Izginotja so bila takrat tako pogosta, da jih pogosto ni nihče več preiskoval. In en mož je izkoristil to brezvladje za svoje lastne grozljive namene in ubil do 150 ljudi.
A šele leta 1944, ko se je iz dimnika elegantne hiše v trendovskem delu mesta začel viti gost dim, zaradi česar so sosedje poklicali gasilce, so v peči v kleti in raztresene po tleh našli človeške ostanke. Lov za storilcem je policijo nazadnje pripeljal do Marcela Petiota.

Zdaj je veliko iskanje Petiota opisal David King v knjigi Death in the City of Light (Smrt v mestu luči). "Pariz ni bil dober kraj za biti tam v tistem času. Veliko ljudi je skušalo mesto zapustiti in veliko ljudi je preprosto izginilo. Petitot je vse skrbno premislil, zelo pretkan načrt je imel," razlaga King. "Spoštovanje do zakona je pod nacisti zbledelo. Tudi če si kaj sumil, je mnogo ljudi le nerado šlo na policijo, še zlasti Judje."

Podnevi zdravnik, ponoči morilec
Petiot je bil ugleden zdravnik, ponoči pa se je prelevil v serijskega morilca, ki je prežal večinoma na Jude, ki so obupano želeli zapustiti Pariz. Petiot jih je zvabil z obljubami pobega. Nazadnje so ga obtožili umora "le" 27 ljudi, a oblasti so ocenjevale, da je resnična številka precej večja.

King, nekdanji profesor zgodovine, je prvič naletel na omembo umorov med brskanjem v knjigarni, kjer je vzel v roke knjigo spominov nekega vohuna na drugo svetovno vojno. Sprva ni mogel verjeti, kar je prebral. A srhljive podrobnosti so se mu vrezale v spomin in potem, ko je preveril, da je zgodba resnična, se je lotil dela.
"Tu imamo tipa - Marcela Petiota, ki so ga obtožili vseh umorov. Očitno gre za izjemno inteligentno, karizmatično osebo na uglednem položaju, ki zbira starine in ga zanima umetnost. A kljub temu vidiš drugo plat njega, ko ga obtožijo najbolj gnusnih zločinov, kar si jih morete zamisliti, okrutnega razkosavanja trupel."
Zvabil jih je z obeti pobega
V letih raziskave, med katero je King prebiral tudi arhive pariške policije, zaprte vse od zločinov dalje, je avtor sestavil skupaj zgodbo, kako je Petiot trdil, da je član Odpora in tako zvabil številne žrtve z obljubami varnega pobega v Južno Ameriko v zameno za plačilo.
Ko so bili enkrat v Petiotovih rokah, je ukazal žrtvam, naj napišejo pisma svojcem, češ da so v redu in da se bodo vrnili, ko se stvari umirijo. Nato jih je ubil, najverjetneje s strupenim plinom, jih razkosal ali zažgal. "Gre za mikrokozmos celotnega nacističnega terorja in Pariza v tistem času. Petiot je izkoristil upe, sanje in obup ljudi," razlaga King.

Čeprav se je Petiot najmanj enkrat izmaknil policiji, pa so ga nazadnje le ujeli, mu sodili in nazadnje usmrtili. King, avtor številnih drugih knjig, pravi, da je bilo pisanje te še posebej težko zaradi vsebine, pa čeprav je zgodba grozljivo fascinantna.
Zgodba je tudi njemu osebno pustila posledice: "Običajno sem precej družabna oseba, a zdaj sem verjetno malce bolj zadržan. Dr. Petiot se je zdel izjemno prijeten - očarljiv, inteligenten, prijateljski. Brez težav bi lahko načel pogovor s takim človekom, zato sem zdaj opreznejši."