Pri prvotni odločitvi sem vztrajal tudi po spremljanju prizorov iz četrti Admiralty v novičarskih delih programov različnih televizijskih postaj v pokrajini Gvangdong. Vse dokler me na "absurdnost" dogodkov v mestu s posebnim statusom niso opozorili znanci. Najprej Kitajci in nato še Hongkonžani.

"Ti stavkajoči študentje sploh ne vedo, kaj pravzaprav zahtevajo. Če bi bilo po njihovo, bi bil izumljen nov demokratični red, ki bi vodil proti razsulu. Tega pa si ne želimo," je hitela poudarjati Shelby Lu, svetovalka za trženje pri britanski multinacionalki, ki ima upravo v Hongkongu, največ tovarn pa v južnokitajski perfekturi Fošan. "Naš predsednik je tako kot celotno kitajsko vodstvo zelo modro. Državo počasi odpirajo. Nagle spremembe nas ne bi pripeljale nikamor. Tako pa se postopoma približujemo pravi demokratični ureditvi. Tega, kar ima Kitajska danes, si še pred dvema desetletjema ni upal napovedati nihče. Dokler se bodo mladi lahko zaposlovali in uživali v življenjskem standardu, o katerem so njihovi starši lahko le sanjali, ne bo težav. Partijski vrh v Pekingu je nedavno začel preganjati celo v korupcijske posle vpletene nekdanje funkcionarje. Že samo to dejstvo je dober obet," razvoja najbolj poseljene države na svetu ni mogla prehvaliti Shelby, v Hongkongu rojena in odrasla gospa, za katero ne bi pričakoval, da bo v svojih srednjih letih hvalila partijsko vodstvo.

Hongkonžani sicer na priseljence iz notranjosti Kitajske tradicionalno gledajo nekoliko zviška. Ta miselnost pa se počasi le spreminja. Eden izmed razlogov za to so vse bolj premožni kitajski industrialci, ki v nekdanji britanski koloniji navdušeno kupujejo posestva oziroma svoja bogastva vlagajo v podjetja. Admiralty je krajši del severne obale otoka Hongkonga, ravno tisti, kjer stoji vpadljivo supermoderno poslopje regionalne vlade, njena leva soseda pa je malo manj moderna zgradba, v kateri ima sedež regionalni generalštab Kitajske ljudske armade. Le streljaj od teh dveh zgradb stoji eden najslavnejših nebotičnikov, hongkonški dom Kitajske banke, ki jo je zasnoval oče moderne arhitekture, legendarni I. M. Pei.

"Connaught Road je bil do včeraj zaprt dobra dva meseca. Promet v mestu nas je vse spravljal v obup," mi je potarnal zgovorni taksist pri tridesetih, ki preteklih demonstracij sicer ni obsojal. "Vse to bo trajalo in trajalo. Pomembno je, da se je začelo. Naj se malo protestira, naj oblasti vedo, da mladim ni vseeno, da želijo več pravic." Podobno je dan prej v pomenku razmišljal tudi prijatelj, avstralski arhitekt, ki v mestu živi in dela že skoraj desetletje. "Ves ta cirkus okrog demonstracij je le temelj za prihodnje spremembe, ki so tako ali tako na poti. Hongkongu v resnici ne manjka nič. Še malo pa bo tudi preostala Kitajska lepo in pošteno demokratična. Ob tem pa, priznajmo si, tudi priseljevalna politika Hongkonga ni brezmadežna. Ne pozabi, da so priseljeni Filipinci ali Filipinke tu uradno obravnavane malodane kot sužnje. Še vedno je tako. Toda to je že drug problem ali morda ne tako zelo drug?"

Na poti po nadhodu, speljanem čez avenijo Connought, se je glasno hudovala Wanda Fo. "Kar sporočite Evropi in preostalemu svetu: v Hongkongu smo navajeni na red, in tole, kar se je dogajalo tu, ne spada v to mesto. Kaj me briga, kdo nam vlada. Dokler bomo živeli v miru in bo v Hongkongu red, bo vse dobro." Med trganjem koncev letakov, ki so še ostali prilepljeni za ograjo nadhoda, od koder se Umbrella Plaza ali sprehajalni rob široke obalne vpadnice vidi najbolje, je Wanda vztrajala: "Sem navadna in skromna hongkonška gospodinja in nisem priseljenka. Z delovanjem državnih oblasti sem zadovoljna tako, kot je zadovoljna tudi velika večina prebivalcev mojega mesta in naše države. Te uboge študente so zavedli. Hongkong je trgovsko mesto, tu se trguje, ne pa protestira. Dokler pa se v miru in uspešno trguje ter zato vsi neposredno ali pa posredno bogatimo, ni razloga, da bi se pritoževali. Ne nazadnje pa, kaj pa je nekaj deset tisoč udeležencev teh demonstracij proti sedmim milijonom drugih Hongkonžanov, ki si protestov ne želijo. Devet od desetih, ki jih boste srečali danes, je presrečnih, da je tega kaosa naposled konec."

Ostanek še pred nekaj dnevi precej bolj naseljenega protestniškega kampa je bil tisto popoldne videti bolj klavrno. Med le kakimi dvajsetimi manjšimi šotori je bilo komaj opaziti kaj življenja. Protestniki, ki so med zadnjimi ostali na prizorišču demonstracij, so bili videti potrti in niso bili zgovorni. "Drži, ni nam uspelo. Nam bo pa zato prihodnjič. Naše ideje ne bodo šle v pozabo," je položaj spokojno komentiral protestnik Marcel, medtem ko je urejal okolico svojega malega začasnega bivališča, zdaj razpetega že pod nadstreškom zgradbe Zakonodajnega sveta pokrajinske uprave ob manjšem parku Tamar, ki se razprostira od vladnega kompleksa do obalne promenade. Dežnikarska revolucija, ki se je začela razvijati že januarja lani in se je razplamtela 28. septembra, je ugasnila. Na njenem vrhuncu je bilo na Admiraltyju in še na treh drugih koncih Hongkonga s protestniki na ulicah solidarnih okrog 100.000 ljudi. Policija je v obračunih s protestniki uporabila tudi solzivec in vodne curke.

Zadnji dan protestov, 11. decembra, je bilo aretiranih 247 ljudi, med njimi tudi poppevka Denise Ho, ki je ob prijetju izjavila: "Protestirati je moja dolžnost, pa najsi bo to vloga odrasle ali pač javne osebe." Policija je tisti dan popisala 909 udeležencev shoda. Zahtevanih zakonodajnih sprememb ne bo. Vlada v Pekingu bo za volitve v Hongkongu leta 2017 predlagala tri kandidate, kar pomeni, da za novega guvernerja ali izvršnega direktorja mestne uprave oziroma pokrajine s še vedno posebnim statusom ne bo mogel kandidirati kdor koli. Zdajšnji prvi mož Hongkonga C. Y. Leung tudi ne bo odstopil s položaja. Konec demonstracij je bil miren, tako kot je bilo mirno tudi včerajšnje čisto zadnje dejanje le-teh, to je odstranitev desetine protestniških šotorov izpred vhoda v postajo Causeway Bay.