To poročilo še posebej obremenjuje premierja Hashima Thacija in osvobodilno vojsko Kosova, ki je v poročilu prikazana bolj kot mafijska združba kot pa osvobodilna vojska.

Leta 1999, ko je OVK (Osvobodilna vojska Kosova) s pomočjo mednarodnih sil prevzela nadzor na Kosovu in je srbska vojska morala to ozemlje zapustiti, je bilo mnogo civilistov nealbanskega rodu pregnanih s svojih domov, nekateri so bili ubiti, mnogo pa jih je še vedno pogrešanih. Med pogrešanimi so tudi civilisti slovenskega rodua in celo slovenski državljani. Slovenija pa se za pogrešane, ki so po vsej verjetnosti žrtve hudih vojnih zločinov in morda celo ubiti za trgovanje z organi na črnem trgu, niti ne zanima, je za Tednik poročala Vanja Kovač.

Kako boleče je za starša ne vedeti, kaj se je zgodilo z njegovim otrokom, ali je še živ, je kje zaprt, ga kdo trpinči! To moro negotovosti dobro poznata tudi oče in mati izginule Vlaste Purg iz Kamnice nad Mariborom.

"Mi tak ne moremo nič, nimamo prilike od nas, da bi jo šel kdo iskat. Jaz pa midva ženo bi to prosila, če bi se kdaj najdla ali pa bi se slišala po telefoni ali kako drugače, da bi kaka oseba do nje prišla, bi jo lahko vprašali, če si želi v Slovenijo. Domov … tako si želimo," je dejal Rudolf Purg.

Vlasta Purg se je na Kosovo preselila z možem Rankom Nedeljkovićem. Po intervenciji mednarodnih sil je skupaj z njim izginila neznano kam. Njunih trupel niso nikoli našli.

Po navedbah poročila Dicka Martyja je na Kosovu je še vedno pogrešanih 1.869 ljudi, od tega je dve tretjini pogrešanih kosovskih Albancev, preostali so pripadnikih drugih narodnosti. Od prihoda KFOR-ja, 12. junija 1999, je ugotovljenih 470 pogrešanih oseb, od tega 95 kosovskih Albancev in 375 Nealbancev - večinoma Srbov. Svojci pogrešanih na nealbanski strani pa trdijo, da so te številke še veliko večje.

Poročilo slabi kosovske oblasti in mednarodno skupnost
Po besedah obramboslovca Klemna Grošlja se je treba zavedati, da tako poročilo slabi ne samo položaj kosovske strani, ampak tudi položaj mednarodne skupnosti. Ker se moramo zavedati, da je Nato šel leta 1999 na Kosovo pod okriljem humanitarne zaščite človekovih pravic. Zdaj pa imamo situacijo resnih kršitev pravic prav tistih ljudi, ki naj bi bili deležni mednarodne humanitarne zaščite.

Čeprav so svojci izginulih opozarjali, se obračali na mednarodni Rdeči križ, na enote KFOR-ja in celo na srbske oblasti, ki pa takrat na Kosovu niso imeli nobene pravice sodelovati v preiskavah o izginulih, se stvari vsa ta leta v resnici niso bistveno premaknile.

"Če je prišlo recimo do izginotja slovenskih državljanov, bi pričakoval od države, da izvede vse ukrepe, bodisi samostojno bodisi v okviru mednarodne skupnosti, da se ta nepojasnjena izginotja pač pojasnijo. Običajno pa je, da države vedno, predvsem zahodne države poskušajo ugotoviti, kaj se z njihovimi državljani oziroma z najbližjim sorodstvom teh državljanov zgodilo. Kako to naredijo, je stvar diplomatske presoje, običajno se to rešuje v nekem mednarodnem kontekstu, in glede na to, da na Kosovem pač obstajajo mednarodne skupnosti, bi bilo to iskanje lažje kot sicer," je pojasnil Grošelj.

Prošnje ujetnikov
Poročilo Dicka Martyja vsebuje kar nekaj podrobnosti, ki nakazujejo, da se je na Kosovu vendarle odvijal grozljiv scenarij. Govori o lokacijah v severni Albaniji, kamor naj bi odvažali nealbanske ujetnike. Po izjavah različnih prič naj bi ujetniki vedeli, kakšna usoda jih je čakala, in so svoje paznike prosili, naj jim prihranijo to, naj jih ne razrežejo na koščke.

Nihče s slovenskega zunanjega ministrstva ni želel pred kamere, je povedala Kovačeva in dodala, da so le dejali, da vse, kar se dogaja v zvezi s poročilom Dicka Martyja, budno spremljajo.

Slovenija se je torej odzvala s svojo na žalost že kar tradicionalno pasivno vlogo v mednarodni politiki. Kot da nas kršenje človekovih pravic - kadar gre za naše strateške interese - niti ne moti. Slovenija nerada postavlja neprijetna vprašanja. In tako so žrtve, Slovenci ali ne, samo kolateralna škoda, zaključuje novinarka TV Slovenija.