Zanimanje otrok za seznanjanje z ekološkimi temami je veliko, pravi Ines in dodaja, da je predvsem pomembno, kako otrokom predstaviš zadevo. Foto: Ines Kavgić
Zanimanje otrok za seznanjanje z ekološkimi temami je veliko, pravi Ines in dodaja, da je predvsem pomembno, kako otrokom predstaviš zadevo. Foto: Ines Kavgić

Kupiš, uporabiš in preprosto odvržeš. Tak je odnos Gancev do ravnanja z odpadki, ki se zato kopičijo vsepovsod. Da bi spremenili to miselnost, se predvsem pri najmlajših trudi prostovoljka iz Slovenije Ines Kavgić.

Skrb za okolje v Gani ni na prednostni listi, kar je še najbolj opazno pri brezbrižnem odmetavanju odpadkov.

Ines se že nekaj mesecev mudi v Gani, kjer opravlja prostovoljno delo z otroki na področju skrbi in varovanja okolja, do katerega imajo tako kot Gana tudi druge afriške države prepogosto brezbrižen odnos.

Počasi, a se vseeno tudi na tem področju dogajajo spremembe in pri tem je posebej pomembno izobraževanje mlajših generacij, ki lahko svoje znanje prenašajo na svoje starše in pomembno vplivajo na širjenje ekološke zavesti.
“Miselnost samih prebivalcev je taka, da neko stvar, potem ko opravi svojo prvotno funkcijo, preprosto odvržeš brez obzira, kaj se z njo zgodi. In ta miselnost je tako globoko zakoreninjena v njih, da je kakršne koli spremembe težko izvesti brez izobraževanja ljudi na tem področju,” odnos Gancev do okolja opisuje Ines.
Tradicija slovenskega prostovoljstva v Gani
Čeprav v vaseh in mestih v Gani obstajajo posebni kraji, ki naj bi spominjali na naše deponije, pa vseeno ne gre za taka odlagališča, kot jih poznamo pri nas.
“Na take lokacije se odlaga vse, od baterij do hrane, stekla, plastike. Navadno gre za hribček smeti, po katerem kljuvajo kokoši in se pasejo koze, postavljen pa je ob rob vasi,” pripoveduje študentka iz Maribora, ki skupaj s kolegico iz Nemčije v dveh šolah na zahodu Gane otroke seznanja s pomembnostjo skrbi za okolje.

Slovenci se lahko pohvalimo, da smo v kraju Busua, kjer prebiva Ines, pomagali postaviti knjižnico, ki je na voljo prebivalcem širšega območja in služi tudi za nastanitev prostovoljcev. In tudi sicer imamo že kar zgodovino prostovoljstva v Afriki, saj se je tam zvrstilo nekaj naših študentk in študentov.

Gostujoča ganska nevladna organizacija, prek katere poteka projekt, je mreža za spodbujanje izobraževanja otrok EHTN, ki že več let tesno sodeluje s slovenskima zavodoma Humanitas in Voluntariat. Skupaj in prek razpisov Evropske unije so poskrbeli, da je v zadnjih letih na desetine otrok dobilo boljše možnosti za šolo in življenje.

Med počitnicami je poučevanje organizirano v okviru “okoljskega kluba”, z začetkom rednega pouka pa se lahko otroci seznanjajo z ekologijo tudi dvakrat na teden v okviru obšolskih dejavnosti. Ines skupaj s kolegico iz Nemčije deluje na šolah v vaseh Butre in Azani okoli 200 kilometrov zahodno od prestolnice Gana. Foto: Ines Kavgić
Otrokom se skuša okoljske teme predstaviti na prijazen način, skozi igro in branjem, pravi slovenska prostovoljka in dodaja, da je zanimanje otrok veliko. “Dejstvo, da še nikoli niso reševali križank, je dovolj dobra motivacija za učenje,” opiše radovednost otrok. Foto: Ines Kavgić
Neurje na obalo Atlantskega oceana prinese pred ribiške vasice kupe smeti. Največ je seveda plastike, ki jo nekatera podjetja v Gani odkupujejo, a tega je malo, čeprav se domačini vse bolj zavedajo tega vprašanja, tudi ob pomoči prostovoljcev, zato je zaznati spremembe pri ravnanju z odpadki. Foto: Ines Kavgić
Velike težave povzročajo v Gani majhne plastične vrečke za vodo, ki se jih po odžejanju pač vrže na tla. Z izdelavo denarnic iz uporabljenih vrečk skušajo prostovoljci otroke seznaniti z možnostjo reciklaže velikega dela plastičnih izdelkov. Foto: Ines Kavgić
Kjer zdaj prebiva Ines, dostopa do medmrežja v šoli nimajo. Učilnice so lesene klopi in tabla. Težava so tudi izpadi elektrike, najmanj trikrat tedensko. Drugače je seveda v mestih. Vseeno pa je med vsemi najstniki priljubljen Facebook, a do družabnega omrežja dostopajo izključno prek prenosnih telefonov. Foto: Ines Kavgić
S prostovoljstvom v Gani Ines nima slabih izkušenj. Kjer deluje, so že v preteklosti delovali prostovoljci z vsega sveta, tako da so že del skupnosti in vaščani na njihovo delo gledajo pozitivno. Gostujoča organizacija EHTN (Embracing hidden talents network- Mreža za spodbujanje skritih talentov), prek katere deluje tudi sama, na tem območju že vrsto let pripravlja trajnostne projekte, zato imajo vso podporo in naklonjenost domačinov. “Vlada neko vzajemno zaupanje in sodelovanje,” pravi. Foto: Ines Kavgić
Projekt v Gani prvenstveno financira mestna občina Ljubljana, delno pa se financira s sredstvi iz programa GLEN (Global Eductaion Network of Young Europeans), ki sicer deluje predvsem na področju človekovih pravic in izobrazbe otrok). Projekt slovenske in nemške prostovoljke je v bistvu prvi na področju okoljevarstva, zato je njuno delo tudi ocena stanja in priprava terena za prihodnje prostovoljce. Foto: Ines Kavgić
Njihovo delo je že obrodilo sadove in otroci se vse bolj zavedajo pomena skrbi za okolje, prek njih pa tudi starši in skupnost. Ines se spominja, kako so jo ob prihodu otroci prosili za drobiž, danes pa že sprašujejo po “točkah za Zemljo”, igre, ki sta jo s kolegico zasnovali za ozaveščanje o okoljskih vprašanjih in pri kateri zbirajo točke za vsako opravljeno dejanje pri reševanju okolja. Foto: Ines Kavgić
V delavnicah sodeluje okoli 20 otrok, včasih več, ko pridejo novi, včasih manj, ko otroci na primer zbolijo za malarijo. Foto: Ines Kavgić
Ribištvo je pomemben vir preživljanja domačinov v Gani, ki velja za eno izmed stabilnejših držav na afriški celini, pogosto prikazana kot vzor za druge. Veliko si Ganci obetajo od zagona naftne industrije z vrtinami v priobalnih delih Atlantskega oceana, kjer so pred leti odkrili zaloge nafte in že začeli črpati. Foto: Ines Kavgić
Za Afriko, konkretno Gano, se je Ines odločila, ko je brala opis projekta na spletni strani slovenskega Zavoda Voluntariat. Projekt poteka tri mesece in polovico vseh stroškov, okoli tisoč evrov, je bilo na njenih bremenih. Okoljevarstvo in delo z otroki sta ji pisana na kožo, pravi. Nastanjena je v ribiški vasici Busua, ki je tudi priljubljen kraj za popotnike, ko obiščejo to zahodnoafriško državo. Foto: Sofia Getzin