Gre za približno 5.800 kvadratnih kilometrov (dobra četrtina Slovenije) veliko ozemlje, ki ga dejansko zaseda in nadzira Izrael, a ga za svojo neodvisno državo zahtevajo tudi Palestinci, večinsko prebivalstvo na Zahodnem bregu. Na območju tako tli stalen izraelsko-palestinski konflikt, ki je nekajkrat prešel v skorajda vojno. Spor deli tudi mednarodno javnost. Ta obe strani poziva k dialogu, mirovnemu sporazumu, a kljub številnim pobudam se zdi, da je pot do rešitve "dveh držav za dva naroda" še dolga in z vsakim letom težje uresničljiva.

Namesto neodvisne Palestine zasedba in aneksija Jordanije
T. i. Zahodni breg je bil po prvi svetovni vojni in razpadu Otomanskega cesarstva, ki je območje obvladovalo 400 let, del britanske mandatne Palestine. To so novembra leta 1947 Združeni narodi (ZN) z resolucijo 181 razdelili v razmerju 56 : 43 med judovsko in arabsko državo, medtem ko je bil za Jeruzalem določen poseben mednarodni režim. Judje so sprejeli delitveni načrt in ustanovili državo Izrael, medtem ko so Arabci delitveni načrt zavrnili, misleč, da lahko z vojno dobijo vse oziroma več. 15. maja 1948 je tako sledil napad petih arabskih držav na novoustanovljeni Izrael. Ta vojne ni samo dobil, ampak je do premirja leta 1949 osvojil približno 78 odstotkov ozemlja mandatne Palestine, medtem ko je preostali del, za katerega se je pozneje uveljavilo ime Zahodni breg (leži zahodno od reke Jordan), zasedla takratna Transjordanija, ki ga je leta 1950 tudi priključila (anektirala) k svoji državi.
Zahodni breg leta 1967 v roke Izraelcev
Kljub (arabski) jordanski nadoblasti pa na Zahodnem bregu v skorajda 20 letih niso ustanovili neodvisne palestinske države in zdi se, da so tako po letu 1948 zamudili še drugo zgodovinsko priložnost zanjo. Junija 1967 je namreč Izrael v šestdnevni vojni popolnoma porazil sosednje arabske države (Egipt, Sirijo, Jordanijo), tako da je poleg Sinajskega polotoka, Gaze in Golanske planote zasedel tudi Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem. Tega je leta 1981 priključil k Zahodnemu Jeruzalemu in mesto razglasil za "večno in nedeljivo prestolnico Izraela, o kateri se ne pogaja".

Menahem Begin: Palestinske države nikoli ne bo
Tako v Vzhodnem Jeruzalemu kot tudi na preostalih območjih Zahodnega brega je Izrael postopoma, pospešeno pa od leta 1977 in desnosredinske vlade Menahema Begina naprej, začel graditi nova naselja za judovske priseljence. Izraelskih naselbin mednarodna skupnost ne priznava oziroma jih označuje za nezakonite po mednarodnem pravu, Izrael pa za okupacijsko silo. A Izrael očitke zavrača, saj trdi, da ima iz zgodovinskih, verskih in varnostnih razlogov pravico do tega ozemlja, ki kot tako nikoli ni bilo del kakšne od (obstoječih držav), zato se ne more govoriti o okupiranem ozemlju, ampak le o spornem (angl. disputed), katerega status je treba še določiti. Izraelski premier Begin, ustanovitelj stranke Likud, je tako leta 1978 v izraelskem parlamentu, knesetu, dejal, da se Izrael ne bo nikoli umaknil na meje pred letom 1967, da bo Jeruzalem večno glavno nedeljivo mesto Izraela in da palestinske države na Zahodnem bregu nikoli ne bo.

Na spornem ozemlju pol milijona Judov in 2.700.000 Palestincev
In tudi po skoraj štiridesetih letih Izrael vztraja pri začrtani politiki. Danes tako na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu v več kot 150 naselbinah živi okoli pol milijona Judov ob 2.700.000 Palestincih. Ozemlje je po dogovoru iz Osla (1994) razdeljeno v tri administrativne enote, A, B in C. Območje A obsega približno 18 odstotkov površine Zahodnega brega, na njem pa živi 55 odstotkov Palestincev. Sem spadajo največja palestinska mesta, kot so Nablus, Dženin, Ramala, Tulkarem, Betlehem, Hebron, Jeriho ... Tu ima oblast oziroma avtonomijo palestinska vlada pod vodstvom Fataha. Si pa izraelska vojska pridržuje pravico do vdora na območje, če misli, da je to potrebno. Območje B (25 odstotkov površine in 40 odstotkov Palestincev) obsega 440 palestinskih vasi s pripadajočo zemljo in je pod deljeno palestinsko-izraelsko oblastjo, medtem ko območje C (55 odstotkov, kjer so izraelske naselbine skupaj s pripadajočo infrastrukturo (ceste), spada pod nadzor Izraela, ki na vzhodu obvladuje tudi strateško dolino reko Jordan in Judejsko puščavo, tako da popolnoma nadzira mejo z Jordanijo.

Zgodovinsko-religiozne vezi Izraela z "obljubljeno deželo"
Kot že omenjeno, judovska država upravičenost za zasedbo ozemelj črpa iz vojaške zmage leta 1967, zgodovinsko-verskih in strateško-varnostnih razlogov. Po bibličnih (svetopisemskih) zapisih oziroma judovski sveti knjigi Tanahu je namreč kralj David pred 3.000 leti prvi združil Jude v eno kraljestvo Izrael s prestolnico Jeruzalem. A ne samo Jeruzalem, za (verne) Jude so pomembni kraji še Hebron, kjer so po verovanju pokopani očaki judovstva Abraham, Izak, Jakob, pa Elon Moreh, Šilo ... Ozemlje Zahodnega brega torej za Izraelce predstavlja zibelko judovstva, antično domovino Judov, od "Boga obljubljeno deželo", ki jo je bila večina Judov prisiljena zapustiti pred 2.000 leti po neuspelem uporu proti Rimljanom, nato pa se je po skoraj dveh tisočih letih življenja v diaspori vrnila domov.

Višavje Zahodnega brega strateško za Izrael
Po drugi strani pa Izrael zasedbo opravičuje z bolj "zemeljskimi", strateškim razlogi, saj pravi, da so meje pred letom 1967 neubranljive. V teh okvirih bi namreč Izrael na najožjem delu v širino meril le 14 kilometrov, kar bi bila za potencialnega napadalca z vzhoda lepa priložnost, da Izrael preseka na dva dela in si ga podredi. Izrael zato zahteva nadzor nad dolino reke Jordan, ki je naravna ovira na vzhodni meji. Ozemlje Zahodnega brega, ki se kot klin zajeda v judovsko državo, je večinoma hribovit svet, ki se dviga do 1000 m visoko nad gosto poseljenim obalnim območjem Izraela. To bi bilo v primeru izraelskega umika lahka tarča obstreljevanja, tako kot se to dogaja ob Sredozemskem morju z Gazo, od koder se je Izrael umaknil leta 2005 in kjer vlada skupina Hamas. Izrael zato pogojujejo vsakršno palestinsko državnost z demilitarizacijo, hkrati pa želi ohraniti nadzor nad ključnimi točkami Zahodnega brega in nad zračnim prostorom potencialne palestinske države. A to je za Palestince nesprejemljivo, saj želijo (popoln) umik izraelske vojske in naseljencev z Zahodnega brega ter neodvisno državo s prestolnico v Vzhodnem Jeruzalemu.

Palestinski oboroženi upor ne more prinesti uspeha
Življenje pod izraelsko zasedbo je za Palestince težko, njihov gospodarski položaj je slab, zato poteka stalni upor proti v njihovih očeh "izraelskemu okupatorju". Upor se je dvakrat (1987, 2000) razvil v t. i. ljudske vstaje oziroma intifade, ki so pomenile obširne, raznovrstne napade na izraelske varnostne sile. V drugi intifadi se je izjemno povečalo število (samomorilskih) napadov v izraelskih mestih, zato se je Izrael odločil, da bo vzdolž meje z Zahodnim bregom zgradil več sto kilometrov dolg in do osem metrov visok betonski zid, s katerim je fizično ločil Zahodni breg od Izraela. Zid je mednarodna skupnost obsodila, ga označila za nezakonitega, nasprotniki menijo, da gre za prilaščanje palestinske zemlje, a Izrael vztraja, da je bil to edini način, s katerim je ustavil samomorilske napadalce, in pri tem navaja podatke, da se je med letoma 2002 in 2007 število "terorističnih napadov" zmanjšalo za 96 odstotkov. Kakor koli, oboroženi upor Palestincev pa za zdaj ne more prinesti uspeha, saj je Izrael vojaško premočan.

Vkopanost na položajih, nezaupanje, zamere ... in propad pogajanj
Realno ostane torej le še mirno reševanje spora. To je pogajanja med obema stranema, ki pa so zaradi nepopustljivosti, vkopanosti na za nasprotno stran nesprejemljivih položajih, medsebojnega nezaupanja, zamer že večkrat propadla, nazadnje spomladi 2014. Palestinsko stran hromi tudi razdeljenost med Fatahom in Hamasom, s katerim se Izrael ne pogaja, saj ga označuje za teroristično skupino. Nekih realnih obetov za hitro rešitev desetletja dolgega spora vsaj na prvi pogled ni. Izraelski desnosredinski premier Benjamin Netanjahu (stranka Likud) je tako v ponedeljek v Jeruzalemu po srečanju s francoskim premierjem Manuelom Vallsom zavrnil predlog za mednarodno konferenco, na kateri bi ponovno oživili izraelsko-palestinski mirovni proces, saj želi neposredne dvostranske pogovore s palestinskimi oblastmi.

Zadnja pobuda: Netanjahu se želi z Abasom pogajati na štiri oči
"Mir se ne doseže na mednarodnih konferencah, prav tako ne z diktati držav, ki sestankujejo in želijo določiti našo usodo. Mir bo dosežen z neposrednimi pogajanji, na katerih bo palestinska stran soočena z zgodovinsko izbiro: ali bo priznala Izrael kot judovsko državo vzporedno z demilitarizirano državo Palestino ali pa bo poskusila uničiti Izrael," je dejal Netanjahu in dodal, da se palestinski predsednik Mahmud Abas, ki je francosko pobudo že podprl, na ta način želi izogniti dvostranskim pogovorom. Kot je pojasnil Netanjahu, se je z Abasom pripravljen srečati kjer koli, tudi v Parizu, ki bi bil "lep kraj za podpis mirovnega sporazuma", a na štiri oči, ne pa prek posrednikov. Abas pa je v preteklosti že večkrat dejal, da brez Vzhodnega Jeruzalema kot prestolnice neodvisne Palestine, ki bo nadzirala svoje meje na kopnem in v zraku, ne bo miru z Izraelom. Kdo in na kakšen način bo torej presekal ta gordijski vozel in prinesel mir na tem območju?