Indžogogi ali "meso po človeško" je ena izmed takšnih - jed, brez katere si od sveta izolirani Severni Korejci ne predstavljajo vsakdana. Tropine, ki ostanejo od pridelave sojinega olja, so običajno namenjene za prašiče, Severni Korejci pa jih stisnejo, zvijejo in zmešajo z rižem ter prelijejo s čilijevo omako. Danes je to priljubljena ulična hrana, ki je bistvena za preživetje v tej državi, v kateri se več kot polovica ljudi pri dobavi hrane zanaša na neformalni, zasebni trg. "Včasih so indžogogi morali jesti, ker niso imeli mesa, danes pa ga jedo, ker jim je njegov okus postal všeč," je v posebni reportaži Reutersa dejal Severni Korejec Čo Uj Sung, ki je leta 2014 pobegnil čez mejo na jug.

Izmenjava hrane od človeka do človeka
Kot je pokazala raziskava iz leta 2015, čeprav oblast hvali sistem kuponov, ti pokrijejo le slabo četrtino vseh potreb ljudi po hrani, zato je za Severne Korejce bistveno, da se znajdejo po svoje, si izmenjujejo hrano s sosedi in na manjših zasebnih trgih - nekateri so dovoljeni, drugi nezakoniti. Država trdi, da skoraj trem četrtinam prebivalstva razdeli hrano za kupone - preostala četrtina so kmetje, ki do kuponov niso upravičeni, saj si lahko sami pridelajo hrano.

Po drugi strani pa je prav zaradi tega težko oceniti, kako zelo v resnici mednarodne sankcije otežujejo življenje tamkajšnjih prebivalcev. Po vsej državi naj bi obstajalo kar 387 državno priznanih tržnic, ki skupno vključujejo več kot pol milijona stojnic. Okoli pet milijonov ljudi naj bi bilo posredno ali neposredno odvisnih od ponudbe na teh stojnicah, zato te predstavljajo "integralni in nezamenljivi vir preživetja", so Južni Korejci lani zapisali v poročilu o stanju v severni sosedi.

Velike potrebe po sladkorju in koruzi
Kot v drugih revnih državah pa imajo bogataši v Pjongjangu veliko izbire, saj je ponudba v množici restavracij v mestu praktično neomejena. A mnogo restavracij imajo v lasti državna podjetja, nekatere pa strežejo izključno tujcem. V njih se vse bolj razširja sprejemanje dolarjev in evrov. Severna Koreja lahko popolnoma zakonito uvaža predelano meso in sire iz evropskih držav in jugovzhodne Azije, iz Kitajske pa sladkor - od januarja do septembra letos je Pjongjang iz Kitajske uvozil več kot 44.000 ton sladkorja, kar predstavlja skoraj polovico vsega kitajskega izvoza te dobrine. Severna Koreja namreč sladkorja sama ne proizvaja. V Severno Korejo je letos narasel tudi izvoz koruze iz Kitajske, ki je v prvih devetih mesecih leta 2017 znašal že skoraj 50.000 ton - v primerjavi s 3.000 tonami v celotnem letu 2016.

Po razširitvi sankcij Združenih narodov so se cene bencina in dizelskega goriva skoraj podvojile, nekoliko je narasla tudi cena riža in koruze. Prebivalci zato menda dobro vedo, koga je treba poklicati, če želijo na črno dobiti kos kozjega, pasjega ali jelenjega mesa, razvit črni trg naj bi obstajal tudi za svinjino.

Jedi, ki so si jih bili prisiljeni izmisliti Severni Korejci, so sicer nizkokalorične, a po drugi strani bogate z vlakninami in beljakovinami, tako da za dalj časa potešijo lakoto in pomenijo dobro hrano za mišice. Ena izmed takšnih je seokdudžeon ali "hitra tortica", ki je pripravljena brez kuhanja z zamesenjem koruzne moke in vode. Poleg tega jedo večinoma doma pridelano zelenjavo, riž in koruzo, od mesa pa svinjino in zajčje, pasje ter jazbečje meso.

Nižji in lažji kot Južni Korejci
Severnokorejsko gospodarstvo je lani zraslo za 3,9 odstotka, kar je največja rast v zadnjih 17 letih, je poročala južnokorejska centralna banka. K temu je prispevalo predvsem rudarstvo, reforme trga in dobri poslovni dogovori s Kitajsko. Če je bil dostop do hrane v državi še pred leti tako kritičen, stanje prav zaradi zgoraj napisanega danes ni več tako alarmantno. Kljub temu podatki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) iz leta 2009 kažejo, da imajo severnokorejski otroci slabšo prehrano kot južnokorejski, saj naj bi bili v istem starostnem obdobju 13 centimetrov nižji in do sedem kilogramov lažji.

Severna Koreja je lani iz Svetovnega programa za hrano (WFP) prejela 42 milijonov dolarjev pomoči.