Center vodi slovenski duhovnik Zvone Štrubelj, ki je pred šestimi leti postal še župnik Slovencev v Parizu. Njegova župnija tako sega od francoske prestolnice prek Luxembourga in Belgije do Haaga.

Secesijska stavba, polna talnih mozaikov, v kateri ima sedež Slovenski pastoralni center, stoji ob dolgi prometni žili, ki iz jugovzhodnega predmestja Bruslja pelje proti kraljevi palači v središču mesta – kako bi se torej lahko imenovala drugače kot Avenija krone, v svojem drugem delu postane celo Ulica prestola.

Zgodba centra je zgodba treh svetov, Rusije, Ukrajine in Evrope. In seveda tudi Slovenije. "Leta 1955 sta slovenska duhovnika iz Ribnice, Anton Ilc in Karel Kozina, ki sta študirala v Papeškem kolegiju Russicumu v Rimu, prišla v Bruselj. Bila sta katoliška duhovnika vzhodnega obreda. Ruska grofica iz Ukrajine, ki je pribežala pred komunizmom v Belgijo, je to hišo odkupila od nekega flamskega inženirja in jo podarila Vatikanu s prošnjo, da bi tukaj deloval center za Rusijo. In duhovnika sta tako leta 1955 ustanovila Foyer oriental chrétien pro Russia, Vzhodno krščansko ognjišče za Rusijo," pripoveduje Zvone Štrubelj.

Štrubelj je peti slovenski duhovnik za temi zidovi. Enajst let je bil izseljenski duhovnik v Stuttgartu, v Bruslju je že deset let.

Biblije čez železno zaveso

Njegova predhodnika, duhovnika Ilc in Kozina, pa sta imela v hiši še drugo dejavnost.

"Postavila sta tiskarno in začela tiskati Biblije v ruščini, pa tudi drugo duhovno literaturo, ki sta jo po skrivnih poteh pošiljala čez železno zaveso v Rusijo, Ukrajino, Belorusijo. Tako je bilo v tej hiši natisnjenih več kot 300.000 Biblij v ruščini. Še danes dobivam pisma iz Rusije in Ukrajine, Belorusije, Kanade, Amerike, naj jim pošljem to bruseljsko Biblijo. Duhovnika sta si ustvarila mrežo sodelavcev, ki so postali tudi dobrotniki, in poleg te hiše, ki jo je odkupila grofica, kupila še sosednjo, v kateri je bil dom za ostarele ruske begunce," zgodovino centra opisuje Štrubelj.

V tretji hiši, ki sta jo kupila nedaleč stran pri bruseljski cerkvi svetega Antona, sta duhovnika nameravala odpreti še radio, ki bi oddajal v Rusiji, a ju je čas prehitel. Padel je Berlinski zid, zadnjo rusko Biblijo so natisnili leta 1990. Duhovnika sta živela še deset let, umrla sta v Bruslju, pokopali so ju v Ribnici.

O njunem delu je v Rusiji izšla knjiga, ki bo prevedena tudi v slovenščino. Kapelo stare stavbe bodo po obnovi, ki se je začela junija, spremenili v muzej, v katerem bodo razstavili tiskarski stroj, matrice, stare publikacije in ikone. Ikonostas sta duhovnika leta 1999 podarila v Ukrajino. "V vzhodnem bogoslužju, v pravoslavnih cerkvah tako imenovani ikonostas pregrajuje sveti prostor, kamor ima vstop samo duhovnik, od prostora, kjer se zbirajo verniki. In zanimivo vprašanje za danes: ali ta ikonostas v eni od ukrajinskih cerkev še obstaja ali pa je med ruševinami zaradi te nesrečne vojne?" se sprašuje Štrubelj.

Danes je vez med državama, ki ju je ta kraj povezoval z Evropo, pretrgana. "Boleče doživljam to, najslabši rezultat pa bo za Ruse same. To je kulturni samomor, rezanje korenin. Bosno sem pred tragično balkansko vojno dobro poznal, to krasno sožitje, ki je vladalo med katoličani, pravoslavnimi, Muslimani in nevernimi. Kaj je nastalo, vidimo sami, in posledice bodo tudi tu dolgotrajne."

Obnova začetek novega poglavja

Zgodba Slovenskega pastoralnega centra zdaj dobiva novo poglavje. Stavbi, v katerih so tudi prenočišča za slovenske študente in zaposlene v evropskih ustanovah, sta letos po osmih letih birokratskih zapletov končno dočakali začetek obnove.

"To je bil kar mukotrpen proces, križev pot po birokratsko," se smeji Štrubelj, "a smo le začeli. Od hiše je ostalo le pročelje, v notranjosti bo vse zgrajeno na novo. Spodaj bosta kapela in priložnostna dvorana, v drugem, tretjem in četrtem nadstropju pa bodo apartmaji za sprejemanje slovenskih gostov, družin in študentov."

Obnoviti stavbo, ki je na prometni mestni žili stisnjena med druga poslopja in ki ji zato, ker je spomeniško zaščitena, ne smete porušiti pročelja, ni preprosto, pravi glavni inženir projekta Franz Dupont.

"Težava pri tem projektu je, kako ob rušitvi ohraniti pročelje stavbe, saj so to zahteve direktorata za kulturno dediščino," pojasnjuje inženir, "ves material moramo spraviti prek pročelja. Druga težava pa je, da so tla tu zelo nestabilna. Temelje smo morali postaviti na mikropilote."

Na drugi strani je ostala le škrbina, iz katere naj bi v letu dni zrasla nova stavba, gradbišče se bo nato preselilo v sosednjo, kjer bo zrasel muzej, zatem pa bo morda prišla na vrsto še tretja hiša centra, v kateri so zdaj prenočišča, vse tri stavbe pa so vedno polne življenja.

"Slovenski pastoralni center je zadolžen za ves Beneluks, odhajam tudi v Luxembourg, v Haag in na območje Limburga, kjer so stari slovenski rudarji," pravi Štrubelj, "v bruseljski center pa prihajajo predvsem mlade družine, ki so se tukaj zaposlile pred 15 leti, tukaj imajo otroke. Naš prvi podmladek raste in spomladi smo imeli birmo, kar 12 birmancev je bilo, mladih Slovencev, rojenih v Bruslju. Naš prvi pastoralni namen je namreč predvsem delo z družinami, ozaveščanje njihove vzgojne naloge, vzajemno sodelovanje in srečevanje pri maši."

Vrednost obnove je ocenjena na dobra dva milijona evrov, naložbo pa bo ob donacijah, ki so jih zbirali več let, s posojilom pokrila slovenska Cerkev.