Izraelske sile so po nalogu tedanjega premierja Ariela Šarona 15. avgusta 2005 zaprle dostop v Gazo za Izraelce in izpraznile 21 judovskih naselbin na tem palestinskem ozemlju ter od tam preselile skoraj 9.000 ljudi. Umik, ki ga je Šaron utemeljil z boljšimi varnostnimi, političnimi, gospodarskimi in demografskimi razmerami v Izraelu, je bil končan v manj kot mesecu dni.

Revščina, nasilje, strah pred ofenzivo
Izrael je leto pozneje, po ugrabitvi izraelskega vojaka Gilada Šalita, Gazo zaprl, območje pa je prizorišče krvavih dogodkov, ki jim ni videti konca. Približno 1,5 milijona Palestincev, ujetih na okoli 362 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju, živi v revščini in strahu pred izraelsko ofenzivo, vsak dan pa se spoprijemajo z nasiljem palestinskih frakcij.

Po umiku Izraelcev je oblast v Gazi prevzel Hamas in leta 2007 od tam pregnal gibanje Fatah, ki je na čelu palestinske oblasti. Velika večina Palestincev je umik Izraela videla kot zmago Hamasa, kar je temu gibanju pomagalo do zmage na številnih lokalnih volitvah v mesecih po umiku. Leta 2006 je Hamas slavil še na parlamentarnih volitvah in s silo prevzel nadzor nad Gazo, kar je povzročilo spor med Palestinci.

Hamasovo obstreljevanje sprožilo ofenzivo
Umik ni izpolnil glavnega izraelskega cilja – večje varnosti. Hamas, ki ga po trditvah sedanjega izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja podpira Iran, je z raketami stopnjeval obstreljevanje izraelskega osebja, kar je vodilo do 22-dnevne izraelske ofenzive na Gazo konec leta 2008.

Vprašanje, kaj storiti z Gazo, ostaja odprto. Ostra zapora ostaja, čeprav jo je judovska država po napadu na konvoj ladij z dobrodelno pomočjo za Gazo 31. maja nekoliko omilil.