti, ki je moje prvotno področje. Sama se ukvarjam z etiko spolnosti in delam na teološki fakulteti, ki vključuje tudi krščansko etiko na področju spolnosti.

V svojih delih ste večkrat izpostavili piramido sprejemljive in nesprejemljive spolnosti, ki jo je predstavila Gayle Rubin, kjer je na vrhu sprejemljivih spolnosti reproduktivna heteroseksualna spolnost med poročenimi, na dnu pa opredeljene nesprejemljive spolnosti, kamor so bile tudi uvrščeni istospolni pari. Kako se je ta piramida od osemdesetih let, ko jo je Gayle Rubin opisala, spremenila?
Ne gre le za eno spremembo, ki bi jo videli povsod. To je tudi težava, da v nekaterih družbah teh sprememb skorajda ni, zato je tudi Islandijo težko primerjati z drugimi državami. V kontekstu nordijskih držav, ki jih najbolje poznam, se je spremenilo to, da se na spolnost ne gleda kot na dobro ali slabo, ampak se usmerja v spoštovanje individualnosti ljudi in njihove svobode izražanja spolnih preferenc. V drugih družbah, ki jih je tudi veliko, pa kot vemo, na tem področju ni bilo bistvenih sprememb od osemdesetih. To je tudi čar te piramide, ki jo je vzpostavila Gayle Rubin, saj lahko prepoznamo družbe, kjer se ni nič spremenilo, in družbe, kjer je ta piramida popolnoma spremenjena.

Ste pa v tem večkrat poudarili, da nekaj, kar deluje v nordijskih državah, ne bo nujno uspešno tudi v kaki drugih držav. Katere so najpomembnejše razlike med posameznimi družbami, ki vplivajo na spremembe v odnosu do spolnosti?
To je kompleksno vprašanje, saj na ta kontekst vpliva zelo veliko dejavnikov. Če vzamemo za primer družbe, kjer je bil močan nacionalizem, je ta pogosto vključeval tudi paradigmo heteronormativnosti v smislu matere, očeta in otroka kot osnovne družbene celice. Skratka, to je bistveno širše vprašanje od religije. Na Islandiji je sicer pred desetletji religija vodila to paradigmo, a če bi imeli močan nacionalizem, bi bila lahko to gonilna sila te paradigme. Potem je tu tudi popularna kultura tisti dejavnik, ki vpliva na krepitev heteronormne paradigme, zato je v vsaki družbi treba najprej pogledati vse segmente in preveriti, kateri dejavnik drži pokonci to paradigmo.

Je bila paradigma heteronormativnosti močna v nordijskih državah?
Takrat je bilo povsod po Evropi bolj ali manj enako in po zadnjih raziskavah v jugovzhodni Aziji in Latinski Ameriki je bila tudi v državah, kot sta Argentina in Indija, močna "mačo" kultura, po kateri je oče glava družine in podobno. Po drugi strani pa so bile v teh državah tudi zelo raznolike vrste spolnosti. Prav zato poudarjam, da nekaj, kar deluje pri nas, ne bo nujno delovalo drugje. Ne,nazadnje pa so me na to opozorili tudi tuji gostje, ko sem pred časom predavala o švedskem modelu ureditve na področju spolnega dela, kjer so me na koncu opomnili, da jih je bilo strah, da jim bom ta model predstavljala kot najboljši za vse, saj so razmere drugje precej bolj zapletene.

V čem pa je bila na Islandiji ugnezdena paradigma heteronormativnosti?
Bila je enostavna v verski tradiciji. Nacionalizem tega ni spodbujal, mogoče v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ampak pozneje gotovo ne. Razlog, da moramo upoštevati tudi vero, je v tem da je bila katoliška vera zelo vplivna tudi v času liberalnih pogledov, ko so na Švedskem že snemali lahkotne pornografske filme. A tudi ti so imeli vključeno to paradigmo, da sta moški in ženska popolna enota, ki ju je Bog ustvaril.

Kaj je sprememba v bogoslužju pomenila za vernike oziroma ali je na tem področju mogoče govoriti o osebni razpetosti vernikov med versko identiteto in liberalnostjo?
Dokler ti dominantni religijski diskurz zapoveduje, da moraš točno določeno živeti, se pravi, kot moški ali ženska, in ne spoštuje, če ti rečeš, da se počutiš drugače, kot je tvoje telo, in si želiš, da te tako obravnavajo, in te pri tem ne spoštujejo, potem bodo razhajanja med tvojo versko in spolno identiteto velika. Na Islandiji je imela Cerkev pred sprejetjem zakonodaje do istospolnih parov nespoštljiv odnos, zato je tudi na stotine ljudi zapustilo Cerkev. Na Islandiji si sicer po materi samodejno del Cerkve, ampak ljudje imajo pravico Cerkev zapustiti in do sprejetja zakonodaje, ki je izenačila poroke, je prišlo do velikega eksodusa vernikov, ki so si želeli porok istospolnih parov, na katere pa Cerkev ni bila pripravljena. Ko je prišlo do tega eksodusa, so tudi prezirali vero. Mislim, da je Cerkev na Islandiji takrat razumela, da si dela velikansko škodo, in je pretehtala, kaj lahko z vztrajanjem pri tem pridobijo oziroma izgubijo. Ne vem sicer, koliko jih je pozneje spet vstopilo v Cerkev, ampak nekateri so. Skratka izstop je bil tisto, kar so ti ljudje lahko naredili, da izrazili svoje nasprotovanje, in če danes vprašate ljudi o Cerkvi na Islandiji, vam bodo gotovo odgovorili, da je zelo liberalna Cerkev.

So še vidne posledice te razpetosti vernikov?
Zdaj ne več. Ampak razprava je bila najburnejša pred 2010, ker je bilo takrat veliko teh ljudi, ki so bili istospolno usmerjeni in verni, pred dilemo, saj so imeli radi svojo Cerkev, a jim je ta ljubezen vračala s sovraštvom. Za majhno Cerkev, kot je islandska, je bilo to nevzdržno. Danes pa sem prepričana, da veliko ljudi iz LGBT-skupnosti ocenjuje Cerkev na Islandiji kot pozitivno.

Je bil ta prehod za Cerkev težaven?
Da. Tudi za tedanjega škofa je bil zelo težaven in je občutil posledice tega prehoda. Sicer ni neposredno odstopil zaradi tega, a dve leti pozneje se je škof vendarle zamenjal.

Se je pa v tem času verjetno spremenilo tudi delovanje nacionalne gejevske in lezbične organizacije?
V prvi vrsti so bili tisti, ki so začeli leta 1978, usmerjeni predvsem v geje in lezbijke, skratka mavrica je bila omejena le na dve skupini. Njihov prvi cilj je bil spoštovanje, saj takrat nihče ni upal niti pomisliti na poroke. V zadnjih desetletjih pa je ta organizacija postala krovna tudi za transspolne, interspolne in biseksualne ljudi. To gotovo je napredek. Tudi raziskava gejevskega zadovoljstva je Islandiji namerila visok indeks. Zdaj so zelo dejavni na področju interspolnih ljudi, torej ljudi, ki so rojeni z različnimi spolnimi značilnostmi. Prav zdaj se pri nas sprejema zakonodaja, ki bo prepovedala medicinske posege na otrocih, če ti ne bodo medicinsko nujni. Je pa za to organizacijo še veliko drugih področij, kjer imajo veliko dela. Islandija ni noben raj ali kaj takega.

Katere pa so te pereče teme?
Glede na poročilo, ki ga je izdala Evropska komisija na področju rasizma in nestrpnosti, potrebujemo na Islandiji bistveno bolj oprijemljivo zakonodajo proti diskriminaciji. To pomeni, da četudi so stvari na tem področju bolje urejene kot drugje, je oprijemljivost naše zakonodaje, denimo v primeru sovražnega govora, šibka. Nismo dovolj dobro uresničevali zakonodaje na teh področjih. Še so potrebne spremembe zakonodaje, s katerimi se bo morala ta organizacija ukvarjati.

Je močna kolektivna identiteta v LGBT-skupnosti, ki se je oblikovala v času hujših diskriminacij, še potrebna, ali mogoče vidite kot naslednji korak zmanjšanje pripisovanja pomena spolnim preferencam?
Težko je to reči, a sama menim, da so se stvari močno spremenile. Odkritega sovraštva in nestrpnosti je gotovo bistveno manj kot pred dvema ali tremi desetletji. V Rejkyavijku je občina sklenila sporazum z nacionalno organizacijo, da bo ta organizacija poučevala v vseh šolah v mestu o temah, pomembnih za istospolno usmerjene. Tako bo organizacija zdaj plačana, da bodo organizirali izobraževanja za starejše učence. To mislim, da je učinkovit način podajanja teh tem, saj bodo tematiko predstavljali ljudje neposredno in na podlagi svojih izkušenj, tudi iz preteklosti. Skratka, na različne načine poskušajo zadevo normalizirati, da ta identiteta ne bi postala tako močna.

Ne nazadnje je tudi Gayle Rubin argumentirala, da ima spolnost preveč pripisanih pomenov.
Njena vizija je bila, da bo nekoč spolnost samo ena izmed številnih segmentov identitete, ki pa ji ne bomo pripisovali več toliko pomena. Ideja, da bi se pomen te identitete bolj uravnotežil, še živi.

Po drugi strani pa pomen spolne identitete ne bledi, temveč v sodobnem času dobiva vse večje razsežnosti tudi z vidika različnih individualnih identifikacij znotraj področja spola ...
Ena rešitev te problematike je v tem, da se to pač predstavi kot individualna zasebna zadeva, ki ne bi smela motiti tretje osebe. Se pa premikamo v individualizirano ideologijo, kjer se vsak identificira z nečim posebnim. Ampak sama menim, da je namesto osredotočenja na identitete potrebno osredotočanje na segmente družbe, kot so religija in ideologije in družbena struktura, ki omogočajo ljudem, da lahko živijo in se ob tem dobro počutijo. Potrebno je osredotočenje na strukture, in ne na posamezne identitete.

Menite, da je v današnjem času več osredotočenosti na posameznikovo identiteto namesto na družbene strukture?
Sama zase bi lahko rekla, da nimam interesa sebe izgubljati med različnimi identitetami, ki bi jih morala spoštovati, ampak me bistveno bolj zanima vprašanje, kaj je v družbi takega, ki omogoča nespoštovanje ljudi. Zato se tudi bolj ukvarjam z zakonodajo in ideologijo. To pomeni, da moramo spet premisliti različne zakonodaje, ki bi bile v korist ljudi, da bi jim omogočili osebni razcvet v različnih državah. Ideologije, kot sta nacionalizem ali pa krščanska ideologija družine med moškim in žensko, so tiste, ki jih moramo premisliti, saj omejujejo ljudi pri osebni sreči.

Ali sprememba zakonodaje neposredno vpliva tudi na ideologijo?
Ti procesi potekajo v obe smeri, saj je tudi na Islandiji sprememba zakonodaje leta 2010 in ne nazadnje tudi 1996 popolnoma spremenila način, kako ljudje lahko živijo. Lahko so živeli odprto, tako da je bilo tudi težko nadaljevati ideologijo, ki bi bila v nasprotju z zakonodajo. Skratka zakonodaja vendarle pusti svoje pečat pri spreminjanju vrednot in ideologije.

Omenili ste tudi popularno kulturo, ki jo je v svojih delih izpostavljala tudi Gayle Rubin. Kako močan pa je njen vpliv v kontekstu ideologije in zakonodaje?
Je del pestre konstelacije vsega, kar vpliva na družbeni kontekst. Popularne kulture ni mogoče izključiti, saj po mojem mnenju ta še vedno poudarja heteronormativnost, torej odnose med moškimi in ženskami. Najbolj priljubljene serije večinoma vključujejo ta model in predstava heteronormativnosti je zelo močna, tudi če pogledate 10 ali 20 novih filmov na leto, lahko ugotovite, da je razmeroma malo alternativ tej kulturi. Ženske in moški so večinoma predstavljeni v stereotipizirani vlogi. Paradigma heteroseksualnosti je predstavljena in ponovno predstavljena vedno znova v filmih, nadaljevankah, glasbenih videospotih in drugih segmentih popularne kulture, ki poudarjajo lik močnega moškega in ženske, ki je v njegovem zavetju.

A ta vpliv ni bil dovolj, da bi se na Islandiji ohranila ta heteronormativna paradigma?
V tej zakonodaji, kjer Cerkev ponuja poroke istospolnih, je največji premik oziroma odmik od heteronormativne paradigme. Saj postavlja to paradigmo ob bok drugi in ponuja človeku možnost, da živi, kot si sam izbere, ob bok drugemu, ki živi drugače. To je velik premik, ki bo vplival tudi na prihodnje generacije. Zlasti z vidika procesa izstopa iz omare, kot se reče razkritju spolne usmerjenosti. Že danes te metafore ne potrebujemo več, gotovo pa je ne bodo potrebovali moji vnuki.

Ste tudi kritični do feminizma, za katerega pravite, da bi se moral ukvarjati tudi s temami na področju spolnosti ...
Tu se zgledujem po Gayle Rubin, saj sta spol in spolnost zelo prepleteni temi, a je zelo zdravo, da se na spolnost pogleda tudi ločeno. Dediščina radikalnega feminizma je bila zelo negativna do spolnosti, in menim, da zato tudi niso bili učinkoviti pri drugih temah, kot je denimo spolno delo, kjer jim je sporen že sam termin. Sama mislim, da ne glede na to, kdo si, sama sem feministka že 20 let, moraš znati prisluhniti in poslušati, biti ponižen in se tudi učiti iz svojih napak. To so pravzaprav osnovne človeške odlike, a žal na področju spolnega dela, ki je ena od perečih tem na področju spolnosti, tega ni. Veliko feministk to vidi kot najhujšo stvar na svetu in želi rešiti te spolne delavce, ti pa jim odgovorijo z Ne, hvala. Kaj storiti zdaj? Je sicer veliko načinov, kako o tem razmišljati, ampak danes je treba upoštevati predvsem izsledke raziskav in različnih poročil, ki jih ni malo in temeljijo na intervjujih s spolnimi delavci, ki so v okviru teh raziskav tudi izpostavili njihove najbolj pereče težave. S tem se mora danes feminizem spopadati odkrito in znati tudi prisluhniti tem ljudem.