Kot je novembra napovedala zvezna vlada, namerava leta 2025 sprejeti pol milijona priseljencev letno, kar je za 25 odstotkov več kot leta 2021. Lani je status prebivalca s stalnim prebivališčem v Kanadi dobilo rekordnih 431.600 ljudi, letos naj bi se ta številka dvignila na 465.000, prihodnje leto pa na 485.000, je sporočil minister za priseljevanje Sean Fraser.

"Letošnja kvota priseljevanja bo pomagala podjetjem najti kader, ki ga potrebujejo," je ob tem napovedal Fraser.

Po tem načrtu bi Kanada vsako leto sprejela osemkrat toliko ljudi s stalnim prebivališčem na prebivalstvo, kot jih Velika Britanija, in štirikrat toliko, kot jih njena južna soseda ZDA. Pa je na to sploh pripravljena?

Glede na to, da ima Kanada precej stroge pogoje za pridobivanje stalnega prebivališča in, pozneje, državljanstva, številni dolgoletni prebivalci tujega rodu pa se pritožujejo nad brutalno birokracijo, je na mestu vprašanje, kako si je država zamislila izpeljati ta velikopotezni projekt.

Težava pomanjkanja kadra – v praktično vseh sektorjih, še posebej pa v zdravstvu – sicer ni nova, z njim pa se spoprijema kar nekaj razvitih zahodnih držav.

"Mislim, da se veliko ljudi vse bolj zaveda, da potrebujemo priseljence za opravljanje vrste služb v Kanadi: v zdravstvu, negi, tehnologiji, dobesedno vsak sektor se spopada s pomanjkanjem kadrov. Preprosto nimamo populacije, da bi vzdrževala to, kar je Kanada postala," za MMC razlaga Meghan Hollett, politična in družbena aktivistka iz Nove Fundlandije, ki veliko dela z mladimi begunci, ki pridejo v državo prek vladnih programov.

Po zadnjih vladnih podatkih je po Kanadi odprtih okoli milijon prostih delovnih mest – prav toliko, kot je po uradnih podatkih nezaposlenih. A pri teh gre večinoma za nekvalificiran kader ali pa ne živijo v pravih delih države, da bi zapolnili ta prosta mesta, je poročal Reuters.

Rodnost pada (leta 2020 je ta znašala le 1,4 otroka na žensko), prebivalstvo se stara, povojna generacija "baby boomerjev" pa je z upokojevanjem pustila za seboj ogromno vrzel na trgu delovne sile in Kanada jo že vrsto let skuša zapolniti s priseljenci, ki imajo v državi stalno prebivališče. Leta 2021 so tako, denimo, sprejeli 405.000 prišlekov, ki so jim podelili stalno prebivališče, lani pa rekordnih 437.000.

Razlogi za to so, v mnogo pogledih, preprosta matematika, je pisal lani BBC. Če si želi država rasti, namesto krčiti, mora sprejeti priseljence. Priseljevanje že zdaj predstavlja praktično celotno rast kanadske delovne sile, do leta 2032 pa naj bi predstavljalo tudi celotno rast prebivalstva v državi, kažejo vladni podatki.

Četrtina kanadskega prebivalstva rojena v tujini

Kar četrtina 38-milijonskega kanadskega prebivalstva danes so priseljenci, kar je največ med vsemi državami G7 – za primerjavo, v "talilnem loncu" ZDA ta delež znaša le 14 odstotkov, podobno tudi v Veliki Britaniji.

Geoffrey Cameron, politolog kanadske univerze McMaster, ob tem opozarja, da čeprav se številne zahodne države spopadajo z nižjo rodnostjo in starajočim prebivalstvom, je uspeh katerega koli sistema priseljevanja odvisen od javne podpore. "Omejujoč dejavnik za večino držav je javno mnenje," je dejal za BBC.

V ZDA, kjer je število pribežnikov, ki vstopajo v državo prek južne meje, lani doseglo rekordno raven, vlada nekakšen splošen strah v javnosti, da bi imeli več priseljencev, kot je delovnih mest. Podobno ozračje je vladalo v Veliki Britaniji pred brexitom – tam predvsem s priseljenci iz Vhodne Evrope, kar je delno tudi poganjalo propagandni aparat v korist izstopu iz Evropske unije.

A v Kanadi je bila podpora priseljevanju skozi zgodovino vedno precej visoka. "Mislim, da se razlog za to delno skriva v tem, da obstaja stopnja zaupanja javnosti v to, da vlada priseljevanje v Kanado dobro uravnava – in ga upravlja ustrezno koristim Kanade," razlaga Cameron.

Obljubljanje lune

To pa ne pomeni, da v javnosti ni pomislekov glede priseljevanja in priseljencev. Anketa Zveze kanadskih študij je ob napovedi vladnega načrta pokazala, da se 49 odstotkom vprašanih zdi zastavljena številka previsoka, le 31 odstotkov jih meni, da je pravšnja.

75 odstotkov vprašanih skrbi, kakšne posledice bi prihod tako številnih priseljencev imel na stanovanjsko vprašanje in socialne storitve – namreč, čeprav je Kanada pretežno redko poseljena, se mesta, kot sta Toronto in Vancouver, spopadajo s hudo nepremičninsko krizo, ko gre za cenovno dostopna stanovanja.

"Sam nisem videl nobene ocene o posledicah tako velikopoteznih ciljev na dostopnost stanovanj, nobene ocene o teh ciljih v smislu dodatnih pritiskov na zdravstvo," je za kanadski CBC povedal januarja Andrew Griffith, nekdanji visoki uradnik pri Kanadski službi za priseljevanje, begunce in državljanstvo (IRCC).

Ali ima torej Kanada sploh dovolj zmogljivosti za nastanitev priseljencev? "Odlično vprašanje! Ali obljubljamo ljudem luno, pa jim dajemo komaj komet? Hmm!" se sprašuje Meghan Hollett.

"Izzivi, s katerimi se spoprijema skupnost, se tudi priseljenci, pa ti verjetno nimajo okoli sebe neke varnostne zaslombe, ki bi jim pomagala reševati te pomisleke. Vzemimo na primer nepremičninsko krizo, ki pesti številne kraje po Kanadi, pa tudi druge države."

"Pozimi smo v najbolj mrzlih nočeh nastanjali brezdomce v hotele, da ne bi kdo umrl na ulici. Številni prišleki (trenutno so to predvsem Ukrajinci) na tej točki živijo v hotelih že skoraj leto dni. V krajih, kot so Niagarski slapovi, kjer je spomladi ponovno oživel turizem, to povzroča kar nekaj težav. Kje bodo spali turisti? Glede na to, da so zdaj sproščeni vsi covidni ukrepi, bo turistov zagotovo spet več," je povedala Hollett.

"Imamo tudi zdravstveno krizo, ki jo bodo občutili tudi priseljenci. Kako bodo oni dobili družinskega zdravnika, če ga noben drug ne? Pa krizo otroškega varstva – številni se zanašajo na svojce za pomoč, to bo za priseljence težje."

A minister Fraser vztraja, da Kanada potrebuje več prišlekov, da bi tako zapolnila pomanjkanje kadrov in demografskih sprememb, ki ogrožajo prihodnost države. "Če ne bomo višali kvote priseljevanja ter pripeljali v državo več aktivnega prebivalstva in mladih družin, se čez nekaj generacij ne bomo spraševali o pomanjkanju kadra, ampak o tem, ali si lahko privoščimo šole in bolnišnice," je opozoril Fraser v pogovoru za The Canadian Press.

Ob tem je skeptike še skušal pomiriti s podatkom, da številni od tistih, ki bodo dobili stalno prebivališče, že živijo v Kanadi. Tako je denimo leta 2021 stalno prebivališče dobilo 157.000 tujih študentov. "Ne govorimo o tem, da bi zdaj kar naenkrat v Kanado prišlo pol milijona ljudi," je poudaril.

V zadnjih letih je kar nekaj prahu dvignil tudi val pribežnikov na ameriški meji, vzpon nove, sicer obrobne desničarske Kanadske ljudske stranke (PPC) leta 2018 pa je pred zveznimi volitvami leta 2019 temo ohranjal v ospredju javnih razprav.

Razlike po provincah

Poleg tega imajo različni deli Kanade različne poglede na priseljevanje. Ko je vlada napovedala svoj ambiciozni cilj do pol milijona priseljencev letno, je provinca Quebec, ki lahko postavlja svojo lastno maksimalno kvoto, sporočila, da jih ne misli sprejeti več kot 50.000 letno.

To bi pomenilo, da bi Quebec, ki predstavlja 23 odstotkov kanadskega prebivalstva, sprejel le 10 odstotkov kanadskih priseljencev. Quebeški premier Francois Legault je dejal, da ga skrbi, da bi večje število priseljencev oslabilo francoski jezik province. "Že pri 50.000 je težko ustaviti upad francoskega jezika," je dejal.

Ko gre za priseljevanje, je Kanada v zahodnem svetu edinstvena tudi zaradi svojega poudarka na ekonomskih migracijah – okoli polovica ljudi s stalnim prebivališčem je v državi zaradi svojih veščin, ne zaradi družinskih povezav. Vlada si je zastavila, da bi se do leta 2025 ta delež dvignil na 60 odstotkov.

Kot pojasnjuje Cameron, je to delno zaradi zasnove kanadskega sistema. V 60. letih je Kanada sistem kvot, po katerem so razmeščali posamezne narodnosti, zamenjala za točkovni sistem, ki je dajal prednost visoko usposobljenim priseljencem, ki bi več prispevali h kanadskemu gospodarstvu – sistem, ki je velja še danes, podobnega imata, denimo, še Avstralija in Nova Zelandija. V ZDA izdajo le 20 odstotkov zelenih kart zaradi ekonomskih razlogov.

In ne le, da Kanada sprejme več ekonomskih migrantov kot katera koli druga večja država, Kanada je v vrhu tudi, ko gre za sprejem beguncev – leta 2021 jih je 20.428.

Toda kot ob tem za Reuters opozarja odvetnica za begunce Maureen Silcoff, bi Kanada tudi na tem področju lahko naredila več, pri čemer je poudarila, da vodi vlada politiko odprtih vrat brez omejitve za ukrajinske begunce, ki jim je v sklopu posebnega programa podelila dovoljenja za stalno prebivališče, ko je šlo za afganistanske begunce, tudi tiste, ki so delali za kanadsko vlado, je bila kvota omejena.

Ambiciozni načrti, toda izvedba ...

A čeprav so si kanadske oblasti zastavile velikopotezne cilje, je zgodovina pokazala, da pričakovanj ne uresniči vedno.

"Kanada redno razkriva take in podobne načrte, ker se spopada s hudim pomanjkanjem delovne sile. Mislim, da je pomembno za državo, da ima cilj, ampak, ali ga bodo dosegli? Ali so ga sposobni redno spremljati? Ga spremljati tudi po provincah? Kako bodo te novozaposlene obdržali? To se redko spremlja in pri tem se izgubi ogromno podatkov," poudarja Hollett.

"Določene provincialne vlade o tem nerade govorijo, ker se osredinjajo samo na pozitivne vidike in zmage, manj pa na celostno sliko. V Novi Fundlandiji smo drugi najslabši v Kanadi, ko gre za zadrževanje kadrov. To je zelo slabo. Če ljudi ne moremo obdržati, zakaj jih novačimo? Pogosto to pomeni, da bi morali reševati nekatera neprijetna vprašanja, kot so enakost plačila, rasizem itd. Stvari, ki se jih ne da na hitro popraviti."

Visoki stroški državljanstva

In čeprav priznava, da je priseljevanje v Kanadi z usmerjenimi projekti naredilo ogromen korak v kratkem času, meni, da se da vedno storiti več. "V Kanadi je veliko začasnih tujih delavcev (TFW), ki ne morejo sem pripeljati svojih družin, kar je ključno za integracijo in gradnjo širše delovne sile in skupnosti," opozarja.

Dodatno težavo predstavljajo visoki stroški pridobivanja državljanstva. "Poznam ljudi, ki imajo že leta uspešna družinska podjetja, a niso dobili državljanstva, ker je še eno finančno breme več, denar pa potrebujejo za vlaganje v posel," pravi Hollett.

Je pa pandemija covida vsaj delno pri tem poenostavila stvari, saj podelitve državljanstev zdaj skoraj vse potekajo po spletu, predtem pa so morali novopečeni državljani po certifikat v Ottawo, sicer se jim državljanstvo ni priznalo – številnim je to močno otežilo življenje, ne samo zaradi stroškov, ampak tudi zato, ker so kandidate o podelitvi obveščali tik pred zdajci.

Dva taka, ki sta že leta v negotovosti glede svojega statusa, sta Marie in Simone, ona Danka, ki vodi nevladno organizacijo Nature NL, on Italijan, ki dela na ministrstvu za ribolov in oceane kot raziskovalec za kite. Oba visoko izobražena in že leta del strokovnega kadra province, s hišo, na papirju brezhibna kandidata, državljanstva pa nikakor ne moreta dobiti.

"Frustrirajoče je. Nenehno živiš v stanju negotovosti," pravi Marie. Na vprašanje, ali kdaj pomisli, da bi se odselila na Dansko ali v Italijo, pa: "Vsak dan."

Frustracije tujih študentov

Težave s kanadsko birokracijo imajo tudi tuji študenti. Kot mi pove Natasha Clarke, ki dela na univerzi Memorial v St. John'su v Novi Fundlandiji kot svetovalka za tuje študente in regulirano kanadsko imigracijo (RCIC), je eden največjih izzivov dolžina postopka.

"Lahko traja več mesecev, preden študentu javijo, ali je bil sprejet ali ne. Študenti tudi pogosto nimajo dostopa do neke jasne informacije glede statusa prijave. Kot tretje, pogoji prijave kandidatom niso pojasnjeni dovolj jasno – kandidati morajo proučiti dolge strani podatkov na strani kanadske službe za priseljevanje, begunce in državljanstvo (IRCC), da bi se dokopali do meril, ali ustrezajo pogojem razpisa."

"In četrtič, če študentu dovoljenje za študij zavrnejo, je zavrnitveno pismo pogosto skrajno nejasno, tako da kandidat težko razbere, kako je najbolje delati naprej," razlaga Clarkova.

Clarke sicer meni, da so Kanada in Kanadčani odprti do tujih študentov, saj da so za delodajalce postali nepogrešljiv, zanesljiv bazen trga dela. "In vlade prepoznavajo tuje študente kot zaželeno priseljensko skupino," poudarja.

"Vedno več ljudi pozna nekoga, ki je priseljenec, kar me navdaja z upanjem, da gradimo odnose in prepoznavamo ljudi kot prijatelje, in ne samo "priseljence". Upam, da lahko prepoznamo težave, ki jih priseljencem nalaga sistem, ter jih proučimo in popravimo," pa sklene pogovor Meghan Hollett.