Potem ko je pred dvema mesecema Srbija aretirala Ratka Mladića, bo zdaj haaškemu sodišču izročila še zadnjega obtoženca, Gorana Hadžića, ki se je pred roko pravice skrival kar sedem let. Hadžić, ki je bil predsednik Srbske krajine med letoma 1991 in 1994, je obtožen odgovornosti za zločine v vzhodni Slavoniji, še posebej za poboj 264 zapornikov na Ovčari, potem ko je padel Vukovar.

Srbski predsednik Boris Tadić je po prijetju Hadžića dejal, da je zdaj Srbija izpolnila, kar je obljubila Evropi, ki je srbsko približevanje Bruslju pogojevala z aretacijo vojnih zločincev. O aretaciji in njenih posledicah smo se pogovarjali z direktorjem Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES), Zijadom Bečirovićem.

Kako to, da je bil manj znani Goran Hadžić prijet kot zadnji haaški ubežnik? Se je mogoče ravno zato, ker je bil manj znan, lažje skrival?
Goran Hadžić je relativno manj pomemben haaški ubežnik. Gre za nekdanjega skladiščnika, ki je opravljal funkcijo predsednika t. i. Republike Srbske krajine na Hrvaškem. Politika srbskega predsednika Tadića je dokaj prozorna, in še otrokom je jasno, da so srbske oblasti natančno vedele in v marsičem pomagale haaškim ubežnikom. To je delal tudi Boris Tadić, ko je opravljal funkcijo obrambnega ministra in pozneje kot predsednik Srbije prek različnih služb, državnih organov in neformalnih posameznikov. Ni šlo za nobeno skrivanje, temveč za zavestno odločitev predsednika Tadića, da ga izroči, ker je bilo zelo jasno, da Evropska unija in mednarodna skupnost ne bosta več dopuščali, da Srbija ne bi izročila haaških ubežnikov, kar bi ogrozilo njeno pot v EU.

Haaško sodišče je obtožnico za Hadžićem izdalo razmeroma pozno, šele leta 2004. Zakaj je bila obtožnica izdana tako pozno?
Tuđman je ignoriral haaško sodišče celo, ko je šlo za zločine nad Hrvati. Enako je delala Srbija. To je v povezavi z dogovorom med Tuđmanom in Miloševićem. Hadžić ni predstavljal visoke ravni. Brez sodelovanja posameznih držav haaško sodišče ni moglo veliko narediti. Ko se je po Tuđmanovi smrti začelo hrvaško sodelovanje z Haagom, je prišlo tudi do obtožnice za Gorana Hadžića. Glavna pomanjkljivost haaškega sodišča je v tem, da je praviloma sodil storilcem (izvršiteljem), ne pa snovalcem številnih zločinov na območju nekdanje Jugoslavije.

Ali je z aretacijo zadnjega haaškega ubežnika za Srbijo res končano sodelovanje s haaškim sodiščem?
Ne. Zdaj se bo Srbija znašla v še težjem položaju, saj bodo številna sojenja, ki potekajo in ki bodo potekala, obremenilna za srbsko državo. Hkrati ima odstopljene predmete od haaškega sodišča, ki jih mora obravnavati pri srbskem pravosodju. Srbija ima tudi veliko državljanov, ki so sodelovali pri zločinih zunaj Srbije, pa jih sploh ni obravnavala. Gre za približno 30.000 posameznikov. Dejansko se Srbija ni spoprijela z obravnavo tistih, ki so sodelovali v zločinih, in temu se Srbija ne more izogniti. Prej ko bo to naredila, bolje bo zanjo. Srbija mora dostaviti dodatne dokaze, odpreti svoje arhive, še posebej v zvezi z Mladićem, zagotoviti priče za številna sojenja ...

Ali lahko govorimo o isti mreži pomagačev pri skrivanju tako Mladića in Hadžića?
Gre za mrežo pomagačev, ki je imela odkrito ali molčečo podporo države Srbije, in skupine neformalnih posameznikov, ki naj z državo ne bi imeli ničesar!?

Ali menite, da bo zdaj Srbija resnično obračunala s pomagači haaškim beguncem, ali bo zgodba s haaškim sodiščem zdaj končana?
Zgodba se šele začenja. Številni posamezniki, ki so neposredno povezani z zločini kot izvršitelji ali nalogodajalci, živijo v Srbiji na prostosti. Srbija se mora s tem spoprijeti čim prej.

Kaj pomeni aretacija zadnjega haaškega ubežnika za srbsko približevanje Evropski uniji?
Simbolično veliko, dejansko pa zelo malo, saj je treba za približevanje Srbije EU-ju ogromno narediti pri vseh 34 poglavjih, na kar pa Srbija še ni pripravljena. Še posebej velike težave ima v sektorjjih pravosodja, kmetijstva, odnosov s sosedi ...