Slike izraelske vojakinje ob palestinskih upornikih, objavljene na Facebooku, so povzročile pravo nevihto. Zdaj sta o svojih izkušnjah v izraelski vojski spregovorili dve nekdanji rekrutki. Inbar Michelzon je dve leti po tem, ko je končala obvezno služenje v Izraelskih obrambnih silah, postala ena od peščice izraelskih vojakinj, ki so spregovorile o svojih izkušnjah med služenjem vojaškega roka, zaradi česar so deležne obtožb o izdaji in nelojalnosti.

Nemogoče je vedeti, kako reprezentativne so njihove zgodbe, a te vsekakor predstavljajo alternativno sliko "najbolj moralne vojske na svetu", kot zase trdijo Izraelske oborožene sile.

Skrb za kulturo izraelske vojske je sprožila objava fotografij na Facebooku, na katerih (zdaj nekdanja) vojakinja Eden Aberdžil nasmejana pozira ob palestinskih ujetnikih. Fotografije so spominjale na škandal iz Abu Grajba, ko so ameriški vojaki pozirali ob vklenjenih iraških zapornikih. Aberdžilova v fotografijah in njihovi objavi ni videla nič slabega, vojska pa jih je opisala kot "grde in neobčutljive".

"Kot da poznam umazano državno skrivnost"
V Izraelu morajo ženske, ko napolnijo 18 let, za dve leti obvezno v vojsko. Izkušnja je lahko brutalna za tistih 10 odstotkov žensk, ki vojsko služijo na zasedenih ozemljih, pravi Michelzonova. "Vojsko sem zapustila s tempirano bombo za pasom. Zdelo se mi je, da sem videla zadnje dvorišče Izraela. Videla sem nekaj, o čemer ljudje ne govorijo. Zdi se, kot da poznam umazano državno skrivnost, o kateri moram spregovoriti," pripoveduje 29-letnica, ki je vojsko začela služiti septembra 2000, ravno ko se je začela druga intifada.

"Vojski sem se pridružila z idealističnimi idejami – res sem želela služiti svoji državi". Poslali so jo v Erez, nadzorno točko na meji med Izraelom in območjem Gaze. "Bilo je zelo napeto, veliko streljanja in samomorilskih napadalcev. Počasi začneš spoznavati pravila igre. Arabcem moraš otežiti življenje – to je glavno pravilo -, ker so sovražnik," pravi in navaja primer Palestinke, ki čaka na mejnem prehodu. Michelzonova je poklicala svojega nadrejenega, da bi dobila dovoljenje, da spusti žensko čez mejo. Odgovorili so ji, da Palestinka lahko prečka mejo, a šele po večurnem čakanju. "V vojski sem se počutila zelo osamljeno. Bilo mi je zelo neugodno zaradi govorjenja, zaradi vojakov, ki so tepli Arabce in se smejali. Zdelo se mi je, kot da so drugi normali, jaz pa sem tista, ki ni."

"Dožnost", da spregovori o "moralni ceni" okupacije
Ob koncu svojega služenja vojaškega roka junija 2002 je Michelzonova odšla v Indijo, da bi pobegnila od vsega. "Počasi sem doživljala zlom," pravi o tistem času. Po vrnitvi in vpisu na univerzo ter dveh letih terapije je začela razmišljati o svoji "dolžnosti", da spregovori o svojih izkušnjah v vojski. Naletela je tudi na skupino Prekinimo tišino, ki se bori proti okupaciji Zahodnega brega in zbira pričevanja izraelskih vojakov, ki služijo na Zahodnem bregu (ter je objavila sporne fotografije Aberdžilove), da bi spodbudila debato o "moralni ceni" okupacije.

Michelzonova je svoje izkušnje zaupala organizaciji in je bila pred dvema letoma del dokumentarca z naslovom To See If I'm Smiling (Videti, ali se smejim) o izkušnjah mladih vojakinj. Film, pravi, so kritizirale vse strani. Levica se je osredinila na "slabe stvari, ki smo jih počeli, in ne na to, da smo želeli sprožiti debato". "Želeli smo postaviti ogledalo in reči izraelski družbi, naj si pogleda v oči. Odziv desnice je bil: 'Zakaj delate to svojemu lastnemu ljudstvu? Ali sovražite svojo državo?' A to sem naredila, ker ljubim svojo državo."

"Če želi ženska preživeti v vojski, mora biti 'možata'. V vojski ni prostora za čustva. Je kot tekmovanje, da bi videli, kdo bo zdržal dlje. Velikokrat skušajo biti dekleta napadalnejša kot fantje," pravi o težavah žensk v vojski.

"Dober okupator ustvarja konflikte"
Podobne izkušnje kot Michelzonova ima Dana Golan, ki je v letih 2001 in 2002 služila v Hebronu na Zahodnem bregu. Bila je ena izmed okoli 25 vojakinj med 300 vojaki. Tako kot Michelzonova je spregovorila šele po koncu služenja vojske. "Če bi spregovorila o svojih skrbeh, bi bilo to znamenje šibkosti," pravi. "Najpretresljivejši dogodek" med služenjem 27-letnice se je zgodil med iskanjem orožja na palestinskem domu. Družino so ob dveh ponoči zbudili vojaki, ki so "njihov dom obrnili na glavo", a niso našli orožja. Majhni otroci v hiši so bili prestrašeni na smrt, se spominja. "Spraševala sem se, kako bi se jaz počutila, če bi bila ta štiriletni otrok? Kako bi odrasla? V tistem trenutku se mi je posvetilo, da včasih delamo stvari, ki le ustvarjajo žrtve. Če naj bomo dober okupator, moramo ustvarjati konflikte."

Ob neki drugi priložnosti je videla vojaka, ki je kradel v palestinski trgovini z elektroniko. Skušala ga je prijaviti, a so ji odvrnili, da "se v nekatere stvari ne vmešava". Videla je tudi, kako so na ulici poniževali starejše Palestince, pri tem pa si je mislila: "To bi lahko bili moji stari starši."

Ljudje nočejo slišati neprijetne resnice
"Odrasli smo ob misli, da je izraelska vojska najbolj moralna na svetu. Vsi poznajo koga, ki služi v njej. Ko zdaj govorim o nemoralnih stvareh, govorim o vaši sestri ali vaši hčerki. Ljudje tega ne želijo slišati," pravi o razlogih za splošno nelagodje v Izraelu ob njenem pričanju in podobnih.

Izraelska vojska v svojo obrambo trdi, da je služenje v vojaški enoti, ko so vojaki vsak dan obkroženi z ljudmi, ki lahko škodijo vojakom, težko in da ni vsako dejanje v oteženih okoliščinah vedno stoodstotno pravilno.

Tako Michelzonova kot Golanova ne obžalujeta svojih razkritij. "Dve leti sem opazovala, kako ljudje trpijo, in nisem naredila nič – in to je res strašno. Na koncu sem se počutila, da me je vojska izdala – izrabili so me, nisem se več prepoznala," pravi Michelzonova. "To, čemur rečemo ščitenje naše države, je uničevanje življenj."