Na Bližnjem vzhodu so razmere napete, saj Iran napoveduje odgovor na uboj prvega moža Hamasa, Izrael pa odgovarja, da je na napad pripravljen in da bo nanj odgovoril. Razmere je v Odmevih v pogovoru z Igorjem E. Bergantom komentiral Primož Šterbenc, raziskovalec in predavatelj mednarodnih odnosov na Fakulteti za management Univerze na Primorskem.

Sorodna novica Iran: Pravico imamo disciplinirati sionistični režim. Blinken: Odziv Irana je neizogiben.

Ni vprašanje, ali bo Iran skupaj z zavezniki napadel Izrael, ampak kdaj in kako. Ko se je nekaj podobnega dogajalo aprila letos, je bilo vse skupaj videti kot neke vrste predstava za javnost. Ali bo tokrat drugače?

Iran zares mora odgovoriti, kajti reševati mora svojo čast oziroma ponos. Izrael ga je precej ponižal s tem, ko je ubil tako pomembnega politika v središču Teherana. Ponižal je tudi Islamsko revolucionarno gardo, ki je varovala Ismaila Hanijo. Vendar pa je treba hkrati poudariti, da si Iran nikakor ne želi velike vojne oziroma eskalacije, zato bo po mojem mnenju odgovoril precej omejeno oziroma zadržano oziroma na takšen način, da ne bi dosegel veliko žrtev in na ta način spodbudil širše vojne. Teheran si namreč želi stabilnost, izboljšanje ekonomskih odnosov oziroma položaja, večje zadovoljstvo iranskega prebivalstva, zato da bi lažje izpeljal prenos oblasti, kajti obstoječi vrhovni voditelj Hamenej je star in bolan. Poleg tega se Iran skupaj s svojimi zavezniki v tako imenovani osi odpora zaveda, da so Izrael in ZDA, ki bi prav gotovo priskočile na pomoč Izraelu, vojaško močnejši od Irana oziroma sil osi. Ne pozabimo, da je bil pred kratkim za predsednika izvoljen reformist Pezeškian in da danes v Teheranu vlada koalicija pragmatičnih konservativcev, zbranih okoli Hameneja in reformistov, ki si nikakor ne želijo destabilizacije. Tisti, ki bi lahko bolj napadli Izrael oziroma ga destabilizirali, so potisnjeni na stran. Ebrahim Raisi je umrl, kandidati tako imenovanih pajdarjev, šiitskih doktrinarnih ekstremistov, pa so na zadnjih predsedniških volitvah dosegli zelo slab izid.

Torej ni strahu, da bi celoten položaj ušel izpod nadzora? Ker zdaj je vse skupaj še vedno pod nekakšnim nadzorom, kljub vsej krutosti, ki se dogaja.

Kot pravim, kar zadeva Iran, te nevarnosti ni. Vsekakor pa si tega ne bi upal trditi za Izrael. Najmanj, kar Izrael želi doseči, je odvrniti pozornost od Gaze in se sam znova prikazati kot žrtev ob morebitnem napadu Irana, podobno kot aprila. Najbolj skrb vzbujajoče pa je, da Izrael gleda proti Washingtonu. Če Biden ne bi odstopil od predsedniške kandidature, potem bi bil zelo verjetno lahko izvoljen Donald Trump. In ker je bil Donald Trump najbolj proizraelski ameriški predsednik v zgodovini, bi po mojem mnenju Izrael s kakšnimi večjimi načrti oziroma vojnami počakal do novembra, tako pa se je zgodila ta sprememba. Obstaja precejšnja verjetnost, da bo Kamala Harris izvoljena. Ta pa bi lahko v prvi polovici svojega prvega mandata začela močno pritiskati na Izrael, ker imajo ZDA geostrateške načrte z vzpostavitvijo trgovinskega koridorja med Indijo in Evropo prek Bližnjega vzhoda. Zato ZDA potrebujejo diplomatske odnose med Savdsko Arabijo in Izraelom. Savdska Arabija pa postavlja pogoj, da se mora Izrael zavezati k nastanku nekakšne palestinske države. Torej, ker se Izrael boji predsednikovanja Kamale Harris, zdaj morebiti razmišlja z vidika, da mora izpolniti ta čas do predsedniških volitev, ko sta oba kandidata, Harris in Trump, obvezana močno podpirati Izrael, ker v nasprotnem lahko ne dobita donatorske oziroma medijske podpore proizraelskega lobija v ZDA.

Iz krogov izraelskega predsednika vlade Netanjahuja prihajajo celo namigi, da naj bi se ta bil pripravljen odpovedati lastnim talcem, ki jih je zaprla teroristična organizacija Hamas. Se pravi, rešitev talcev naj sploh ne bi bila več realna možnost, še bolj bi se posvetili vojni v Gazi. Ali za vojno v Gazi obstaja kakršen koli manj grozljiv, manj krut scenarij, da bi slej ko prej prišlo do neke vrste umiritve razmer?

Bojim se, da ne. Kajti kot kaže, si Netanjahu s svojimi zavezniki, torej skrajnimi desnimi strankami v koaliciji, nikakor ne želi premirja, ker bi to zelo verjetno pomenilo njegov politični konec. Poleg tega ZDA že nekaj časa pritiskajo s premirjem, posebej zato, ker je Hamas izjavil, da je pripravljen izpustiti talce kljub odsotnosti trajnega premirja. Netanjahu želi to preprečiti, zato po mojem mnenju tudi ti napadi zdaj. Če pride do premirja, lahko začnejo Američani politično pritiskati. Še nečesa ne smemo pozabiti. Konvencionalna resnica o Bližnjem vzhodu pravi, da si Izrael želi miru. Sam bi rekel, da je Izrael skozi zgodovino pokazal, da že začne, če se nekdo na drugi strani preveč deradikalizira, slediti cilju reradikalizacije. Hamas, Hezbolah in Iran so namreč v zadnjih letih in mesecih pokazali, da vedno bolj sprejemajo Izrael, zato je po mojem mnenju eden od strateških ciljev reradikalizacija teh treh akterjev. Na ta način lahko Izrael reče: poglejte, na drugi strani imamo nekoga, ki nas želi uničiti, fanatika, in potem so izključeni kakršni koli politični ukrepi.

Sorodna novica V Bangladešu po nasilnih protestih odstopila dolgoletna premierka Šejk Hasina

Razen seveda pri Hamasu, 7. oktober. Glede na to, da ste specialist za muslimanske države: v 175-milijonskem Bangladešu, po številu prebivalcev eni največjih muslimanskih držav, je po nasilnih protestih odstopila in v sosednjo Indijo pobegnila dolgoletna premierka Šejk Hasina. Povod za proteste je bila uvedba sistema kvot za zaposlovanje v javnem sektorju. V nemirih je samo včeraj umrlo skoraj 100 ljudi, podporo Hasini pa je nazadnje odrekla vojska. Tam se stvari razpletajo. Kako po vašem mnenju to vse skupaj vpliva na dogajanje v Aziji? Ali gre tu bolj za interno težavo te ogromne države ali vendarle za dogajanje, ki ga lahko vidimo tudi v širšem kontekstu?

Mislim, da lahko dogajanje v Bangladešu primerjamo zgolj z dogajanjem v Pakistanu, ki je podobno nestabilna država. Obe državi imata velike gospodarske težave, obe državi zelo hromi segrevanje ozračja in posledično dvigovanje gladine morja in obe državi imata ogromno večino zelo mladega prebivalstva. To zelo mlado prebivalstvo seveda ne želi, da bi bili formalno dani privilegiji dedičem nekih borcev za neodvisnost še iz leta 1971. Sam imam precej bangladeških študentov in vidim, da si želijo na vsak način iz Bangladeša priti v Evropo in do boljše prihodnosti.