Njegova izvolitev v državi, v kateri politična opozicija ni dovoljena, je bila pričakovana, saj je bil edini kandidat za položaj. Poslanci so ga izvolili s 97,66 odstotka glasov v 470-članskem parlamentu.

Po izvolitvi je Diaz-Canel svoj kabinet pozval, naj se "spopade z ovirami in odpravi neučinkovitosti, da bi povečali ponudbo blaga in storitev ter nadzorovali inflacijo". Kritiziral je tudi "brezbrižnost in nesprejemljivo korupcijo", ki po njegovih besedah zavirata državo v težkih časih.

62-letni Diaz-Canel je prvi voditelj Kube po revoluciji leta 1959, ki ni član družine Castro.

Leta 2018 je na položaju predsednika nasledil zdaj 91-letnega Raula Castra, ki je prišel na oblast leta 2008, ko se je zdravje njegovega starejšega brata Fidela poslabšalo. Fidel, ki je Kubi po revoluciji vladal skoraj pet desetletij, je umrl leta 2016.

Izvolitev Diaza-Canela leta 2018 je veljala za generacijski premik s prihodom mlajših voditeljev, ki niso sodelovali v revoluciji. V skladu z veljavno kubansko ustavo je sicer lahko predsednik največ dva mandata zapored, kar pomeni, da lahko ostane na oblasti najdlje do leta 2028.

Huda kriza v zadnjih letih

Diaz-Canel, ki obožuje britansko skupino Beatles in je vešč uporabe družbenih omrežij, je tudi prvi kubanski voditelj, ki se je rodil po revoluciji. Kljub temu pa ostaja zvest privrženec komunistične partije.

Njegov prvi petletni mandat je prinesel zametke ekonomske liberalizacije, toda zaznamovala ga je tudi najhujša gospodarska kriza v zadnjih treh desetletjih in oster odziv na protivladne proteste leta 2021, ki je privedel do zaostritve ameriških sankcij.

Kuba je obsežnim sankcijam ZDA, ki ovirajo poslovanje v ameriških dolarjih, podvržena že od leta 1962. Otoška komunistična država se ob tem v zadnjem času sooča z eno najhujših kriz v zadnjih desetletjih, ki se odraža tudi v povečanem pomanjkanju hrane, zdravil in goriva ter posledično z izseljevanjem.