11. septembra 2001, ko sta se dve letali zaleteli v dvojčka Svetovnega trgovinskega centra na Manhattnu, ko je eno letalo priletelo v stavbo Pentagona v Washingtonu in ko se je četrto letalo zrušilo v Pensilvaniji, se je začel spreminjati svet. Pretresljivi posnetki gorečih dvojčkov, ki sta se le nekaj trenutkov pozneje zrušila, prah in dim na ulicah New Yorka, predvsem pa strah in groza v očeh prebivalcev velikega jabolka in vsega sveta, so se zapisali v zgodovino. O dogodkih 11. septembra, ki so temeljito zaznamovali svet in ga za vedno spremenili, smo se pogovarjali z Darjo Gačnik, Slovenko, ki živi v New Yorku in je dogodke 11. septembra spremljala na lastne oči.

Darja Gačnik v New Yorku živi že 21 let, od leta 1990, ko je tja prispela kot Kompasova predstavnica. Zdaj je lastnica in direktorica turistične agencije Slovenia Travel Inc., ki ponuja turistične aranžmaje za Slovence, ki prihajajo v New York z okolico, ter Američane, ki potujejo v Slovenijo in sosednje države. Pri svojem delu je zelo uspešna, saj je bila med letoma 1999 in 2000 podpredsednica ETC USA (European Travel Commission USA, ki je turistična organizacija evropskih držav za promocijo turizma Evrope v ZDA s sedežem v New Yorku), leta 2001 je bila izbrana med sto najuspešnejših žensk v ameriškem turizmu, leta 2009 pa je prejela tudi nagrado uspešnosti, ki jo Odbor generalnih konzulk v New Yorku podeljuje uspešnim ženskam. Gačnikova je povedala, da se bo po upokojitvi po vsej verjetnosti vrnila v Slovenijo, a bo redno obiskovala New York, že zdaj pa se veseli, da bo tudi sama enkrat turistka v New Yorku, mestu, ki ga ima tako rada in ki je že 21 let njen dom.

Velika večina ljudi se verjetno zelo dobro spomni, kaj so počeli 11. septembra 2001, ko se je prvo letalo zaletelo v prvo stolpnico dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra na Manhattnu. Kaj ste takrat počeli vi, kje ste bili, kako ste spremljali napad?
Kot vedno malo pred deveto zjutraj sem začenjala svoj delovni dan in si po elektronski pošti dopisovala s poslovnim partnerjem. Slučajno sem pogledala skozi okno in videla, da eden izmed dvojčkov gori. Takoj sem prekinila najino dopisovanje in se mu opravičila, ker se mi je zdelo čudno, da ne slišim nobenih zavijanj gasilskih siren in ne vidim nobenega helikopterja nad dvojčkoma, ki bi prišel reševat tiste, ki so bili ujeti v gorečih pisarnah. Za trenutek so se prekinile telefonske povezave in moj edini stik s svetom je za nekaj časa postala elektronska pošta.

Seveda so takoj začela prihajati elektronska sporočila od mojih prijateljev tu in iz Slovenije, kako sem. Nikoli ne bom pozabila, da je bila prva hčerka mojih prijateljev v Ljubljani. Nato sem tudi jaz prižgala televizijo. Nisem razumela, kaj se res dogaja, saj je bilo vse skupaj težko doumeti. Prosila sem prijateljico v Sloveniji, naj pokliče moje starše in jim pove, da sem v redu, nato pa sem skozi okno gledala, kako je v drugo zgradbo dvojčkov priletelo drugo letalo.

Še danes sem neizmerno hvaležna vsem, ki so mi pisali po elektronski pošti in bili z mano, ko se je 'sesuval svet'. Ko se je podrl prvi dvojček in se je začel valiti dim proti severu in s tem tudi proti naši zgradbi, čeprav sem bila od dvojčkov oddaljena približno pol ure hoje, sem pomislila, da so mogoče kje v bližini naše zgradbe bombe. Človek pač v tistem trenutku ne pomisli, da to, da se podre tako velika zgradba, prinese veliko prahu in dima in da se to mora nekam umakniti. Po pravici povedno sem se za nekaj trenutkov kar prestrašila. Potem sem si rekla, kar mi je namenjeno, mi je, samo panika me ne sme zgrabiti. Znova sem sedla pred računalnik in se s prijatelji pogovarjala po elektronski pošti. Vsa ta sporočila od prijateljev so mi res zelo pomagala, ker na ta način nisem bila sama. Ob vsej grozi in žalosti sem bila vesela, ko sem ugotavljala, koliko prijateljev imam in kdo vse misli name. Ko mi je znova začel delati telefon in so se sprostile telefonske linije na Manhattnu, sem začela klicati prijatelje tu, kako so in ali so v redu. Ko so se sprostile mednarodne linije, sem naprej poklicala starše.

Kakšno je bilo življenje v New Yorku takoj po napadu in nekaj dni pozneje?
Življenja v pravem pomenu besede ni bilo, ker smo bili vsi zelo žalostni in zgroženi. Spominjam se, kako sem tudi jaz hodila gledat slike, napise vseh, ki so iskali pogrešane, kako so se v prvih dneh selili tisti ljudje, ki so se morali začasno izseliti iz najbližjega predela dvojčkov. Na cestah in avenijah je bilo veliko ljudi s kovčki, potovalkami ... V teh dneh smo bili vsi zelo veliki prijatelji in smo tolažili drug drugega.

Kako ste takrat doživljali razpoloženje v mestu? Kaj se je podilo skozi glave ljudi?
V mestu sta vladali velika groza in žalost. Zase vem, da sem šla prvo soboto po napadu s prijateljico skoraj do dvojčkov, dokler nisva začutili prahu v ustih in si rekli: "Joj, to je nevarno!" Zanimivo, da naju sploh nihče ni ustavil, gasilci in prostovoljci pa so nama ponujali vodo. Nato se nama je ponudil gasilec in naju peljal vse do 42. ulice, kjer je bilo veliko ljudi, ki so čakali svoje prijatelje, ki so se morali izseliti iz domov blizu dvojčkov. V nedeljo sem sla v Centralni park, sedeli smo na klopcah in gledali proti kraju, kjer sta nekoč stala dvojčka in ki je bil zavit v dim, in bili čisto tiho. Vsak od nas je po svoje doživljal in razmišljal o grozi, ki se je zgodila.

Takoj po napadih so oblasti v mestu močno poostrile varnostne ukrepe. Kakšen vpliv je to imelo na Newyorčane? So bili še bolj prestrašeni ali jih je to navdajalo z občutkom varnosti?
Mislim, da smo vsi z izredno velikim posluhom in razumevanjem sprejemali vsa navodila in se začeli privajati na to, da se je začel svet z 11. septembrom spreminjati. V prvih dneh sploh nisem opazila, pa tudi pozneje ne, da bi bili ljudje prestrašeni, ker smo bili vsi predvsem zgroženi. Osebno menim, da nihče od nas v prvih dneh sploh ni veliko mislil na strah, ker smo bili vsi tako zelo pretreseni, žalostni in v šoku zaradi vsega, kar se je zgodilo v New Yorku, Washingtonu in Pensilvaniji. Mislim, da človek v takih trenutkih sploh ne razmišlja o tem, da ga je strah, ker se sprašuje, ali se v nekaj dneh lahko zgodi še kaj hujšega, kot se je. Dodatna in poostrena varnost je name osebno vplivala zelo pozitivno.

Ste po napadih 11. septembra živeli v strahu? Vas je kdaj prijelo, da bi zapustili mesto in se vrnili v Slovenijo?
Ne, v strahu nisem živela. So me pa prijatelji tu vabili, naj se za nekaj časa preselim k njim v predmestje in zapustim Manhattan. Po 11 .septembru so se poleg ostankov dvojčkov podirale še druge zgradbe, kar je seveda pomenilo občasen hrup in dodaten dim. Vedela sem, od kje ta hrup in dodaten dim prihajata. Na srečo smradu do našega predela ni prineslo. Po 2. aveniji so vozili tovornjaki s hladilniki, ki so trupla prevažali do bližnje bolnišnice. Če je v prvih dneh po napadu želel kdo priti k meni na obisk, se je moral dve ulici od mene identificirati. Vabila prijateljev, da se začasno preselim, nisem sprejela, čeprav sem jim še danes izredno hvaležna, da so me povabili. Takrat sem imela in še danes imam isto mišljenje: če želi človek živeti v mestu, ki ga ima rad in je njegovo mesto, se mora takoj sprijazniti s tem, da se je zgodilo nekaj groznega, da se je veliko spremenilo in da se zagotovo še bo. V to se je treba takoj vključiti in se začeti prilagajati. Edino tako lahko preživiš. Živeti je treba naprej in nikoli si ne smemo dopustiti - kolikor je pač moč vsakega posameznika -, da bi imeli teroristi nadzor nad našim življenjem, ki je samo eno.

Takojšnji učinek 11. septembra je bila enotnost ameriškega ljudstva, takratni predsednik George Bush pa je užival največjo priljubljenost. Kmalu sta tako enotnost kot priljubljenost začeli usihati, Američani pa so spoznali, kakšno ceno morajo plačevati za svojo varnost. Kako je to odsevalo na prebivalcih New Yorka, so bili razočarani nad politiko ameriške administracije?
Ne vem, kako bi vam lahko na to odgovorila v imenu Newyorčanov in Američanov. Ob tem se spomnim, da smo bil vsi sila veseli, ko nas je obiskal tedanji predsednik George Bush. Še vedno se spomnim, da so po treh dneh neizmerne in nepoznane tišine na Manhattnu v mestu, za katerega vemo, da nikoli ne spi, v izvidnico najprej priletela vojaška letala, nato pa je prišel predsednik. Spomnim se, kako sem se razveselila zvoka teh letal, ki jih sicer sovražim, ker so preveč glasna. Osebno menim, da so oz. smo Newyorčani drugačni kot prebivalci drugih mest v ZDA. Velikokrat se ne strinjamo z ameriško administracijo, kar se po navadi kaže s kakšnimi demonstracijami v mestu ali pred Združenimi narodi.

Osama bin Laden, vodja teroristične organizacije Al Kaida in glavni arhitekt napadov 11. septembra, je mrtev. Ali je njegova smrt prebivalcem New Yorka prinesla kakšno zadoščenje za vse trpljenje, ki jim ga je povzročil?
Ne morem odgovoriti v imenu prebivalcev New Yorka, niti Američanov, saj ima vsak od nas pravico do svojega mišljenja in jo mora imeti. Seveda je bilo veselje na dan smrti Osame bin Ladna predvsem v mestih, ki so bili direktno prizadeta, veliko. Moje osebno mišljenje in razmišljanje pa je tako: "Če v gozdu odsekaš eno drevo, gozd še vedno ostane." Ko razmišljam, kaj vse doživljamo in vidimo, da se po svetu dogaja po 11. septembru, menim, da je šlo in še vedno gre za velike igre velikih, ne samo ZDA. Teh iger razen tistih, ki jih igrajo, nihče natanko ne pozna in vse skupaj izvemo šele takrat, ko se po svetu znova zgodi nekaj groznega.

Kako vidite vpliv napadov na mesto in njegove prebivalce deset let pozneje? Je v mestu še mogoče čutiti grozo 11. septembra? Kakšne asociacije v prebivalcih New Yorka sproži spomin na napad?
Zase vem, da se mi še vedno včasih zgodi, če kakšno potniško letalo leti zelo nizko nad Manhattnom, da pomislim, le zakaj leti tako nizko ... Seveda se že v naslednjem trenutku zavem, da je tako zato, ker pač želi veliko letalskih družb, preden pristanejo, če je le dovoljeno in po pravilih, pokazati New York z vrha, ker se mesto zelo lepo vidi.

Dvojčka še vedno zelo pogrešam, saj sta bila zame osebno osem let prva in zadnja stvar, ki sem ju gledala, ko se mi je začenjal in zaključeval delovni dan. Pogrešam ju tudi zato, ker menim, da se nam je s tem dnem - ne samo v ZDA, ampak povsod po svetu - življenje zelo spremenilo in da nikoli več ne bo tako, kot je bilo pred 11. septembrom 2001. Velikokrat razmišljam o vseh svojcih, ki so izgubili svoje najdražje ta dan, in to ne samo v New Yorku, ampak na vseh štirih letalih, tudi v Washingtonu in Pensilvaniji, kako si lahko razložijo in kaj si mislijo po vseh teh letih, ko njihovih najdražjih ni več zato, ker so na tem svetu tudi ljudje, ki kažejo svojo moč na ta način, kot je bil 11. september. Le kako je lahko človek tako pokvarjen, da se spomni in pokaže svojo moč na način, da nedolžni ljudje ubijejo nedolžne ljudi?

Ob 10. obletnici napadov v New Yorku pripravljajo številne slovesnosti, tudi nekaj dni pred obletnico je vzdušje v mestu zagotovo drugačno, bolj slovesno. Kako vi doživljate razpoloženje v mestu, kako se prebivalci spominjajo tistega dne?
Jaz vedno - sploh mi ni treba pogledati datuma, poslušati radia ali gledati televizije -, vsako leto v podzavesti točno vem, da se bliža obletnica, in čakam žarometa, ki se prižgeta na dan obletnice. Ko ju gledam, se spominjam in razmišljam - bolj kot kateri koli dan v letu, čeprav sem v tem predelu mesta kar pogosto - o mrtvih in njihovih najdražjih in o tem, kako veliko 'zakajev' je v njihovih srcih.

Seveda bo in je New York ves teden v znamenju obletnice, prav tako tudi druga mesta, ki so doživela napad. Slovesnosti bodo potekale povsod po ZDA. Prav je, da je tako. Osebno menim, da je zelo, zelo žalostno, da na prostoru nekdanjih dvojčkov še ni dokončan spomenik in narejeno pravo obeležje za tisoče nedolžnih, ki so umrli pred desetimi leti. V okolici, kjer sta stala dvojčka, se je zgradilo in obnovilo veliko. Kot zanimivost, ker se ves čas ukvarjam s turizmom: pred desetimi leti je bilo v okolici nekdanjih dvojčkov šest hotelov, zdaj jih je 18. Vsi pa že deset let na kraju, kjer so stali dvojčka in zgradbe v njuni bližini, še vedno gledamo veliko luknjo, ki je še vedno gradbišče.