Za številne Britance je, kot poroča Independent, lepota Italije to, da lahko za 20 evrov že dobiš krasno večerjo, ki bi v Londonu stala trikrat toliko. A pred dnevi je skupini britanskih turistov na dopustu v Rimu uspelo zapraviti skoraj toliko za kepico sladoleda.

"Ko smo plačali, se niso niti zahvalili," je povedal Roger Bannister za Corriere della Sera. Prodajalna sladoleda Antica Roma je na incident, ki je dvignil kar nekaj prahu, cinično odgovorila, da naj bo četverica iz Birminghama vesela, da si niso zaželeli enega izmed kornetov, ki stane 20 evrov. Rimljani, ki si želijo izboljšati podobo večnega mesta in pridobiti še več turistov, so se prijeli za glavo, rimski župan Gianni Alemanno pa se je britanski četverici - bratoma Rogerju in Stephenu Bannisterju ter njunima ženama Wendy in Joyce - opravičil in jih povabil nazaj v Rim.

Veliki Donato
Antica Roma je imela cene sladoledov sicer napisane - a zelo na majhno. Lastnik sladoledarne je Alfiero Tredicine - njegov priimek boste na orjaškem trgu poulične hrane v Rimu zasledili pogosto. Če pogledate še pobližje, vam bo narava tega trga in monopol družine Tredicine povedal veliko o Italiji sami. Alfierov oče Donato je prišel v Rim v 60. letih iz gorate regije Abruzzo. Da bi se preživljal, je na ulicah prodajal pečen kostanj.
Kmalu mu je v mesto sledilo njegovih pet otrok: Mario, Alfiero, Elio, Dino in Emilia. Družina je rasla, njena vseprisotnost pa se je širila. Še vedno se preživlja s prodajo poulične hrane, prigrizkov, pijač in sladoleda - a v neizmerno večjem obsegu in z višjimi dobički. Danes klan, imenovan tudi "Dinastija" in "Nedotakljivi", dobi samo od prodaje 30 milijonov letno, ob tem pa služi še s prodajo licenc in dajanja v najem prostorov drugim prodajalcem.
Monopol dinastije
Septembra leta 2007 je stari del mesta - najbolj turističen in najbolj donosen del - dal ponudbo za 10 mest za prodajo lubenic in sadnih solat. Vsi so vedeli, da so dovoljenja pooblastila za tiskanje denarja. Opazovalci so upali, da bodo dovoljenja razdeljena pravično, majhni prodajalci pa bodo dobili priložnost. A trije od 10 dobitnikov so imeli priimek Tredicine, še štirje drugi pa so prihajali iz vasice Schiavi di Abruzzo, kjer je dom Tredicinejev.
Podoben rezultat je bil leta 2002, ko so podeljevali 10-letne licence za prodajo kostanja. Najmanj 20 od 29 kioskov v centru Rima so dobili prodajalci, povezani s Tredicineji. Kiosk, blizu katere izmed turističnih atrakcij, za zelo malo vložka prinese 30.000 evrov letno, kar pomeni, da klan zgolj s pečenim kostanjem služi 10 milijonov evrov letno. Tredicineji imajo danes v rokah toliko licenc, da lahko služijo še več z dajanjem v najem svojih kioskov.
Krivi, a na prostosti
Kot toliko drugih italijanskih najboljših poslovnežev, so tudi Tredicineje preiskovali, obtožili in odločili, da so krivi za kriminalna delovanja, a zaradi pritožb nikdar niso dobili konkretne kazni. Leta 1992 so štiri brate Tredicine obsodili zaradi zarote, a so jih po pritožbi izpustili. A vprašanja in pritožbe manjših tekmecev se nadaljujejo.
Bianca La Rocca, predstavnica skupine SOS Impresa, ki lobira za poštenost in zakonitost v poslovnem svetu, je povedala, da obstajajo resni pomisleki, kako je družina Tredicine zgradila svoj imperij sladoleda in poulične hrane. "Uživajo dobeseden monopol - očitno gre za anomalijo. Številni prostori, ki jih bratje Tredicine ne nadzirajo neposredno, so v lasti družinskih članov. A ljudje se bojijo kaj reči, ker so Tredicineji vedno pripravljeni tožiti," je dejala. "Uradno, nima Giordano Tredicine s polom nič opraviti. Lahko pa pomaga s pomočjo svojega političnega položaja. To je očitno."

34-letni Giordano Tredicine, sin Dina Tredicineja, je rimski mestni svetnik in član stranke PDL Silvia Berlusconija. "Družina ima povezave povsod, na vsaki ravni mesta," razlaga La Rocca. "Potrebujemo več nadzora in preverjanja nezakonitih dejavnosti in lokalov, ki 'nategujejo' turiste. A za to je odgovoren mestni svet, in če ima posel vpliv na politični ravni ... no, lahko vidite, v čem je težava."

Italijanski sindrom
A, kot izpostavlja La Rocca, če Tredicineji poslujejo sporno ali uživajo dvoumen odnos z zakonom, za Italijo ne delajo ničesar edinstvenega. Po besedah kriminologa Arijeja Antinorija z rimske univerze La Sapienza v Italiji vlada občutek "vsak mož zase" in da sta v Rimu ali drugod po Italiji besedi "sodelovanje" in "fair play" umazani. To še posebej velja za rimski sumljivi trg poulične hrane, ki ga sicer ne vodijo organizirane kriminalne združbe, prav gotovo pa ni tudi povsem zakonit.
"Kar morate razumeti, je, da v velikih mestih obstaja nekakšen kvazimafijski sistem. Ni kot v Palermu, kjer se Cosa Nostra meša v politiko, vseeno pa gre za sistem, po katerem si poslovneži, uradniki in politiki med seboj izmenjujejo usluge," pravi Antinori.