Dolina leži v italijanski pokrajini Piemont, nedaleč od industrijskega Torina. Okoli leta 1960 je tu živelo več kot 50.000 ljudi, danes pa je zaradi selitve ljudi v industrijska središča severne Italije tu naseljenih le nekaj več kot 5.000 ljudi. Dolina bi bila pravzaprav neprepoznavna, toda po zaslugi članov skupnosti Damanhur je postala znana po svetu.

Ime Damanhur izvira iz starega Egipta. Pred tisočletji je bilo v delti Nila mesto Damanhur, v katerem so prebivalci preučevali najbolj skrivna ezoterična znanja in skrivnostne sile narave. S podobnim preučevanjem ezoterike se je pred 35 leti ukvarjala tudi majhna skupina ljudi iz Torina. Ugotovili so, da je praktično ezoterično delo v urbanem okolju skoraj nemogoče, zato so poiskali stik z neokrnjeno naravo v dolini Valchiuesella. Tako je iz majhne skupnosti nastala celotna organizacija.

Ustanovitelj in duhovni vodja skupnosti je Falco, ki je posebej za TV Slovenija povedal: "Tako kot danes je bila tudi pred 35 leti družba preveč zavezana materialnim dobrinam. Mi pa smo hoteli ustvarjati svobodno in postati neodvisni od množičnih medijev, oglaševanja in religije. Damanhur je sinkretistična duhovna skupnost. Povezali smo različna dognanja in zamisli, nismo pa se hoteli omejiti z neko absolutno versko idejo. Naša temeljna trditev je, da je lahko duhoven tudi človek, ki ni veren."

Čeprav so filozofski in duhovni temelji skupnosti zelo različni, pa je eno njihovih temeljnih načel misliti in meditirati z rokami. To pomeni, da imajo v skupnosti zelo razvite številne umetniške zvrsti, obdelavo gline, kamna, stekla, zlata, srebra ter svile in volne. Njihovi izdelki so iskani na italijanskem trgu, kar je tudi eden od virov financiranja skupnosti. Vodja skupnosti Falco še dodaja: "Ročno delo je za nas predvsem duhovna dejavnost, nekaj takega, kot je za druge molitev ali meditacija."

V Damanhurju največjo pozornost obiskovalcev pritegne Tempelj človeštva. Gre za izjemno arhitekturno in umetniško stvaritev, ki so jo člani skupnosti zgradili pod zemljo. Graditi so ga začeli pred 35 leti z najbolj preprostim orodjem, za njihovo početje ni vedel nihče, tudi okoliški prebivalci ne. Danes je tempelj velikanska podzemna gradnja, v kateri so številne dvorane, hodniki in skrivni labirinti, ki so med seboj povezani.

Članica skupnosti Voltura pojasnjuje: "Različni prostori izražajo različna področja človekovega duhovnega ustvarjanja in življenja. Vsaka od številnih dvoran ima svojo zgodbo in simboliko. Naj omenim le najpomembnejše: dvorana zemlje, dvorana kovin, dvorana zrcal in dvorana krogel. Za ogled celotnega templja potrebujemo vsaj dva dni. Za nekatere je tempelj izjemna umetniška stvaritev, za druge pa prostor meditacije."

V Damanhurju razvijajo tudi lastno medicinsko znanost in oblike zdravljenja različnih bolezni. Sodelujejo tudi z uradno medicino, osrednji način njihovega zdravljenja pa je terapija s selfičnimi aparaturami. Vodja njihovega laboratorija Antilope pravi: "S selfično terapijo lahko prenesemo pravilne informacije v notranjost organov, ki ne delujejo pravilno."

Tudi posebno izobraževanje otrok je značilnost skupnosti. Imajo lastne jasli, vrtec in osnovno šolo, program pa je enak kot v vseh javnih šolah v Italiji. Posebnost je v tem, da so razredi oziroma skupine majhne. Štejejo le do 8 otrok, vodita pa jih učitelj in učiteljica skupaj.

"Poleg klasičnih znanj otroke učimo vsega, kar bo potreboval človek v prihodnosti, da bo z drugimi ljudmi lažje in bolje živel. Ekološko jih ozaveščamo, spodbujamo medsebojno sodelovanje in ne tekmovalnosti. Otroke učimo spoštovati različnost in jim predstavljamo čim več različnih načinov življenja, spoznavajo razlike med kulturami, religijami in narodi," dodaja direktor šole Anaconda.

Temeljna organizacijska enota v Damanhurju je skupnost, ki šteje od 15 do 25 ljudi. Osnovna ideja je medsebojna pomoč v skupnem življenju. Vodja ene takih skupnosti Fenice nam je predstavil vsakdanje življenje. "Skupaj živimo možje, žene, otroci, družine, samski in poročeni. Vsak ima svoj zasebni prostor, torej svojo sobo, poleg tega pa imamo skupne prostore, kot so kuhinja, salon in jedilnica. V vsaki skupnosti je dopoldne in popoldne nekdo dežuren. Ta oseba pospravlja, hodi po nakupih in pripravlja hrano. Celotno življenje temelji na solidarnosti in medsebojni pomoči, smo kot bratje in sestre."

Število članov skupnosti Damanhur se spreminja. Zdaj jih je okoli 800, prihajajo pa iz različnih držav. Ene od zanimivosti je tudi ta, da so imeli v občini Vidracco svojega župana, ki je bil izvoljen na demokratičnih volitvah, čeprav so člani skupnosti v tej občini v manjšini. Prebivalci okoliških krajev so bili do skupnosti sprva nezaupljivi, danes pa je popolnoma drugače. "V Italiji pomeni Damanhur navdih za drugačno življenje. Mi smo hoteli razširiti našo idejo, zato se ukvarjam s politiko. Tako lahko odlično sodelujemo z okoliškimi prebivalci," pravi nekdanji župan Antonio Nigro.

V skupnosti imajo celo lasten denar, ki se imenuje credito in ki ga kot vzporedno valuto uporabljajo na svojem ozemlju. Na njihovem ozemlju je prepovedana uporaba vseh drog, tudi tobaka. Tudi hrano pridelujejo na ekološki način. O njihovi povezanosti z naravo pričajo tudi njihova imena. Vsak član ima dve imeni; prvo je ime živali, drugo pa rastline.

Sašo Pauković