Poleg najbolj očitnega vprašanja, kako se s stresom spoprijemajo prebežniki, nas je zanimalo tudi, kakšen je najprimernejši odziv okolice na posameznika, ki je moral zapustiti svoj dom in prepotovati več tisoč kilometrov, da je prišel na želeni cilj? In še, kako majhnemu otroku, ki vidi ljudi, ki hodijo mimo njegovega doma, ali na televiziji ujame podobo jokajočih vrstnikov, razložiti, kaj se dogaja?

"Odgovorni smo, da ob tej humanitarni katastrofi v dobro družbe uporabimo svoje znanje o travmah, žalovanju, posledicah izgube skupnosti in težavnosti prilagajanja novim življenjskim razmeram,'' se je glasil poziv predsednika Evropske zveze psiholoških združenj (EFPA) prof. dr. Telma Mourinha Baptiste vsem evropskim psihologom, "da s svojim znanjem pomagajo v času te humanitarne skupnosti".

Na poziv se je odzvala tudi Vita Poštuvan s Slovenskega centra za raziskovanje samomora na Inštitutu Andreja Marušiča. Psihologinja potrdi, da je stres, s katerim se spoprijemajo prebežniki na tej dolgi in nevarni poti, primerljiv s stresom, ki ga nekdo doživi v nesreči, kot so bile v Sloveniji nedavne poplave in žled, pa tudi tragična balonarska nesreča in nesreča avtobusa z nemškimi dijaki. V vseh primerih so ponesrečencem in njihovim bližnjim psihologi nudili pomoč. "Iz psihološkega vidika so podobnosti, saj gre za nenaden dogodek, kot sta smrt in tragični dogodki, ki nas je vrgel iz rutine. Ljudi je treba predvsem stabilizirati in orientirati," razlaga Vita Poštuvan. Pri tem doda, da je psihološka pomoč prebežnikom potrebna predvsem s treh vidikov.

Normalen odziv na nenormalne okoliščine
"Prvo je tisto, kar se je nekomu zgodilo v matični državi. Pomembno je, kako človek doživlja pot, tranzicijo in kako se takšen človek vključi. V vseh treh primerih je psihološka podpora ključna. Veliko psihološke podpore si dajo ljudje že med seboj. Biti z družinskimi člani je največja psihološka opora. A ne potujejo vsi z družinskimi člani, nekateri so jih izgubili na poti. Večina bo to krizo predelala sama. Psihologi pravimo, da so njihove reakcije, pa čeprav so včasih skrajne, pravzaprav normalen odziv na nenormalne okoliščine."

Psihološka potreba po varnosti
Vita Poštuvan nadaljuje, da je psihološka pomoč na terenu po navadi obravnavana kot drugorazredna pomoč, saj med nujnejše spadajo hrana, voda in medicinska oskrba. Pri tem seveda ne gre razumeti, da imajo psihologi s prebežniki klasične terapije s pogovorom, pa čeprav je ta v teh izrednih razmerah izjemno pomemben. Za psihološko varnost ljudi na poti je najpomembnejša obveščenost, vedenje, kaj se na poti dogaja, kdaj pride naslednji vlak, avtobus.

"Tu gre za psihološko potrebo po varnosti, da se ljudem povedo stvari, ki se na terenu reševalcem in policistom zdijo samoumevne, kot so, kdaj bodo odšli, kje je WC, kje je voda," razlaga sogovornica, ki se je v prvem množičnem prihodu prebežnikov v Slovenijo pred dvema tednoma tudi sama odpravila na železniško postajo v Mariboru, da bi sirskim beguncem in migrantom nudila strokovno pomoč. Psihologinja sicer priznava, da je velika obremenilna okoliščina sporazumevanje, "a moja izkušnja v Mariboru je bila, da so se ljudje samoorganizirali, nekaj so mi povedali v angleščini. Včasih kaj pokažejo tudi neverbalno."

Izražanje čustev
Na mejnem prehodu v Rigoncah smo lahko novinarji slišati glasno petje prebežnikov, na Obrežju pa smo videli mame, ki so se z malčki žogale ali z njimi pihale milne mehurčke. Malčka, ki sta z družino čakala na vkrcavanje na avtobus, sta se na tleh zaigrala z rdečim in modrim avtomobilčkom, za voznika pa sta uporabila kar dogorele cigaretne ogorke, ki sta jih našla na ob robniku.

"Pri otrocih je izjemno pomembno, da lahko izrazijo svoja čustva. Zato morajo dobiti barvice, žogo, igrače. Morda bodo peli ... Treba je poiskati način, na katerega bodo lahko izrazili svojo stisko." Odrasli pa lahko svoja čustva izražajo v pogovoru. "Dobro je, če se lahko zaupajo nekomu zunanjemu. Res je, da se pogovarjajo med seboj, kar je najboljša razbremenilna metoda. A potrebujejo nekoga zunanjega, ki ni obremenjen z družinsko dinamiko, saj lahko tej osebi povedo več," še razloži Vita Poštuvan, ki kot psihologinja deluje tudi v okviru Civilne zaščite v primerih nesreč.

Učinek bumeranga
Sogovornica poudari, da je izjemno pomemben tudi vidik - kaj se bo zgodilo z ljudmi, ko se bodo enkrat ustavili in ustalili. "S tem se večina še ne ukvarja, saj še ni prispela na končni cilj. A pomembno je, da vzpostavijo dnevno rutino, kot je jutranje umivanje zob, pa do tega, da se vključijo v vsakdanje življenje."

Tako kot pri izgorelosti se tudi pri prebežnikih lahko zgodi, da bodo celotno pot podoživeli šele, ko se bodo ustavili. "Ko se bodo ljudje umirili, bodo zagotovo prve dni, tedne, morda tudi ves mesec, podoživljali dogodke. To so lahko vsiljene slike, ob glasnem hrupu se bodo vzdramili bolj kot sicer. To so znaki akutnega stresa, ki so popolnoma normalni. Ob tem se ne počutimo dobro, ampak to je normalno, to mora naše telo predelati. Če takšno stanje traja več kot en mesec, je potrebna večja psihološka pomoč, sicer se lahko usede kot travmatična izkušnja. Prejšnji teden smo imeli na Civilni zaščiti izobraževanje in kolega je pripovedoval dogodek, ki ga je imel z vojnimi veterani v španski vojni. Ko jih je vprašal: 'Kdaj se je za vas vojna končala?', so mu odgovorili, da še vedno traja."

Kako naj se v takšnih okoliščinah odzove okolica? Okolica, ki je polna svojih strahov, predsodkov in pomislekov? Kako položaj razložiti otrokom? "Ključno pri tem je, da se ne razvije še več diskriminacije, kot je je že. Da se poskušamo čim bolj vživeti v drugega. Tudi majhnemu otroku lahko razložimo, da so to ljudje, ki prihajajo iz strašnih okoliščin, da nimajo več doma, da se je njihov dom porušil. Podobno je v primeru naravne katastrofe. Ključen je zgled staršev oziroma odraslih. Če bodo starši to sprejemali, bodo otroci to posvojili in do sočloveka gojili sočutje in prijaznost. Sprejeti moramo odločitev, kakšen je naš odnos do te problematike. Če se odločim, da bom iskala v ljudeh dobro in da ne bom v vsakem videla terorista in skrajneža, bom lažje govorila prijazneje … Premalokrat iskreno vprašamo, kako se nekdo počuti. Živimo eden mimo drugega. Na tem mestu je pomembna družbena odgovornost do sočloveka. To, da iskreno ponudimo pomoč."

Fotoutrinki z Obrežja in Rigonc (20. september 2015), več o dogajanju na Twitterju @katjastok: