V Makedoniji že več mesecev vre. Nezadovoljstvo nad nad vladajočo stranko VMRO-DPMNE premierja Nikole Gruevskega se je okrepilo, ko je vodja opozicije Zoran Zaev februarja objavil posnetke telefonskih pogovorov med člani vlade, ki naj bi dokazovali nezakoniti nadzor in prisluškovanja približno 20.000 ljudem, med njimi politikom, novinarjem, policiji, veleposlanikom in verskim voditeljem. Vlada je obtožbe Zaeva odločno zanikala in zdaj trdi, da so posnetki montirani in da so jih pridobili s pomočjo tujih obveščevalnih agencij, proti Zaevu pa so sprožili tudi kazenski pregon.

Nedavni incident v etnično mešanem mestu Kumanovu na severu Makedonije, kjer je v napadu oborožene albanske skupine po več dneh spopadov umrlo 14 teroristov in osem policistov, pa je državo vsaj za nekaj dni (znova) postavil na zemljevid sveta. O razmerah, ki so pripeljale do incidenta v Kumanovu, in o dogajanju v Makedoniji v zadnjih mesecih in letih smo se pogovarjali s profesorico in politično analitičarko Biljano Vankovsko, ki nam je povedala, da so razmere v Makedoniji na robu vrelišča, ki se lahko ob nepazljivosti kaj kmalu razlije v resnejši konflikt.

O Makedoniji se v zadnjih letih skorajda ni poročalo, zdelo se je, da počasi stopa na evropsko pot. Kako bi vi ocenili zadnjih deset let? Kaj je pripeljalo do razmer, ki smo jim priča danes?
Deset let je dolgo obdobje in v Makedoniji se je v tem času ogromno zgodilo. Na žalost se mednarodna skupnost za dogajanje v določeni državi zanima, le če je to dramatično ali kadar je del večjega integracijskega vala. Zadnja dobra novica iz Makedonije je bila daljnega leta 2005, ko je država dobila status kandidatke za članstvo v Evropski uniji. Od takrat do danes je vsako leto dobila priporočilo za začetek pogajanj, a je kljub pozitivnim priporočilom Evropske komisije in Evropskega parlamenta Svet EU-ja vedno popustil grškemu vetu. Drugi velik udarec je bil vrh Nata v Bukarešti, kjer je bila Makedonija zaradi istega razloga izpuščena iz članstva. Država je ostala v vicah, brez kakršnega koli upanja ali perspektive. Zelo pomembno je povedati, da gre za državo, kjer sta članstvo v EU-ju in Natu postala ideologija, bolj stvar vere kot razuma. In ko je ta "edina alternativa" za obstanek in razvoj države očitno postala nerealna, so se politične elite obrnile k izpopolnjevanju tehnike vladanja. Kar so prejšnja leta počeli socialdemokrati (SDSM), je pozneje počela VMRO-DPMNE. Še več, konservativcem je uspelo obdržati nepričakovano močno koalicijsko zvezo z največjo albansko stranko (DUI) pod vodstvom Alija Ahmetija.

To je zelo pomembno, saj v skladu z načeli Ohridskega sporazuma, ki je končal oborožene spopade v državi, v državi obstaja t. i. konsociativni sistem, kjer dve etnični eliti vzpostavita skupno vladavino ter si obenem delita privilegije. Vlada vključuje dve vladi v enem, torej zmagovalce volitev v vsakem etnično opredejenem elektoratu. V devetih letih (od leta 2006), s krajšim dveletnim premorom, je VMRO-DPMNE-ju in DUI-ju uspelo prepričati mednarodno javnost, da sta ravno onidve zagotovilo za mir in stabilnost. To pa je to, kar je bilo mednarodnim akterjem vedno pomembneje od demokratičnih procesov. Prejšnje obdobje je zaznamovalo nazadovanje v demokratičnih standardih (v smislu ustvarjanja simbioze stranke in države, nadzora medijev prek vladnih kampanj, in podobno), pa tudi precej stabilen gospodarski položaj. V takšnih razmerah največja opozicijska stranka ni niti mogla ostati v igri. Pred nekaj leti je skušala radikalizirati javnost tako, da je začela zagovarjati tezo, da je Gruevski fašist, diktator, da je makedonska verzija Miloševića ali Gadafija. Zdi se, da je bila točka obrata, ki je pripeljala do razmer, kot jih imamo danes, dogodek, ki ga poznamo pod imenom črni ponedeljek. Konec decembra leta 2012 je skušala opozicija onemogočiti sprejetje proračuna, organizirala je množične proteste, na katerih je takratni vodja socialdemokratov in nekdanji predsednik Branko Crvenkovski razglasil makedonski 5. oktober. Takrat je Makedonija prvič videla veliko množico ljudi (etničnih Makedoncev, ker so se Albanci takrat držali na stran), ki so jih varovali policijski specialci, da ne bi prišlo do fizičnih obračunov. To se sicer ni zgodilo, a se je v parlamentu dogajala drama: opozicija je onemogočala sejo vlade, sedla na mesto predsednika sobranja, na to pa so odgovorili varnostniki in s silo izgnali poslance. Pozneje je posredovala celo Evropska unija, da bi se razmere normalizirale, a so posledice vidne še danes.

Lani smo imeli parlamentarne in predsedniške volitve, a je opozicija ob 19. uri sporočila, da ne priznava volitev in da ne bo sodelovala v delu parlamenta. Vse do afere s prisluhi oz. t. i. bombami je opozicija mirovala. Te "bombe" pa so imele mobilizacijski učinek, a ne zadosten, da bi vlada padla, saj ima Gruevski še vedno večino v parlamentu in podporo albanskih strank. Zbiranje ljudi je pokazalo le, da imata dve največji stranki moč in logistiko, da ljudi privabita na ulice, a to ne rešuje vprašanja politične krize.

Kot ste že sami dejali, ima Makedonija že od leta 2005 status kandidatke za članstvo v Evropski uniji, pristopna pogajanja pa se zaradi nasprotovanja Grčije zaradi imena sploh še niso začela. Mislite, da bi bile razmere v državi, če bi Makedonija že stopila na evropsko pot, drugačne?
Prepričana sem, da bi bilo drugače, saj bi lahko takšno krizo preprečili. Pogajanja bi pomenila konkretno delo oblasti, stranke pa bi se prepirale o reformah, ne pa o tem, kdo je izdajalec, kdo ne želi spremeniti imena in podobno. Elite bi imele željo, da bi delale bolje, znašle pa bi se tudi pred objektivnim nadzorom. V zadnjih desetih letih je bil odnos do mednarodne skupnosti (kot tu nazivajo EU in Nato) zelo zanimiv. Opozicija je najprej imela velike upe, da bo mednarodna skupnost odigrala vlogo učiteljice in da bo kaznovala tiste na oblasti. Ko so doumeli, da je tujcem najpomembnejše medetnično sožitje (ter da lahko Gruevski in Ahmeti to izpolnita), so začeli metati polena in kamenje na nekonsistentno mednarodno skupnost, ki dopušča aktualno oblast. To počnejo tudi danes, po eni strani si želijo sankcije proti Gruevskemu, po drugi pa kritizirajo tiste, ki pravijo, da se mora opozicija vrniti v parlament in da z ulic ne more osvajati oblasti in dobiti legitimnosti. Odnos oblasti je ambivalenten, saj se hvalijo, da devet let zapored dobivajo priporočila za članstvo, po drugi strani pa govorijo, da Bruselj in Washington tolerirata Grčijo in izvajata pritisk na Makedonijo. Najhuje od vsega pa je, da je kriza v vzdušju hladne vojne in se pojavljajo celo medsebojne obtožbe, da je opozicija proevropska, oblast pa proruska. Olje na ogenj temu pa prilivajo tudi izjave tujih politikov, kot je izjava Johna Kerryja, da je Makedonija na bojni črti med Zahodom in Rusijo, ter Sergeja Lavrova, da se v Makedoniji dogaja revolucija, ker ni uvedla sankcij proti Rusiji.

So glavna težava v Makedoniji trenutno trenja med Makedonci in Albanci ali gre v glavnem za vprašanje skorumpirane oblasti?
Običajna mantra za razmere v državah Zahodnega Balkana je, da so medetnični odnosi potencialno najnevarnejši problem. Vse raziskave javnega mnenja, tudi zaradi konflikta iz leta 2001, pa kažejo, da državljane bolj kot odnosi med etničnimi skupinami skrbijo revščina, brezposelnost in korupcija. V takšnih okoliščinah je bilo voditeljem vedno lahko manipulirati s tezo o "notranjih sovražnikih". To počnejo tudi voditelji vladajoče koalicije. Resnica je, da Makedonci in Albanci živijo v vzporednih svetovih, ki jih podpirajo tudi sistemske rešitve in družbene okoliščine. Vse raziskave kažejo, da se tiha segregacija poglablja, da vse manj ljudi živi eden z drugim, vse več jih živi drug mimo drugega. Otroci se vse od vrtca pa do univerze izobražujejo v monoetničnih skupinah, nato pa se zaposlujejo po etničnem ključu. Kljub temu so študentski protesti konec leta 2014 predstavili sliko neke nove generacije, ki prihaja in ki ji etnične razlike ne pomenijo nič, če jih druži skupni cilj. Taka slika Makedonije je pustila močan vtis in spodbudila upanje, da nas morda čaka nova Makedonija, ki ne bo etnično razdeljena. Na žalost pa se je to zgodilo takrat, ko se je začela poglabljati politična kriza, in ta je v senco najprej potisnila študentsko gibanje, nato pa se je skušala z njim okoristiti opozicija. Zato lahko danes vsaj na simbolični ravni vidite dve sliki Makedonije: opozicija si je nadela plašč "bratstva in edinstva" in se predstavlja kot edina platforma, ki zaobjema vse etnične skupnosti oz. ljudi, ki imajo dovolj etničnih delitev in se skupaj bojujejo za demokracijo. To je zelo romantična slika, ki se izkorišča v politične namene. Za državo, ki ni zato, da bi premagala etnične delitve, da bi se v povojnem obdobju pomirila, da bi rešila vprašanje vojnih zločinov in žrtev, naredila nič, je to preveč lepo, da bi bilo res. Poleg tega pa so etnične identitete vgrajene v ustavni sistem ter imajo odločujočo vlogo pri oblikovanju vlade. Na shodih opozicije je tako res mogoče videti zastave vseh etničnih skupnosti in govorce, ki govorijo v več jezikih. A kakor je pripomnil voditelj ene manjše albanske stranke Imer Selmani (ki je na predsedniških volitvah leta 2009 osvojil srca številnih Makedoncev), so Albanci res nezadovoljni s to vlado, a podpirajo protivladne proteste iz različnih razlogov in z različnimi pričakovanji. Tako da se bo tudi Zaev, če mu bo že uspelo zrušiti Gruevskega, znašel v položaju, ko se bo moral pogajati z albanskimi partnerji in podeljevati ugodnosti na etnični osnovi.

Kot pravijo Makedonci, pravne države v Makedoniji trenutno ni, ni političnega dialoga, vladata fašizem in diktatura, vse pa je prežeto s korupcijo. Je res tako hudo?
Trditev o korupciji in vladavini prava je popolnoma pravilna. Koalicija VMRO-DPMNE in DUI izkorišča slabosti makedonskega modela in se tako o vsem dogovarja netransparentno, z dveh strankarskih sedežev, namesto v institucijah. Ahmeti ima formalno status člana parlamenta, a je v resnici sopremier Gruevskega. Ministri DUI-ja odgovarjajo predsedniku svoje stranke, ne pa tudi premierju itd. Več let so bile državne institucije sistematsko polarizirane in etnizirane, na koncu pa tudi vse privatizirane. Parlament je samo okras, vsa oblast pa je v rokah vlade. Retorika o fašizmu in diktaturi je po mojem mnenju pretirana in neokusna. Res je, da ni političnega dialoga z opozicijo, a je za to delno kriva tudi opozicija sama, saj je od vsega začetka, namesto da bi kritizirala, začela demonizirati oblast. Težko je voditi politični dialog, če se politični nasprotniki gledajo kot smrtni sovražniki. Gruevski je mali diktator, Ahmeti ni nič boljši, a govoriti o fašizmu je le opravičevanje, zakaj je opozicija tako slaba in neuspešna. Neuspešna zato, ker ji poleg vseh drugih problemov ne uspeva, da bi na svojo stran pridobila neopredeljene državljane, to je več kot 40 odstotkov volilnega telesa. Kar Makedoniji manjka, so nove možnosti, novi obrazi v politiki ter nov način vodenja politike in političnega boja. Zdaj gledamo manihejsko bitko, kjer si akterji želijo dokončni spopad, pri tem pa ne razmišljajo o državnih interesih in o stvareh, o katerih bi moralo obstajati državno soglasje.

Kot smo lahko prebrali v preteklih dneh, Makedonci trdijo, da z albansko manjšino bivajo v sožitju. Kaj se je v resnici dogajalo v Kumanovu? Je bil to, kot tudi pravijo nekateri analitiki, spopad dveh mafij?
O Kumanovu obstajajo številna ugibanja, a malo preverjenih informacij. V tujih medijih se pojavlja predvsem zgodba, ki jo je v javnost lansiral nekdanji policijski general, zdaj vodja manjše stranke Dostoinstvo, ki je dejal, da je Gruevski plačal nekaj kriminalcem s Kosova, da povzročijo incident, ki bi javnost odvrnil od afere s prisluhi. Jaz v to ne verjamem. A kar je pokazal primer iz Kumanova, je, da sta varnostni in obveščevalni sistem izjemno slaba. Makedonski specialci, ki so zdaj postali pravi heroji, so imeli izgube kot v vojni, in to od skupine 50 izjemno spretnih in opremljenih pripadnikov neke paravojaške skupine. Zdaj se postavlja vprašanje: kaj bi se zgodilo, če bi jih bilo 500 in na več različnih lokacijah? K sreči med operacijo ni bilo civilnih žrtev, čeprav so slike opustošenja grozljive. Ljudje so se resnično prestrašili, saj so spomini na leto 2001 še vedno živi. In ob vseh trditvah, da so danes medetnični odnosi bolj sproščeni kot prej ter da med Makedonci in Albanci v Kumanovu ni večjih napetosti, strah in nezaupanje obstajata. Ko sem se tisti dan oglasila prijateljici iz Kumanova, da bi jo vprašala, kako je in ali je v bližini spopadov, mi je najprej rekla, da je zmedena in preplašena, da Kumanovo leta 2015 ni enako kot leta 2001, nato pa mi je povedala, da živi v etnično mešanem naselju in da se ne počuti varne. Strah sproža tudi to, da sta bila dva napadalca pripadnika makedonske policije, med aretiranimi pa so tudi makedonski državljani. Sama operacija je pokazala, da se skupina ne bi mogla tako dobro organizirati, če ne bi imela pomoči od znotraj. Najbolj šokantna pa se mi zdi izjava kumanskega župana, ki je v razpravi na televiziji dejal, da je on že prej vedel, v kateri hiši prebivajo sumljivi ljudje, in da njihova prisotnost v Kumanovu ni bila skrivnost, saj so se v uniformah sprehajali po mestu in sedeli v barih. Na srečo zdaj ni novih tovrstnih incidentov, a dejstvo je, da so se makedonske varnostne sile angažirale v Iraku in Afganistanu, pa je država še vedno ranljiva, tudi če jo napade neka majhna paravojaška skupina.

Okoli dogajanja v Kumanovu se je v zadnjih dneh pojavilo ogromno teorij zarot, od tega, da si je to vlada zakuhala sama, do tega, da za vsem skupaj stojijo Američani ... Je kateri od teh teorij verjeti?
Na žalost teorije zarote cvetijo v Makedoniji, pa tudi v tujini. Če govorico sproži kak t.i. novinar na enem od spletnih portalov ali družbenih omrežij, to takoj pograbijo podobni mediji v tujini, in to prodajo kot ekskluzivno novico. Potem se ta novica vrne v Makedonijo kot preverjena novica iz tujine. Državljani Makedonije ne verjamejo več nikomur, tudi državnim predstavnikom ne. Med "bombaško" kampanjo opozicije sta bila najbolj na udaru ministrica za notranje zadeve in njen tiskovni predstavnik, pa je potem težko gledati te iste ljudi, kako zavračajo špekulacije in govorice.

Eden od napadalcev je priznal, da je šlo v primeru Kumanova tudi za načrt širitve albanskega državnega ozemlja na račun Makedonije po vzoru Republike srbske v BiH-u. Kako nevarna je v resnici ta grožnja?
Iz intervjuja, ki ga je Ali Ahmeti dal za albansko televizijo Alsat M, smo dobili občutek, da so napadalci resnično prišli predvsem s Kosova in da v nekaterih glavah vojna še ni končana. 14 let pozneje se je Ahmeti znašel v podobnem položaju kot Menduh Thaci leta 2001, ko je bila njegova stranka DPA v koaliciji z VMRO-DPMNE, a je izgubila značaj in vpliv na račun Ahmetija. Zdaj je Ahmeti ta, ki je pozabil na vojno, postal politik, uživa v privilegijih, medtem ko ga tisti, ki so bili včasih njegovi soborci, minirajo. Govori se, da je bil eden od napadalcev podpredsednik stranke Ramusha Haradinaja. Meni se zdi, da je tu veliko tega, kar presega Makedonijo, in da gre za nekončan območni spor. Problem je tudi v tem, da je Makedonija trenutno tako oslabljena in tako zmedena, da jo je izjemno lahko destabilizirati.

Bi moralo dogajanje v Makedoniji skrbeti Evropo? Vse bolj se pojavljajo primerjave z Ukrajino in strah, da nas čaka dolgotrajni (tudi oboroženi) spopad?
Evropa, natančneje Evropska unija, je dejansko zamudila priložnost, da bi s politiko širitve temu območju dala perspektivo. Zaradi njene notranje krize je ta politika izgubila pomen, to pa vedo tudi lokalni igralci, tako politični kot vojaški. Prav zdaj, ko se pogovarjava (s sogovornico sva govorili v torek, op. a.), se premier in vodja opozicije pogovarjata v Evropskem parlamentu o mogočih izhodih iz krize. Prepričana sem, da iz tega ne bo nič in da bo Makedonija še nekaj časa v agoniji, predvsem zaradi trdoglavosti dveh političnih blokov v makedonskem taboru. Mene trenutno bolj kot medetnične napetosti skrbi intraetnični spopad Makedoncev. Pogrevanje špekulacij o Ukrajini, o barvni revoluciji, o turškem toku, o zemlji na liniji ognja med Zahodom in Rusijo, vse to je mogoče slišati v Makedoniji, a je zanimivo, da se ta zgodba vse pogosteje sliši tudi od analitikov. Ne morem reči, da ne vidim podobnosti, a so tu tudi razlike. Opozicija se skuša prikazati v drugačni luči, ker ni prepričana, da bi lahko dobila zaupanje večine, zato se je zdaj zatekla k domnevno spontanemu družbenemu gibanju. Morda je še najbolj absurdno, da pri tem uporablja frazo "dogajanje naroda", kar je bila govorica Miloševića, ne pa tudi srbske opozicije. Številni elementi nakazujejo na posnemanje dejanj iz zelo dobro poznane knjige Genea Sharpa o nenasilnem rušenju diktatorskega režima. Problem je v tem, da za Gruevskim stoji velik del volilnega telesa in da je na oblast prišel na volitvah, ki jih je nadzirala tudi mednarodna skupnost. Če bomo nadaljevali po tej poti, se bojim, da bo prišlo do konfrontacije. Za zdaj smo si oddahnili, ker sta dva množična protesta opozicije in vlade minila brez "bližnjih srečanj", a v ozračju, kjer vladajo nestrpnost, nezaupanje in sovraštvo, se bojim, da bi lahko že najmanjša iskra zanetila požar, ki bi lahko imel dolgotrajne posledice.

Kot pravijo nekateri analitiki, v ozadju že nekaj dni potekajo pogajanja, kako bi premier Nikola Gruevski čim bolj diplomatsko sestopil z oblasti, protestniki pa vztrajajo, da se ne bodo umaknili, dokler bo Gruevski na oblasti. Mislite, da bo premier odstopil?
Gruevski je jasno sporočil, da ne razmišlja o odstopu in da se na oblast pride le z volitvami. Opozicijski intelektualci hrabrijo Zaeva, naj ne popusti za nobeno ceno. Za zdaj so torej glavni akterji na okopih in se oklepajo zahtev, ki jih druga stran ne more izpolniti. Med afero s prisluhi je Zaevu uspelo zamajati legitimnost oblasti in ugled Gruevskega, a je tudi sam naredil nekaj katastrofalnih napak. Trdil je na primer, da ima dokaze o vmešavanju oblasti v domnevno odstranitev novinarja Nikole Mladenova, a je mogoče iz pogovorov razbrati, da takega vmešavanja ni bilo. Mislim, da se je takrat Gruevskemu na obraz vrnila barva in da se je počutil rehabilitiran. Podobno je bilo z domnevno najmočnejšo "bombo" v zvezi s pregovarjanjem okoli imena: izkazalo se je, da je Gruevski govoril s Papandreujem, a da ni prišlo do izdaje ali trgovine z identiteto in imenom. VMRO-DPMNE ni običajna politična stranka. Z leti so si zagotovili izjemno disciplinirano volilno telo. Morda se motim, a zdi se mi, da bi celo zdaj, ko se spoprijema s številnimi aferami, Gruevski lahko znova zmagal na volitvah. Zato ga Zaev še vedno napada in ne sprejema izhoda iz krize, kjer bi sodeloval tudi Gruevski. Po drugi strani pa Zaev nikoli ni kandidiral na parlamentarnih volitvah in se je bolj zanimal za lokalno oblast v svoji Strumici, kjer je župan, pa tudi premožni poslovnež. V politični in finančni krizi, v kakršni so se znašli socialdemokrati, je bil on edina rešitev, saj financira stranko, ne pa zato, ker bi bil najboljši kandidat. Dva protesta v dveh dneh sta pokazala, kako deljena je Makedonija v resnici, pokazala pa je tudi, da se s takimi izkazi podpore ne rešuje politične krize.

Kakšni so mogoči scenariji za Makedonijo v tem hipu: predčasne volitve ali kaj drugega?
Velika škoda za Makedonijo je, da Gruevski ni odstopil, ali pa vsaj odstavil nekaj svojih ministrov, ko se je kriza začela. Škoda je tudi, da opozicija vztraja pri tem, da se ne vrne v parlament. Zdaj sta tako Gruevski kot Zaev šla tako daleč, da bo glavni problem priti do kompromisa, ne da bi pri tem izgubila obraza pred svojimi največjimi podporniki. Sama ne moreta rešiti problema, v tej notranji sestavljanki pa ima Gruevski na svoji strani albanske voditelje Ahmetija in Thacija. Verjamem, da zanje Zaev ni potencialni partner v prihodnji vladi, saj ni prijetno vedeti, da nekdo pozna vaše telefonske pogovore in skrivnosti, in da vas lahko ocenjuje. Jasno je, da je status quo nevzdržen in da je Makedonija v agoniji, ki traja že več mesecev. Nihče ne dela nič drugega, vsi se ukvarjajo samo s špekulacijami in političnimi aferami. Do volitev mora tako slej ko prej priti. Tisto "kaj drugega" iz vašega vprašanja pa bi lahko pomenilo samo državljanski konflikt. Upam, da imajo to v mislih tudi glavni akterji te drame, to pa je, da ne gre več le za demokracijo proti diktaturi, ampak da je vprašljiv tudi sam obstoj države.

Bi bilo vodenje države pod vodstvom Zaeva kaj drugačno?
Kot sem že rekla, se državljani še vedno spomnijo časa vladanja SDSM-ja, in prav to jih navdaja s skepticizmom. Čeprav opozicija govori o reševanju naroda, se ni zgodil noben spontani odpor, izvzemši protest aktivistov, članov nevladnih organizacij, intelektualcev in študentov, a ta ni bil tako velik, da bi lahko zamajal vlado. To je normalno, pripadniki omenjenih skupin so v vsaki državi v manjšini. Da je Zaev lahko organiziral velike proteste 17. maja, je moral angažirati veliko ljudi, sredstev in denarja. Seveda je enako tudi z Gruevskim, le da je opozicija tista, ki trdi, da ima za seboj številne nezadovoljne državljane. Dejstvo je, da je volilno telo razdeljeno na več kot dva dela in da vsa o Makedoniji ni v rokah dveh politikov, a se na žalost iz vsega skupaj ne vidi neka tretja možnost, novi ljudje z novimi idejami. Zaev je precej slab politik, ne zbuja zaupanja, da je sposoben biti dober voditelj. Obstajajo špekulacije, da bi ga lahko v stranki zamenjali, a da ji zdaj enostavno koristi. A bolj kot osebnosti so pomembne druge stvari. V Makedoniji ni problem Gruevski kot osebnost, problem je "gruevizem" kot način vladanja.

Kakšno pa je poročanje makedonskih medijev o dogajanju v državi? Koliko resničnih informacij dejansko pride do ljudi? Je poročanje nepristransko?
Nadzor nad mediji je eden od največjih demokratičnih primanjkljajev. Za tako majhno državo imamo preveč medijev, zato so njihovi lastniki začeli sprejemati podkupnine, da bi preživeli. To je vlada počela tako, da je vlagala velike denarje v reklame in kampanje, del tega kolača pa so vedno dobili tisti, ki so bili poslušni in kooperativni, ne pa kritiki. Opozicijski mediji komaj preživijo, pa še to s pomočjo tujih donacij. In ob vsem razumevanju za njihov težak položaj je težko sprejeti, da tudi oni uporabljajo enake neprofesionalne metode kot vladni mediji. Da bi se lahko človek relativno dobro informiral (in ob tem ohranil duševno zdravje in razum), mora dnevno odpreti najmanj dva ali tri medije z ene in druge strani, da bi se seznanil z dogajanjem in realnimi dejstvi. Glede na to, da je večina klasičnih medijev v rokah oblasti, se opozicija zateka k spletnim medijem in družbenim omrežjem. Ker je ta prostor v sivi coni, se kot novinarji pojavljajo ljudje brez kakršne koli kredibilnosti in profesionalne etike. Tisti pravi neodvisni mediji so ne samo v manjšini, ampak v zadnjem času tudi na udaru obeh strani. Da povzamem, v Makedoniji trenutno vladajo propagandne mašinerije, kar celotno situacijo dela še slabšo in bolj nevarno.

Brina Tomovič