Dejstvo pa je, poudarjajo v sinočnjem Globusu, da se v več kot milijonskem Beogradu zbere toliko ljudi tako rekoč na vsaki tekmi, na kateri ni nujno najbolj zvenečih imen srbske nogometne lige.

Za komentar so se obrnili k vodji srbskega Gibanja Obnove Vuka Draškovića.

Dober večer, gospod Drašković, ali je bilo sinoči pred skupščino veliko demonstrantov ali ne prav veliko?
Ni jih bilo veliko.
Zakaj ne?
Ni jih bilo veliko, ker bi jih bilo, če bi Srbija nasprotovala temu, kar se je zgodilo, lahko veliko veliko več.
Dejstvo, da se je zbralo 10, 15 tisoč ljudi, da je v Srbiji veliko ljudi, ki so žalostni zaradi prijetja generala Mladića, pa lahko pripelje tudi do napačnega sklepa, da Srbija ne doživlja katarze.
To ni res. Če primerjamo, kako se je Srbija odzvala na aretacijo Karadžića, Mladića in vseh drugih haaških obtožencev na eni strani in kako histerično in pretreseno se je odzvala Hrvaška zaradi izrečene sodbe Gotovini za etnično čiščenje okoli 200.000 Srbov na Hrvaškem, potem se sklep ponuja kar sam po sebi.
Kako lahko aretacija enega samega človeka, tudi če je to Ratko Mladić, popolnoma spremeni politične razmere v Srbiji? Po čem je Srbija kot država in kot narod od prejšnjega četrtka drugačna od Srbije, kakršna je bila v sredo?
Drugačna je zato, ker večina ljudi v Srbiji čuti, da jim je s hrbta in vesti padlo veliko breme. Večinsko mnenje v Srbiji je, ne pozabimo, bilo – okoli 75 % ljudi se je izreklo za pridružitev Evropski uniji. Ko pa se je pokazalo, da s pridružitvijo ne bo nič zaradi slabe ocene vladanja, ki je bila sestavljena na podlagi tega, da glavni haaški obtoženec ni bil prijet, je prišlo do razočaranja, depresije, apatije in strahu pred prihodnostjo. Večina ljudi zato zdaj to doživlja kot olajšanje, v Srbiji pa se spet budita evropsko upanje in navdušenje za Evropo.
Koliko je po vašem Ratko Mladić v teh razmerah grešni kozel, s pomočjo katerega bosta Srbija in srbski narod relativizirala, kot pravite, "tragična devetdeseta"? Vsi, ki smo doživeli ta tragična leta, vemo, da je bil Mladić kljub vsemu le vojak neke politike, ki je imela v Srbiji le malo nasprotnikov.
Glejte, Ratko Mladić je bil sam žrtev politike, ki so jo vodili v tragičnih devetdesetih letih tu v Srbiji. Ni mogoče trditi, da je bilo nasprotnikov Miloševićeve vojne politike v Srbiji malo. Nasprotno, od leta 1991, ko se je začela vojna, pa do njenega konca, v Srbiji dobesedno ni bilo niti enega dne, da se ne bi demonstriralo proti vojni, proti etničnemu čiščenju in zločinom, predvsem proti tistim, storjenim v srbskem imenu. Očitno pa se v teh vojnih letih nismo dobro slišali, kajti ne veste, da sem prav jaz vodil odpor proti vojni.
Srbija je v preteklih 20 letih preživela grozne stvari: vojne, sankcije, nesreče, politične atentate, eksodus mladih ljudi – povejte nam, kdaj se bodo razmere v Srbiji uredile in bo zaživela kot normalna evropska država?
Mislim, da nisva omenila zelo pomembne stvari. Ratko Mladić je prijet, ostala pa je cela mreža pripadnikov Miloševićevih tajnih služb, ki je več let varovala Ratka Mladića. Teh niso prijeli. Zato je dobro, da so napovedali, da se bo zdaj začela prava preiskava, med katero naj bi te centre zla, ki so ostali po 5. oktobru 2000 nedotaknjeni, našli in jih kaznovali.

Pri nas se na veliko manipulira s 5. oktobrom in se ga mistificira. Kaj pa se je zgodilo 5. oktobra 2000? Prišlo je do dogovora med najpomembnejšimi ljudmi Miloševićevega režima in vodji demokratične opozicije, ki so sklenili, da bodo žrtvovali Miloševića in še nekaj njegovih ljudi in tako ohranili sistem. Marsikaj v sistemu se je res ohranilo, v varnostnih službah – ne mislim v uradnih, ampak v paralelnih strukturah, pa ni bilo lustracije, ni bilo ničesar, zato so ohranile velikansko moč. Te epicentre moči moramo zdaj razlastiti kot centre zla in spremeniti svoj odnos do vsega, kar se je dogajalo. Tako na televiziji kot v medijih in na javnih nastopih moramo odpreti vse datoteke in ljudem povedati vso resnico. Potem bo Srbija s polnimi pljuči doživela svojo katarzo.

Hvala, gospod Vuk Drašković, pozdrav v Beograd.