Njo in še tri študente – Natalijo Tiškevič, Volodjo Metjelkina in Armena Aramjana –, ki so sodelovali pri študentskem časopisu Doxa, sta pred letom dni doletela hišni pripor in nato proces. V videoposnetku, objavljanem na začetku leta 2021, so se zavzeli proti izključevanju študentov z univerz zaradi izražanja podpore Alekseju Navalnemu. Po mnenju tožilstva in sodišča so v teh treh minutah "vpletali mladoletnike v dejanja, ki ogrožajo njihova življenja". Allo po končanem procesu čakata še dve leti prisilnega dela, čeprav v nedavnem intervjuju spletnemu portalu Meduza – mimogrede, v skladu z ruskim zakonom se mora ta kritični portal prijavljati kot 'tuji agent' – niti ne ve, kje in kako bo to prisilno delo potekalo. Za stanje duha v Rusiji ni odveč tudi pripomba, da gre za študente univerze, ki je nastala leta 1992 v luči gajdarjevskih gospodarskih reform. HSE je eden od simbolov nove Rusije in nekdaj eno od intelektualnih oporišč očitno izginule ruske opozicije.

Alli Gutnikovi je v zapisanem govoru, ki je že zakrožil po svetu in je dostopen v nekaj prevodih, uspelo ubesediti natanko to, kar razumem kot Rusijo. Intelekt, izjemno širino znanja, razumevanja in globino značaja na eni strani, ter brezmejno ravnodušnost, hladnost, oportunizem in občutek strahospoštovanja kot družbenih značilnosti na drugi. Tudi njen soobsojeni 24-letni Armen Aramjan je svoj odgovor spletel okrog vzročno povezanih pojmov strahu in svobode: "Temeljno vprašanje našega pokolenja ni, kako pod fašizmom ostati spodoben človek, ampak kako graditi solidarnost in se povezati v desetletjih brezobzirno razrušeni družbi. Na koncu našega posnetka zvenijo besede: 'Mladi – to smo mi in nedvomno bomo zmagali.' In dejansko: če ne mi, kdo?"

Ruska mladina domovini in svetu pošilja pomembno sporočilo. "Ne pozabite, da strah žre dušo," piše Alla Gutnikova. Sporočila o pomenu notranje svobode, besedne zveze, ki jo ruski človek pozna, razume in čuti še iz časov, ko so ga imenovali sovjetski, se posebej čudno berejo na drugi strani Atlantika. Veliki sistemi so si v marsičem podobni. Na primer, če želim obnoviti novinarsko akreditacijo na Kapitolu, moram vsako leto podpisati izjavo, da medij, ki ga predstavljam, ni v ameriškem razvidu tujih agentov. Tudi v Ameriki je ves čas govor o svobodi, le da je ta pojem tukaj razumljen zelo dobesedno. Američani preprosto niso navajeni razmišljati o svobodi duha, ampak imajo pred očmi fizično svobodo posameznika. Bržkone je to res predpogoj, a to je le ena od razsežnosti svobode.

"Veste, spadam v pokolenje, ki so ga v 70. letih v šolah učili kritičnega razmišljanja. Kar je bila posledica vietnamske vojne in gibanja proti njej," mi je nedavno tega dejala nova znanka Judy. Ob robu koncerta v enem od lokalov na 18. ulici v Washingtonu, v bližini katere živim, sva za mizico staknila glavi in z zanimanjem poslušala zgodbi drug drugega. "Nato so oblasti ugotovile, da jim kritično razmišljujoč človek ne koristi. In iz šolskih programov so umaknili to komponento in začeli spet vzgajati poslušne državljane. In danes, zlasti v luči pandemije, imate toliko kritičnih ljudi. Le da jih nikoli nihče ni učil, kako pravzaprav biti kritičen." To ni bila edina stvar, ki mi je pri Judy zvenela znano. Ko sem jo, glasbenico, folkloristko in plesalko, vprašal, s čim se ukvarja, me je svetlo pogledala: "Jaz? Brez ficka sem. Delam predvsem z ljubiteljskimi organizacijami. Na srečo mi je po ločitvi – mož je bil glasbeniki in glasbeniki so, običajno, svinje – ostala vsaj hiša." O glasbenikih imam sicer boljše mnenje, ampak da je samozaposleni v kulturi prej ali slej trn v peti družbe, sicer ga ne bi pustila hirati nekje na obrobju, je zvenelo hudo slovensko. Pa Judy ni Slovenka, ampak Američanka judovskega rodu, katere predniki so prišli iz Žaškova, nekoč judovskega "štetla", približno 150 km južno od Kijeva. Kot se z Judi – žal in razumljivo obenem – pogosto zgodi, ni pomembno, kje teče beseda, hitro ste pri pogromih in Auschwitzu. Njeni predniki so se koncentracijskim taboriščem izognili, ker so zbežali pred pogromom in se zatekli v ZDA. "Zelo čutimo z Ukrajino. Še zmeraj čutimo to povezavo," je dejala Judy, "čeprav imamo pri vsem tem grenak občutek. Ukrajina je bila naša domovina, ampak pogrome so izvajali Ukrajinci. In Rusi. Skratka, nejudovska okolica." Čeprav ga razumem, bom morda sčasoma dejansko dojel, kaj mi je hotel pred meseci povedati še en ameriški Jud, politolog in religiolog, profesor Samuel Goldman: "Ena velikih in privlačnih ameriških vrlin je, da ljudje, ki pridejo z vseh koncev sveta, tukaj dobijo občutek osvoboditve od preteklosti. Ovire, ki jih pred posameznika postavljajo zgodovina, kultura in identiteta, odpadejo. Človek tukaj čuti neomejeno število možnosti."

Sam namreč v ZDA ne čutim nobene osvoboditve od preteklosti, niti svoje, kaj šele od zgodovine okolja, v katero sem prišel. Običajno se zgrudim pod pezo ameriškega rasizma, čeprav ne morem mimo tega, kako pragmatični so Američani. Vse so navajeni prilagoditi sprotnim potrebam. Virginijski paradoks: medtem ko je na nedavnih guvernerskih volitvah tam zmagal republikanski kandidat Glenn Youngkin, med drugim s programom proti predavanju kritične teorije rase v šolah – ki je, mimogrede, v Virginiji sploh ne predavajo –, tamkajšnji muzeji, posvečeni predsedniški zgodovini, ne skoparijo s kritiko na račun sužnjelastniškega sistema. Če se potikate po Virginiji in obiščete znamenite plantaže – Washingtonov Mount Vernon, Jeffersonov Monticello ali Madisonov Montpelier –, je tam vse vsaj toliko v znamenju predsednikov kot tudi v znamenju njihovih temnopoltih sužnjev.

V luči vseh teh primerjav je zanimivo vsaj dvoje: da naroda s tako različnim dojemanjem pojma svoboda zbolita za isto boleznijo, in kdo je v tej zgodbi pravzaprav fašist. Kot o fašističnem o ruskem režimu piše obsojeni Armen Aramnjan. Nevarnost fašizma v Ameriki je s prihodom Donalda Trumpa v Belo hišo med drugimi zaznala nekdanja državna sekretarka Madeleine Albright in o tem pisala v svoji knjigi Fašizem. Svarilo. (Fascism. A Warning, 2018). Danes Donald Trump in njemu naklonjeni ameriški mediji o Vladimirju Putinu in njegovi politiki do Ukrajine govorijo in pišejo z razumevanjem, če ne z odobravanjem.

"Bodite kot otroci. Naj vas ne bo strah vprašati (sebe in drugih), kaj je dobro in kaj slabo. Naj vas ne bo strah povedati, da je cesar gol. Ne bojte se zakričati, razjokati. Ponavljajte (sebi in drugim): 2 + 2 = 4. Črno je črno. Belo je belo. Sem človek, močan in pogumen. Močna in pogumna. Močni in pogumni," piše Alla Gutnikova. Strinjam se z njo in se obenem sprašujem, ali imam v primerjavi z usodo te mlade ženske pravico dvomiti o sposobnosti vsaj dela človeštva še razumeti, da je 2 + 2 = 4. Tudi zaradi pandemije, ameriškega dojemanja lastne politične stvarnosti in prepričanja večine Rusov (in tujih putinistov), da ruska armada brani Ukrajince pred samimi sabo, sem v sebi srečal globokega skeptika. Če to nisem bil že prej. Ne morem namreč pozabiti ugotovitve Francisa Fukuyame, ki je v svoji knjigi Identiteta (Identity, 2018) opozoril, da veliko ljudi ne premore močnega jaza, zato identiteto in svojo individualnost prevzemajo od različnih, pogosto namišljenih skupnosti, ki pa "praznih posod" običajno ne polnijo s plemenitimi čustvi.

V zadnjem času prav zaradi vojne v Ukrajini spet v ospredje stopa realistično razumevanje mednarodnih odnosov, katerega najbrž najvidnejši živeči predstavnik je profesor s chicaške univerze John Mearsheimer. Ta teorija razmerja v svetu razume izključno skozi prizmo odnosa med velesilami. Če poenostavim, vse drugo je, bolj ali manj, drobiž. Sprejemamo to vlogo? Kaže že tako, čeprav bi se zlahka zavedali izbire: kaj nam je bližje, hinavščina Zahoda ali nasilje Vzhoda? Na koncu bomo sicer deležni obojega, le v različnih deležih. In v obeh primerih bo veliko govora o svobodi. A le govora. V zgodovini smo preigrali že vse vzorce. Novost bi bila, če bi se začeli s svobodo dejansko ukvarjati in skušali opustiti preigravanje videnega, za kar vemo, kaj nam bo prineslo. Trajalo bi, a morda bi se nekoč res pokazalo, da je svet v resnici čudovit.