30-letna Chelsea Manning, nekdanja uslužbenka ameriške vojske, je po izhodu iz zapora prvič javno spregovorila v Kanadi – potem ko so ji lani zavrnili vstop v to državo. Prišla je na povabilo mednarodne poslovne konference C2 Montréal, ki je svojo letošnjo izvedbo namenil transformativnim trkom (Transformative collisions).
"Toksičnost" kanadske mejne policije je spoznala, ko so jo lani na meji zadrževali deset ur, od tega – kot je zaupala skupini novinarjem – sedem ur pravzaprav ni vedela, zakaj. Tokrat so jo v državo spustili na podlagi dovoljenja za začasno bivanje, pa čeprav le za dobre tri dni. Na konferenci je s predavanjem in delavnico na temo etike in tehnologije – poleg Snoop Dogga – obveljala za najbolj oblegano gostjo v mestu, ki si prizadeva postati svetovno središče za vprašanja s področja umetne inteligence.

Novo življenje zunaj zapora – podobno zaporu
Po obsodbi na 35-letno zaporno kazen zaradi izdaje zaupnih dokumentov in po Obamovi pomilostitvi se trenutno ukvarja z zagovorništvom LGBT-manjšin v tehnologiji, postala pa je tudi kandidatka demokratov za senatorko v državi Maryland. Na vprašanja novinarjev je v skromno odmerjenem času odgovarjala v obliki okrogle mize, vprašanja o njeni politični dejavnosti pa niso bila zaželena.

"Ne moremo več popravljati majhnih stvari. Čas za reforme je bil pred štiridesetimi leti," je pozvala k radikalnejšim spremembam v družbi. Njeno življenje – v mladosti na ulici kot začasna brezdomka, v vojski, v zaporu in kot transženska – ne pozna bližnjic med državnimi sistemi represije. Nič čudnega, da jo je Guardian razglasil za "sekularno mučenico" in da njene izrečene misli in predlogi za smotrnejšo uporabo tehnoloških rešitev še dolgo odzvanjajo.
Čas sedmih let bivanja v zaporu, v samici in skupaj z drugimi zaporniki, je bil dovolj dolg, da si je po izhodu zaželela biti čim več zunaj, tudi na takšnih konferencah, čeprav se ji zdi svet drugačen. "Svet, za katerega sem se leta 2010 bala, da bo obstajal, se je v moji odsotnosti uresničil pospešeno: nasilnost in resnično avtoritarna policijska sila, ki jo imamo v ZDA, in to, kako je to postalo normalno, me spominja na vojaško operacijo. Te iste vojaške taktike zdaj uporabljamo na naših ulicah."
Svet pozna iz medijev, kaj več kot to, kar se dogaja zunaj medijev, ne spremlja. V svojem trenutnem udejstvovanju ne naslavlja istih tem, zaradi katerih je bila zaprta, prav tako ne spremlja dogajanja po predaji zaupnih dokumentov Wikileaksa. "Nikoli nisem bila v stiku [z Wikileaksom, po izpustitvi], ne vem, s kom sem bila v stiku." Tematika z dokumenti je bila s tem kategoričnim odgovorom zaključena, tudi po dodatnem opozorilu moderatorke. Pravica do pozabe, omenjena kot evropski zgled zaščite državljanov pred zlorabami in v povezavi z nedavno sprejeto zakonodajo GDPR-ja v EU-ju – tudi v njenem predavanju na dan pred srečanjem z novinarji – velja tokrat v prenesenem pomenu tudi za Chelsea Manning.

Etična pismenost za tehnologe
Kot strokovnjakinja za etiko in tehnologijo zdaj pozornost posveča uporabnikom, programerjem in tehnologom. S primeri iz prevladujoče rabe mobilnih naprav je poudarila pasti navidezno brezplačnih vsebin družabnih medijev, kot je denimo Facebook. Vendar v svoji oprezni drži ostaja optimistka. "Država ni edina, ki lahko uporablja orodja [nadzora]. Tudi podjetja lahko uporabljajo škodljivo programsko opremo, da vas lahko izsledijo. Ena izmed dodatnih zaščitnih ovir je fizična odstranitev vaše naprave iz mobilnega omrežja. Gre za fizično plast zaščite, poleg šifriranja." V času vedno večje povezljivosti pogosto puščamo sledi, bodisi v obliki spletnih sledi ali vsakodnevnih opravkov, kot je plačevanje računov, vendar je "slabost" naprav – kot je poudarila na predavanju – v tem, da so "ranljive, saj so vedno iskrene". Vprašanje etike ni nekaj, "kar bi moralo ostati v laboratorijih Microsofta, celotna družba mora postavljati tovrstna vprašanja".

Navidezna "nevtralnost" tehnologije je zmotna, kajti njihovo bistveno komponento ustvarjajo programerji in tehnologi. "Ljudje vedo, kaj je napačno. Posebno na področju tehnologije. Sama želim spomniti ljudi, da smo sokrivi. Mi, ki smo tehnologi, igramo pomembno vlogo in imamo besedo pri tem. Želim opomniti posameznike, da pri tem igrajo vlogo. Sem optimistična in napredujemo." Kot enega izmed primerov je omenila že omenjeno pravico do pozabe v zakonodaji EU-ja in nedavno sprejeti Splošni uredbi EU-ja o varstvu podatkov (GDPR). Vendar v vsakem primeru ne gre računati zgolj na države, kajti na delu so tudi lobiji, ki tovrstne rešitve spodkopavajo za hrbtom vlad. Sprejetje uredbe v EU-ju o podatkih, ki jih kot državljani lahko izgubimo ali nemara prepoceni prodamo, poleg prizadevanj Chelsea Manning kaže na politično moč informacij.

In kdo bi bil arhitekt etičnega kodeksa za tehnologe? "Ne pravim, da bi to moral biti mednarodni odbor za etiko. Predlagam, da se ustvari ad hoc razumevanje na širši, mednarodni, ravni, ki bo upoštevalo različne kulture in ne bo nujno imelo strukture." Kar bi torej obvezalo tehnologe k večjemu razmisleku o etični izdelavi kode, ni zunanja prisila (šef) ali nekaj, kar izhaja iz programske opreme same, temveč iz njih samih: "Menim, da bi tehnologi z etičnim kodeksom morali prestati etični preizkus: kakšne so posledice tega sistema, kako bo to vplivalo na ljudi, kako se lahko zlorabi? /…/ Če si osredotočen samo na tehnološke specifikacije in možnosti izvedbe, obstaja možnost, da izdeluješ toksičen izdelek z zmožnostjo pohabljanja."

Strast za socialno pravičnost in vprašanje transperspektive
Tehnologija nastaja v družbi in na to večkrat opozori v svojih govorih na univerzah po ZDA. Raznolikost v družbi pa zanjo ni nekaj, kar se vpelje v obliki uredbe. V tehnološkem smislu so to "preprosto slabi podatki", ki ne odražajo dejanskega stanja v družbi. V raznolikem svetu, v katerem živimo, so raznoliki tudi podatki, ne samo ljudje, ki jih ustvarjajo. In v takšnem svetu je spletna varnost še vedno potrebna. V prihodnosti si želi pridobiti podatke s pomočjo "strojnega učenja, ki bi se učilo o strojnem učenju". O izvedljivosti tega projekta pa je, kot pravi z nasmeškom, skeptična.

Strast do družbenega aktivizma, iz katerega izhaja Chealse Manning, je vzplamtela na podlagi življenjskih izkušenj. Te so presunljive in ni jih malo, časa za ukrepanje pa ni več veliko. Življenje jo je naučilo gledati na svet iz drugačne perspektive: "Marginalni položaj iz tebe napravi boljšo osebo za razumevanje, kako se izvaja aktivizem. Veš, kako je videti tisto boljše. In veš, kaj si želiš. Če teh izkušenj nimaš, so tvoje perspektive omadeževane s pomanjkanjem lastnega izkustva." Sama, kot pravi, nikoli ni bila nezakonita imigrantka, a je to ne odvezuje, da ne bi prisluhnila izkušnjam drugih.

Kako na pomanjkanje posluha za transvprašanja v skupnosti LGBT gleda sama? "S stališča transperspektive so [istospolne] poroke zelo nišno vprašanje, saj dejansko ne naslavljajo vprašanj o nesorazmerni zastopanosti transoseb v zaporih, o nesorazmerno velikem številu brezdomnih transoseb ali pa o slabšem dostopu do zdravstvene oskrbe. Menim, da bo osredotočanje na ta sistemska vprašanja dejansko vplivalo na različne skupine manjšin in nezadovoljne skupine v družbi, ne samo transosebe." Stranski učinki totalne institucije na družbeno površje redko spravijo posameznika takšnega kova, kot je Chelsea Manning, za katero se zdi, da se zaveda zmožnosti političnega udejstvovanja. Ali ji bo to uspelo tudi v strankarski politiki, pa bo pokazala volilna tekma v Marylandu.