Zapor San Quentin so odprli leta 1852, potem ko so pred tem obsojence zapirali na leseno ladjo Waban, zasidrano v zalivu v San Franciscu. Kot tak je najstarejši zapor v Kaliforniji in edini v tej zvezni državi za obsojene na smrt. Leseno ogrodje 268 ton težke ladje so porabili za gradnjo zaporniškega kompleksa in še danes ostaja del nove klinike znotraj zapora.

Sorodna novica Ameriški sen: zaporniški posel kot oblika novodobnega suženjstva

San Quentin je od samega začetka slovel kot peklenski kraj, zaznamovan z nasiljem, nečloveškim kaznovanjem in zlorabami človekovih pravic zapornikov. Razmere so se vsaj malce popravile, ko je starega, kontroverznega vodjo zapora leta 1940 zamenjal Clinton Duffy, ki je v svojem mandatu do leta 1952 nasilne paznike odpustil, v zapor pa pripeljal knjižničarja (njegova naloga je bila spodbujati prosocialno vedenje med zaporniki), psihiatre in kirurge.

Pod Duffyjem so imeli v zaporu celo prvo srečanje anonimnih alkoholikov. To je bila prva korenita reforma San Quentina, ki pa je kljub temu ostajal brutalna institucija, v kateri je bilo več zapornikov pretepenih do smrti. Mučenje kot legitimno metodo zasliševanja so v San Quentinu prepovedali leta 1944.

Dobrodošli v peklu

San Quentinov oddelek za zapornike, obsojene na smrt, je največji v ZDA (po nekaterih podatkih celo največji na zahodni polobli) in je razdeljen na tri dele: tihi Sever – segregacija za zapornike, "ki ne povzročajo težav", zgrajen leta 1934, Vzhodni blok, "podirajoči se, zamakajoči labirint", zgrajen leta 1927, in Prilagoditveni center za "najhujše med najhujšimi".

Sorodna novica Foto: Zloglasni zapor, ob katerem so drugi videti kot dopust

V zadnjem so morali namestiti pregrade, da bi preprečili "obmetavanje z iztrebki in drugimi telesnimi tekočinami", kot je pisal v svoji reportaži San Francisco Chronicle. Največ zapornikov je nastanjenih v Vzhodnem bloku.

Od leta 1893 je bilo v tem zaporu usmrčenih 422 mož, vključno z obešanjem (1893–1937), v plinski celici (1937–1995) in – od leta 1996 – z injekcijo. Vse usmrtitve v Kaliforniji izvedejo v San Quentinu, vključno z usmrtitvami žensk, ki jih pripeljejo iz ženskega zapora v Chowchilli. V San Quentinu sedijo ali so sedeli zakrknjeni kriminalci, morilci, serijski morilci in posiljevalci, med njimi tudi Charles Manson.

Zaradi nehigienskih in nedostojnih razmer za bivanje (na neki točki je po njem gomazelo miši in podgan) je bil zapor deležen številnih kritik, še posebej na vrhuncu pandemije covida 19, poleti 2020, ko se je z novim koronavirusom okužilo več kot 2200 zapornikov, 28 pa jih je s covidom 19 umrlo, kar je bil eden najbolj smrtonosnih izbruhov virusa v ameriških zaporih, je poročal New York Times.

V San Quentinu na 1,1 kvadratnega kilometra kazen trenutno prestaja 3542 zapornikov, čeprav ima zapor uradno kapaciteto zgolj za dobrih 3000 ljudi.

"San Quentin, zgnij in scvri se v peklu / Naj tvoji zidovi padejo in naj to doživim / Naj ves svet pozabi, da si kadar koli stal / In naj ves svet obžaluje, da nisi prinesel nič dobrega / San Quentin, sovražim vsako ped tebe," sklene Cash, ki kljub bližnjim srečanjem z možmi postave sam nikdar ni dejansko sedel v San Quentinu, je pa tam dvakrat nastopil pred zaporniki.

Od najhujšega zapora do zglednega modela?

Cashu se bo želja zdaj uresničila, čeprav je sam ni dočakal. Kalifornijski guverner Gavin Newsom, ki je leta 2019 z izvršnim odlokom uvedel moratorij na izvajanje smrtne kazni, se je namreč odločil, da zapor na severni strani zaliva San Francisco preoblikuje v rehabilitacijski center, 457 zapornikov, ki čakajo na usmrtitev, pa do poletja preseli med splošno zaporniško populacijo v 24 drugih strogo varovanih zaporov v tej zvezni državi.

Sorodna novica Tuol Sleng - kamboški zapor največjih grozodejstev človeštva

To sicer ne spremeni njihovih obsodb ali kazni in ni nujno, da so se smrtni kazni popolnoma izognili – če bo Newsoma na primer zamenjal konservativnejši guverner, bi ta lahko moratorij na smrtno kazen odpravil.

A vsaj pod Newsomom ne bo usmrčen nihče, se je zavezal demokratski politik leta 2019 ob podpisu odloka, saj meni, da je smrtna kazen diskriminatorna in krivična ter se "nepravično aplicira na temnopolte in duševno bolne". Podatki informacijskega centra za smrtno kazen kažejo, da temnopolti predstavljajo 34 odstotkov na smrt obsojenih zapornikov v Kaliforniji, hkrati pa le šest odstotkov kalifornijskega prebivalstva.

V Kaliforniji so zaradi dolgoletnih pravnih postopkov o tem, ali injekcija velja za kruto kazen, zadnjo usmrtitev izvedli leta 2006, na smrtno kazen pa je trenutno v tej zvezni državi obsojenih 644 ljudi.

Da namerava reformirati zapor San Quentin, je Newsom napovedal že lani in za projekt predlagal proračun v vrednosti 380 milijonov dolarjev, kar se je sicer zdelo preveč predstavnikom z obeh političnih polov.

Zgled je skandinavski model

Newsomova širša pobuda je preoblikovati San Quentin v zapor skandinavskega tipa s fokusom na rehabilitaciji, izobraževanju, programih o zlorabi prepovedanih snovi in duševnem zdravju ter poklicnem usposabljanju, je poročal Los Angeles Times.

Poudarek na rehabilitaciji je tisti, ki je bližje severnoevropskemu pristopu. Ta postavlja v ospredje človeško dostojanstvo, medtem ko so prednostne naloge ameriških zaporov običajno avtoriteta in nadzor, navaja Brennan Center for Justice, progresivni neprofitni inštitut newyorške pravne univerze.

Pred dnevi razkriti načrt je zgrajen na pilotnem programu, ki je med januarjem 2020 in januarjem 2022 eksperimentiral s selitvijo 104 na smrt obsojenih zapornikov.

Spremembe so delno usklajene z leta 2016 potrjenim ukrepom, ki omogoča, da obsojene zapornike nameščajo v druge ustanove, kot je San Quentin, pri čemer se od njih zahteva, da v zaporu delajo, 70 odstotkov zaslužka pa namenijo svojim žrtvam oz. svojcem žrtev.

“Ta selitev omogoča ljudem, obsojenim na smrt, da z delom v zaposlitvenih programih odplačajo odškodnino, ki jim jo je določilo sodišče. Udeležence namestijo v strogo varovane ustanove, v katerih pa se še vedno integrirajo v splošno zaporniško populacijo,” je v izjavi sporočil sekretar za kazenske zavode Jeffrey Macomber.

San Quentin kot svetel zgled?

Če bo Newsomov načrt v celoti uresničen, bi se po tem modelu San Quentin iz najhujšega zapora povzdignil v ustanovo, ki bi bila lahko zgled celotni državi, navaja Brennan Center for Justice, ki poudarja pomen tovrstnega modela, ki da bi ga morali preučiti vsi politični voditelji in aktivisti.

Model predvideva vzpostavitev upravne ekipe, ki bi nadzirala implementacijo priporočil, svet pa sestavljajo nekdanji zaporniki – aktivisti, strokovnjaki za kazensko pravosodje in pazniki.

Newsomov predlog podpira tudi zmanjševanje zaporniške populacije in posledično zaprtje določenih zaporov v Kaliforniji, kjer je za rešetkami kar 200 tisoč ljudi, pri čemer jih kar nekaj ne pomeni nobene realne grožnje za splošno prebivalstvo.

Zapornike, obsojene zaradi lažjih prekrškov, bi tako preselili v dostojnejše stanovanjske enote – še nekaj, kar je značilno za skandinavski model.

Za vse to načrt predvideva usposabljanje osebja, naravnano k bolj človeškemu in izobraževalnemu pristopu. "Trenutno usposabljamo osebje, kot da se podaja v vojno. Ne odhajamo v vojno. Nujno moramo spremeniti usposabljanje," je v poročilu zapisal eden od uradnikov v kalifornijskih zaporih.

Življenje v "ribji konzervi"

Eden tistih, ki čakajo na premestitev, je 51-letni Keith Doolin, nekdanji voznik tovornjaka, obsojen zaradi umora dveh prostitutk.

Doolin, ki vztraja, da je nedolžen, je zadnjih 28 let preživel skoraj 23 ur dnevno v utesnjeni celici, veliki 1,2 metra krat 2,7 metra. Pravi ji "ribja konzerva". Še vedno se spominja dne leta 2019, ko so delavci prišli razstavit plinsko celico, v kateri je bilo usmrčenih 194 ljudi, eno najzloglasnejših v ZDA, ki so jo uporabljali kar 80 let.

Plinska komora je sevala zeleno luč, ko so jo prižgali, rdeča luč pa se je prižgala, ko so človeka usmrtili – luč je bila tako močna, da so jo lahko videli tudi mimovozeči po avtocesti.

Doolin se je dolgo bal, da bo nekega dne tudi sam končal v njej. "Newsom je prišel k nam v San Quentin in nam sporočil – poglejte, morda bo potrebnega nekaj časa, ampak stvari se bodo spremenile," je povedal v reportaži za BBC.

Mešani občutki zapornikov

Zaporniki imajo mešane občutke glede selitve. Nekateri so navdušeni, da bodo nastanjeni bližje svojim družinam in da bodo lahko nevklenjeni stopali iz svojih celic, medtem ko druge malce plaši misel na nov začetek po desetletjih v samici, poroča BBC.

64-letni Ramon Rogers, ki je prišel v San Quentin leta 1986, ko je bil zaporniški kompleks še poln podgan in ptičjih iztrebkov, selitev pozdravlja. "Vseeno mi je bilo, kam me pošljejo, vedel sem samo, da bo kjer koli drugje boljše," je povedal.

Zdaj je v zaporu v San Diegu, kjer se mu je uspelo vpisati ne samo v rehabilitacijske programe, ampak tudi na univerzo. Največje olajšanje za Rogersa je, da mu ni treba več nositi lisic 24 ur na dan – prvič po več desetih letih. "Včasih se čudim, kaj vse lahko počnem tu. Tega ne bi mogel nikdar početi v čakalnici na smrtno kazen."

Nekateri aktivisti opozarjajo, da ima lahko selitev tako velike zaporniške populacije tako na hitro tudi negativne posledice, saj se ti ljudje, ki so bili desetletja navajeni neke rutine, podajajo v neznano.

Številni med njimi so bolni in ostareli – najstarejši zapornik v San Quentinu šteje 93 let. "Ti ljudje niso nikdar živeli z nikomer drugim kot sami s seboj. Morali se bodo naučiti stvari povsem na novo," je za BBC pojasnil eden od zapornikov. "Stresno je. Prisiljen sem začeti vse na novo, kot prvi dan zapora," je dejal Doolin.

In številni tisti, ki so obsojeni na smrt, z zavistjo pogledujejo proti zaporniški populaciji v San Quentinu, ki bo lahko izkusila rehabilitacijo in skandinavski model – nekaj, do česar tisti, obsojeni na smrt, ne bodo imeli dostopa.