Ivan Rebernik v Vatikanu Slovenijo zastopa od leta 2006, sicer pa tam službujejo Slovenci že vse od druge svetovne vojne. Prepričan je, da je Vatikan potem, ko je postal država, postal svoboden. Nanj se med obiskom Svetega sedeža obrne veliko slovenskih državljanov, nekaterim izmed njih pokaže tudi skrite vrtove, ali celo tajni arhiv.

V uradih Svetega sedeža, v tako imenovani rimski kuriji, deluje danes, če me spomin ne vara, 13 Slovencev. Najvišje mesto med njimi zaseda nadškof in nekdanji ljubljanski metropolit, danes kardinal Franc Rodé, ki vodi kot prefekt Kongregacijo za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. Sledi mu, po rangu, nadškof Ivan Jurkovič, v tem trenutku nuncij Svetega sedeža v Ukrajini. Potem so tu še mons. Mitja Leskovar, zaposlen v 1. sekciji Državnega tajništva, mons. Blaž Jezeršek, osebni tajnik kardinala Franceta Rodeta, torej funkcionar kongregacije, ki jo vodi naš slovenski kardinal, pater Milan Žust, ki je zaposlen na Papeškem svetu za pospeševanje edinosti med kristjani in je zadolžen za odnose s slovanskimi pravoslavnimi cerkvami (rusko, ukrajinsko, bolgarsko, belorusko, srbsko in makedonsko), pater Marko Rupnik, papeški umetnik je član Kongregacije za Vzhodne cerkve in član Papeškega sveta za kulturo, pater Janez Sraka vodi slovensko sekcijo Vatikanskega radia, mons. in profesor Joško Pirc je profesor na Papeški univerzi Urbanjani in ravnatelj Slovenskega papeškega zavoda Slovenikuma, pater Lojze Cvikl je ravnatelj Papeškega zavoda Rusikuma, pater Joško Zajec je namestnik ravnatelja v istem zavodu, dr. Aleksander Rebernik je odgovoren za knjižnico na Kongregaciji za Vzhodne cerkve in tukaj sta potem še dve sodelavki v slovenski sekciji vatikanskega radia, dipl. Martina Horvat Vidovič in Andreja Červek. V uradih Države mesta Vatikan pa v tem trenutku ne dela noben rojak.

Od kdaj so slovenski predstavniki Rimskokatoliške cerkve prisotni v Vatikanu?
Na vprašanje, od kdaj so navzoči Slovenci v uradih Svetega sedeža, odgovarjam v tem trenutku "na pamet". Za točen odgovor bi potreboval nekaj dni, ki jih nimam na razpolago in nekaj ur brskanja po vatikanskih arhivih. Kolikor je meni znano, so začeli Slovenci delovati v rimski kuriji, po uradih Svetega sedeža, v letih po drugi svetovni vojni. Nekatere med njimi sem osebno poznal, ko sem prišel v letu 1960 v Rim na študij. Dobro se spominjam nadškofa Jožeta Žabkarja, ki je bil nekaj let nuncij v Skandinaviji, mons. Ladislava Bavdaža, ki je deloval v Državnem tajništvu, mons. Janeza Beleja, ki je delal na Kongregaciji za širjenje vere (Propaganda fide), mons. Franca Šegule, ki je bil generalni tajnik Papeške univerze Urbanjane, mons. Maksimilijana Jezernika, profesorja na Papeški univerzi Urbanjani in ustanovitelja slovenskega Papeškega zavoda Slovenika v Rimu.

Ali se na vas v Vatikanu obrne veliko Slovencev in ali so to v glavnem politiki?
Pojmi kot sta "veliko" in "malo" so zelo relativni. Dejstvo je, da ima v Rimu naše veleposlaništvo pri Svetemu sedežu čudovito pozicijo v neposredni bližini bazilike sv. Petra in se kar pogosto zgodi, da se romarji, turisti in mladina z enim ali drugim izgovorom na svoji poti proti Vatikanu ali pa iz Vatikana zaustavijo v naših prostorih. Samo po sebi je umevno, da so vsi rojaki, ki potrkajo na naša vrata, vedno dobrodošli. Koliko je v naših močeh vedno poskrbimo, da se med nami dobro počutijo in da odnesejo iz Rima in z našega veleposlaništva lepe občutke in nepozabne spomine. Večkrat interveniramo, da dobi ena ali druga skupina, ki se obrne na nas, karte za avdienco pri papežu. Kdo se obrača na nas? Zelo različno. Preprosti romarji, mladi ljudje, turisti, slovenski poslovneži, politiki, ki pridejo v Rim po opravkih ali pa na privatni obisk. Vsem smo odprti, vsem otiramo vrata v vatikansko kulturno zakladnico. Mnogotere sobote, ko je veleposlaništvo zaprto, uporabim zato, da popeljem naše goste "po bližnjici" v vatikanske vrtove, v vatikanske muzeje, v baziliko sv. Petra, v vatikanski tajni arhiv – z eno besedo, v območje kulturne dediščine Svetega sedeža in Države mesta Vatikan.

Kakšen napredek je po vašem mnenju dosegla Cerkev z ustanovitvijo svoje države?
Z ustanovitvijo Države mesta Vatikan, 11. februarja 1929. leta, je postal Sveti sedež na 44 hektarjih zemeljske površine, kot osrednji organ skupnosti, ki ji pravimo Katoliška cerkev in je navzoča po vsem svetu, popolnoma neodvisen od zunanjih faktorjev, od takšnih ali drugačnih političnih pritiskov, postal je "de iure ed de facto" svoboden, svoboda in neodvisnost pa sta vrednoti brez cene.

Kako Vatikan kot država sploh deluje?
Vatikan kot država deluje kot mnogotere druge države po svetu in ima svoj zakonodajni, izvršni in sodni organ. Na njenem majhnem teritoriju je navzoče vse tisto kar je značilno za neko državo. Na čelu Države mesta Vatikan, kot omenjeno že zgoraj, najdemo papeža, ki je vrhovni poglavar Države mesta Vatikan in Katoliške cerkve. Državno tajništvo Svetega sedeža skrbi v imenu papeža za mednarodne odnose Svetega sedeža in Države mesta Vatikan. Država mesta Vatikan nima svojih diplomatskih zastopništev po svetu. Za tovrstne odnose, kot rečeno, skrbi državno tajništvo. Zakonodajni organ Države mesta Vatikan je Papeška komisija za Državo mesta Vatikan, ki jo sestavljajo predsednik komisije, pet kardinalov in 10 državnih svetnikov. Zakoni, ki jih pripravi zakonodajni organ, začnejo veljati potem, ko jih sprejme in podpiše papež osebno. Izvršni organ Države mesta Vatikan je "Governatorato". Na čelu governatorata sta predsednik governatorata, ki je tudi predsednik že omenjene Papeške komisije za Državo mesta Vatikan in generalni tajnik Države mesta Vatikan. V okviru governatorata deluje dolga vrsta uradov, direkcij, vatikanska žandarmerija, vatikanski muzeji ... V Državi mesta Vatikan deluje tudi sodna oblast s sodišči. Koliko ljudi je v Državi mesta Vatikan v enem letu postavljenih pred sodišče, pa bi ne vedel.

Kolikokrat ste se srečali s svetim očetom?
S svetim očetom sem se srečaval v različnih obdobjih zelo različno. V osemdesetih letih, ko je prišel kardinal Jozef Ratzinger z Bavarske v Rim, da prevzame vodstvo Kongregacije za verski nauk in je nekaj mesecev bival v zavodu Teutoniku, kjer sem jaz takrat vodil, ob moji službi v Vatikanski apostolski knjižnici, knjižnico kolegija, sem ga srečaval skorajda vsak dan. Kardinal je skoraj vsak dan po kosilu zahajal v knjižnico zavoda, da bi pogledal, kaj je prišlo novega na knjižne police. Ko se je preselil v zanj pripravljeno stanovanje, sem ga srečaval bolj poredko, vedno v okviru zavoda Teutonika, enkrat na teden, navadno ob četrtkih, ko je prišel v zavod in tam maševal. Poslednjič sva se pogovarjala na štiri oči, ko je bil še kardinal, v knjižnici za delovno mizo v zavodu Teutoniku januarja 2005. 19. aprila 2005 ga je kardinalski zbor izvolil za papeža. Odkar je on postal papež, sam pa veleposlanik, ga neposredno bolj poredko srečujem, razen na uradnih srečanjih v baziliki svetega Petra ali pa v apostolski palači. No, kadar gre v sprevodu mimo mene in me zagleda v množici med drugimi, mi pomežikne, se mi nasmehne in mi da vedeti, da je moje navzočnosti vesel. Vem, da me ima rad, in vem, da ve tudi on, da mi je blizu.

Se morda načrtuje obisk papeža v Sloveniji?
Ali bo sveti oče Benedikt XVI. obiskal Republiko Slovenijo, kdaj in v kakšnem kontekstu, o tem odločajo drugi. Veleposlanik vam na to vprašanje ne more dati odgovora.

Miha Raičevič
miha.raicevic@rtvslo.si