Predel Pacific Palisades je veljal za idilično, varno sosesko, umeščeno med ocean in plaže ter pohodniške poti pogorja Santa Monica. Skratka, košček raja v velemestni džungli Los Angelesa.

Tudi zato so imeli v tem delu mesta svoje vile številni zvezdniki, a jim milijoni niso pomagali, tudi njihovih domovanj ni več.

Kot razlagata zakonca Nadja Skale in Jernej Barbič, so zvezdniki v manjšini, večina prebivalcev Pacific Palisadesa so bili povsem običajni ljudje, ki so trdo delali, da so si lahko kupili domovanje v tem delu mesta.

Skale in Barbič sta se iz Slovenije v ZDA preselila zaradi njegove službe, hišo v soseski Pacific Palisades, ki sta jo vse do lani obnavljala in opremljala, pa sta si kupila leta 2020.

Ko je požar Palisades, najobsežnejši od požarov, ki v zadnjem tednu pustošijo po Los Angelesu in ki je do zdaj uničil že 10.000 hektarov, dosegel njuno ulico, sta se ob neodzivnosti gasilcev še ure trudila, da bi rešila hišo, a zaman.

Kaj bosta zdaj, raje ne razmišljata, sta nam povedala v pogovoru za MMC.

Lahko opišete, kako ste pristali v Los Angelesu, kako ste si ustvarili življenje in domovanje v tem mestu, hišo, ki ste jo zdaj izgubili?
Jernej, ki prihaja z Mosta na Soči, je univerzitetni profesor računalništva na univerzi v Južni Kaliforniji (USC) ter mednarodno uveljavljen strokovnjak za računalniško grafiko, mehaniko, numerične simulacije ter uporabo računalništva in matematike v medicini, strojništvu in filmu. Je tudi prejemnik nagrade MIT TR35 (world's top 35 innovators under 35) leta 2011. V ZDA je odšel leta 2001 na podiplomski študij računalništva, nato je deloval na MIT in postal profesor na USC v Los Angelesu.

Sama prihajam iz Rogaške Slatine, sem magistra mednarodnih odnosov. Z Jernejem sem se spoznala leta 2015, se leta 2016 preselila k njemu v ZDA in v Los Angelesu opravila MBA.

Leta 2017 sva se poročila in živela v podnajemniškem stanovanju v Santa Monici do leta 2020, ko sva si kupila hišo v predelu Pacific Palisades, najini sanjski soseski. Hiše nama ni nihče podaril, ampak je plod trdega dela. Do lani sva jo po malem popravljala in opremljala, vključno z obširno renovacijo kuhinje in kopalnic, pri kateri nama je pomagala prijateljica in arhitektka Sanja Djorčev iz Slovenije.

Namen renovacije je bil ustvariti dom, v katerem bi živela za vedno. V hiši so bili spominki najinih starih staršev iz Slovenije, ročno poslikan kristal iz Rogaške, ki sem ga hranila več kot 30 let, čipke pokojnih sorodnikov, umetniške slike Mosta na Soči, poročna darila, skratka celo življenje spominov.

Sorodna novica Število žrtev požarov v Los Angelesu naraslo na 24. Na jugu Kalifornije deluje 14.000 gasilcev.

Nekateri ljudje, ki ne poznajo Los Angelesa in ki novice o požarih spremljajo pavšalno, so, vsaj glede na izpostavljene premožnejše soseske, dobili občutek, da so prizadeti predvsem zvezdniki. Lahko predstavite to skupnost v Los Angelesu, del katere ste tudi vi? Kdo vse je med prizadetimi?
Zaradi požara je bilo do zdaj evakuiranih več kot 150.000 ljudi in izgubljenih več kot 12.000 hiš, torej je to približno 30.000 "brezdomcev". Seveda je med njimi tudi peščica zvezdnikov, že zaradi same statistike, a večina nas je "običajnih" ljudi, ki trdo delamo in smo delali, da si lahko privoščimo življenje v mestu angelov. Los Angeles je poln ljudi s celega sveta, ki sem prihajajo uresničevat svoje sanje in ustvarjat, vendar se pozornost javnosti žal usmerja v peščico slavnih, ki sploh niso reprezentativni.

Pacific Palisades je bila soseska z bogato zgodovino, v kateri si se lahko postrigel v frizerskem salonu, ki se je odprl leta 1940, v kateri so živele družine iz generacije v generacijo in v kateri se je staro mešalo z novim. Soseska je bila izjemno varna, razpeta med čudovito plažo in planinskimi potmi, zato so družine tukaj živele in si ustvarjale domove. Kot taka je privlačna tudi za Slovence.

Sorodna novica Anže Rozman: Nedvomno sem učenec Hansa Zimmerja, a sem tudi učenec vseh, s katerimi sodelujem

Mnogo družin je tako izgubilo absolutno vse – hišo starih staršev, hišo staršev, hišo vnukov. Pogoreli so tudi javni prostori, v katerih smo se ob koncih tedna zbirali, mala podjetja, kot so kavarne, saloni, trgovine s spominki, od katerih je bilo odvisnih ogromno imigrantov, ki so tukaj delali.

Ob koncih tedna je soseska mrgolela od pohodnikov, ki so prihajali na znano pohodniško pot v kanjon Temescal in nato v pohodniških oblekah na nedeljsko tržnico in kavo ali kosilo. Sosedi smo se poznali in pozdravljali, imeli smo skupne telefonske pogovore, si drug drugemu pomagali in skupaj praznovali. Na primer, sva prijatelja s slovenskim skladateljem Anžetom Rozmanom in njegovo ženo, ki tudi živita v soseski Pacific Palisades (tudi Rozmanu je v požaru zgorela hiša, op. a.). Los Angeles je ogromno mesto in Pacific Palisades je bil majhen košček raja.

Sorodna novica Milo Ventimiglia ob hišo tik pred rojstvom otroka, Mel Gibson išče teorije zarot

Kaj boste zdaj? Kakšni so naslednji koraki? Nameravate ponovno zgraditi hišo ali poiskati drugo lokacijo?
Dobro vprašanje, izjemno težek odgovor. Hiša nama je pogorela pred petimi dnevi in še danes zelo težko zbereva misli. Razočarana sva, veva, da bova potrebovala več let, da se vrneva v prejšnji položaj. Naslednji koraki naj bi bili iskanje novega začasnega bivališča in urejanje papirjev z zavarovalnico. Trenutno sva z najino psičko v hotelu, ki ima za žrtve požara posebno nizke cene. Glede na ogromno število uničenih hiš si lahko zamislite, da je povpraševanje po najemniških domovih neverjetno (kar zvišuje cene) in urejanje zavarovalnine izjemno zapleteno.

Sva v izjemnem šoku in nisva sposobna razmišljati dlje kot nekaj dni vnaprej. Enkrat se nama je uspelo “pretihotapiti” v sosesko po tem, ko je hiša že pogorela (ogenj še ni v celoti pogašen, tako da je dostop v Pacific Palisades prepovedan in onemogočen s policijskimi vozili) in celotno mesto je videti kot prizor iz Hirošime. Niti enega samcatega predmeta nama ni uspelo izkopati iz pepela, vse je stopljeno in popolnoma zdrobljeno. Težko si je predstavljati, da bo soseska kadar koli vnovič zaživela in ozelenela, ampak vendarle upanje obstaja. Ameriški optimizem in kapitalizem bosta naredila svoje.

Še vedno se strinjava, da lepše soseske na svetu ni, vsaj ne v velemestu, ki ima poleg vsega še precej močno gospodarstvo in blagodejno sredozemsko klimo. Veliko smo v stiku s prijatelji in znanci, ki so tudi izgubili hiše. Velikodušnost ljudi, ne le iz Los Angelesa ali Kalifornije, ampak iz celotnih ZDA, je neverjetna. V hotel nama pošiljajo obleke, pasjo opremo, osnovne potrebščine. Nadja sodeluje s podjetji in organizacijami, ki pomagajo domačim živalim, poskušava pomagati, kakor gre.

Veliko govoric kroži tudi o teorijah zarote, kako so bili požari podtaknjeni, kako je zadaj načrt pozidati požgane lokacije z večstanovanjskimi enotami, Kaliforniji pa bi kapnilo v žep tako tudi več denarja od davkov ... Kaj menite o tem ozadju? Že zdaj se namreč ugiba, da bodo številni primorani pod ceno prodati svoje posesti.

Ne spuščava se v teorije zarot in v njih ne verjameva. Jasno je, da so bile vremenske razmere izjemno neugodne: močni in suhi vetrovi “svete Ane”, ki so dosegali 150 km/h, temu dodajte še več mesecev brez dežja in večletno opuščanje čiščenja okoliških gozdov. Vse to je bilo izjemno nevarno za požar, na kar so vremenoslovci in mediji opozarjali nekaj dni vnaprej. Ne bi se čudila, če se dokaže/izkaže, da so požare podtaknili kruti požigalci ali pa da gre preprosto za človeško malomarnost. Lahko je nekdo kuril na svojem vrtu nekje blizu gozda in je stvar ušla izpod nadzora. Dlje od tega se teorije zdijo nesmiselne. Smešno je, da nekdo misli, da bi Kalifornija sama sebi zažgala mesto, da bi dobila “več davkov”, če pa so že takoj po požaru znižali oziroma odpustili nepremičninske davke vsem prizadetim.

Kako pa komentirate kritike na račun oblasti, od losangeleškega gasilskega poveljstva do guvernerja Gavina Newsoma, pa da ni bilo vode v hidrantih in glavnem rezervoarju? Omenili ste tudi nečiščenje podrasti, skratka, veliko ukrepov, za katere se zdi, da bi moralo biti na tako požarno ogroženem območju, kot je Kalifornija, poskrbljeno.
Sama sva razočarana nad slabo protipožarno infrastrukturo Los Angelesa. Naš požar sta nemočno gasila dva kanaderja – ali jih nima že Hrvaška več? Misliva, da so gasilci dobro delali, ampak ni bilo vode. Res je, da je to najbolj obsežen požar v zgodovini Los Angelesa, ampak vseeno – vode v hidrantih ne bi smelo zmanjkati. Najina hiša je preživela prvih 24 ur požara, potem pa se je zaradi močnega vetra vnela tudi naša ulica. Na ulici je bilo manjše komandno gasilsko vozilo, vendar ni bilo gasilnega tovornjaka oziroma ni bilo vode, da bi gasili. Tako je požar rasel vpričo gasilcev in tudi nama zažgal hišo.

Sicer pa imava tudi pomisleke o ameriškem sistemu, v katerem vse prebivalce obvestijo o evakuaciji, potem vsi zbežijo, nakar naj bi gasilci opravili svoje delo, vendar ga v resnici ne morejo. Bolje bi bilo, če bi več prostovoljcev, na primer gasilcev rezervistov, ki imajo opravljena ustrezna usposabljanja, ostalo na terenu in bi organizirano skupaj z gasilci gasili. Veliko hiš je zgorelo zaradi čisto majhnega požara, ko je zaradi letečih isker zagorela neka trava ali drevo in ni bilo tam nikogar, ki bi ta mali požar pogasil, zato pa je potem zgorela cela hiša, pa bi bilo dovolj v pravem trenutku samo eno vedro vode.

Jernej je imel v osnovni šoli na Mostu na Soči gasilsko usposabljanje in na prizorišču požara sva ostala še kar osem ur po tistem, ko so vsi drugi že zbežali. V tem času sva pred gotovim uničenjem rešila tri hiše neznanih sosedov 150 metrov proč, ki še vedno stojijo. Sosedi so se več ur pred tem že evakuirali in nikoli ne bodo vedeli, zakaj njihove hiše stojijo, medtem ko je vse naokoli požgano. Vendar sva na koncu morala odnehati zaradi vetrov po 150 km/h, podirajočih se dreves in ognjenih isker v zraku, kajti ogenj je prišel že 50 metrov do hiše in je postalo nevarno, da se zapre pot pobega. Do zadnjega sva z vrtnimi cevmi polivala našo hišo, hiše sosedov. Jernej je vdiral na vrtove sosedov in z njihovimi cevmi polival hiše. Stežka sva odšla, saj sva vedela, da se ne bo dobro končalo. Žal najini napori pri najini hiši in neposrednih sosedih niso bili uspešni.

Izjemno kritičen do odziva kalifornijskih in losangeleških oblasti je tudi Donald Trump. Menite, da bi ti požari in (ne)odzivnost oblasti dejansko lahko prevagali volitve in bi Kalifornija prešla na republikansko stran.
Upava oziroma še čakava, da bo Trump poleg kritike pokazal tudi sočutje do tistih, ki so nam zgorele hiše, ali pa nas bo morebiti zdaj kaznoval, ker Kalifornija ni njegova volilna baza. Zaradi požarov Kalifornija ne bo prešla na republikansko stran, bo pa zaradi te polomije morda odstopila skrajno leva županja Los Angelesa, zamenjal pa jo bo sredinski demokrat, uspešen nepremičninski podjetnik Rick Caruso.

Morda za konec še nekaj misli o Los Angelesu kot mestu. Toliko podob imamo o njem, tudi toliko stereotipov – kako pa je dejansko živeti tam in kaj prebivalce povezuje? Kako menite, da si bo mesto opomoglo?
Prebivalce predvsem povezuje to, da smo vsi prišli sem, da bi uspeli. Vsi smo tukaj v lovljenju sanj, to nas pravzaprav povezuje – umetnike, znanstvenike, športnike, obrtnike, male podjetnike, gradbince in natakarje. Tukaj je naslednji velik uspeh mogoč vsak dan, morda le en pogovor stran. Zato četudi je delo izjemno, izjemno trdo in smo pogosto na robu izgorelosti, nikoli ne odnehamo, ker boljšega mesta od mesta angelov ni. Prekrasna narava, sredozemsko podnebje, izjemna hrana, miselnost, da nič ni nemogoče. Los Angeles ni zgrajen na zvezdnikih in bogastvu. Los Angeles je zgrajen na aspiracijah, ambicijah in pogumu.