Umek, profesor na Fakulteti za varnostne vede na Univerzi v Mariboru, je za MMC odgovarjal na vprašanja, kateri dejavniki lahko vplivajo na to, da se mladostnik odloči zagrešiti tako krvav zločin, nato pa si vzeti še lastno življenje, zakaj take pokole na šolah kot po pravilu izvedejo fantje in ali se da take mladostnike v družbi še pravi čas odkriti.

Ali obstaja psihološki profil mladoletnikov, ki se odločijo za pokol na šolah, kot smo jim v ZDA in v Evropi priča v zadnjih letih?
Da, obstaja neki splošen profil, splošne značilnosti. Gre za mladostnike, ki niso prav družabni, nimajo prijateljev, družijo se le s somišljeniki. Imajo hude občutke krivice, predvsem se pri tem usmerjajo na šolo, za katero imajo občutek, da jih ne sprejema. Praviloma so tudi v šoli neuspešni. Sicer ne izstopajo z nasilnim vedenjem, morda bolj z oblačili, saj jih je videti v vojaških oblačilih. Pretežno se ukvarjajo z ideologijama, kot sta nacizem in fašizem. Sovražijo torej svet, ki jim po njihovem mnenju dela krivico. Zelo jih zanima orožje. Njihovo družinsko ozadje ni določeno, lahko odraščajo v povsem normalni družini. So uporniški, pogosto gledajo nasilne filme. FBI je sicer v preteklosti skušal izdelati psihološki profil takšnih mladostnikov, a je bil popolnoma neučinkovit, saj gre za zelo neizrazite, neizstopajoče mladostnike. Morda jih je najlažje izslediti prek svetovnega spleta, kot so blogi ali posnetki na YouTubu. Pomembno pa je vedeti, da pri teh ljudeh poboj ni impluzivno dejanje, ampak premišljeno, nanj se skrbno pripravljajo.

Zakaj so med množičnimi mladoletnimi morilci vedno samo fantje?
Da, to je res. Fantje so na splošno agresivnejši, bolj introvertirani. Lahko, ne pa nujno, imajo prste vmes tudi genetske zadeve. Fantje so bolj prizadeti, če imajo občutek, da se jim godi krivica. Medtem ko se dekleta izpovejo, jočejo, morda zbežijo od doma, fantje težave bolj zadržujejo v sebi. Pomembno je vedeti, da fantje pri svojih dejanjih nimajo občutka krivde, saj verjamejo, da je svet do njih krivičen. Od sveta želijo priznanje, ki pa ga ne dobijo.

Zakaj si mladoletni morilci za svoja dejanja izberejo ravno šole?
Ker jih je v nekem smislu prizadela prav šola kot institucija, poleg tega pa njeno okolje tudi najbolje poznajo. Z nasilnim dejanjem se želijo maščevati in pokazati svojo moč, v smislu, do zdaj ste me vi zatirali, zdaj vam bom pokazal jaz, slaven bom.

Ali lahko razloge za strelske pohode iščemo v vzgoji, družini ali šolskem okolju? Je mogoče v ozadju odločitve za taka dejanja k akšna travmatična izkušnja iz otroštva ali mladosti?
Lahko razlog tiči v vsem naštetem, ne pa le v tem. Do takih dejanj ne more pripeljati le travmatična izkušnja, ampak gre za celotno dogajanje, skupek več dejavnikov. Morda tak mladostnik odrašča v družini, ki veliko da na red in disciplino, ki ni topla. Sčasoma dobijo občutek neuspeha in ne zmorejo najti stikov z drugimi ljudimi. Vprašanje pa je, kako so si družine nasilnih mladostnikov podobne.

Kaj hoče v bistvu doseči mladoletnik s takim dejanjem? Gre mogoče za iskanje pozornosti, maščevanje ali klic po pomoči?
To zadnje, klic po pomoči, vsekakor ne, saj so taki mladostniki pripravljeni umreti, šele z lastno smrtjo postanejo slavni, prepoznavni. Od vsega začetka torej ob pokolu načrtujejo tudi svojo "junaško smrt".

Koliko imajo prav tisti, ki trdijo, da so za taka dejanja v veliki meri krivi nasilje v medijih, "krvave" videoigrice ali "hrupna" glasba?
Res je, da se velikokrat te dejavnike povezuje s strelci na šolah, a v neki znanstveni reviji sem zasledil članek, ki je zavrnil vsakršne vplive medijev in nasilnih igric na tako dejanje. Res je, da najstniške strelce na šolah fascinira nasilje, a ne toliko same nasilne videoigrice, ampak bolj zunanja podoba, videz, ideje teh računalniških junakov. Po drugi strani pa je tudi res, da se okoli 90 odstotkov najstniških fantov v prostem času zabava s takimi igricami in to na njih ne pusti nikakršnih posledic.

Kako daleč smo od takih dogodkov v Sloveniji?
Težko rečem. Res je, da svet postaja globalna vas, da se novice o takih pokolih hitro razširijo. Žal ne morem reči, da se kaj takega v Sloveniji ne more zgoditi. Lahko se.

G. V./A. P.