Člani Zlate zore so po ustanovitvi leta 1980 dejavno sodelovali v vojni v BiH-u (Radovan Karadžić jih je celo odlikoval), se udeleževali konvencij skrajne desnice v tujini, se povezovali z neonacisti iz Nemčije, Italije in Romunije, na domačih tleh pa bili v prvih bojnih vrstah proti Paradi ponosa in priseljencem. V zadnjem času so se močno razširili in svoje urade odprli - ali pa jih še nameravajo odpreti - v Nemčiji, Avstraliji, Kanadi in ZDA.
Medtem jim javnomnenjske ankete v matični državi kažejo vse večjo in večjo podporo. Za zdaj Zlata zora, ki ji je vrata parlamenta prvič uspelo prestopiti lani, in sicer z 18 poslanci, ostaja z 11,5-odstotno podporo trdno zasidrana na tretjem mestu najmočnejših političnih strank.

Stranka, ki si je za grb izbrala logotip, ki močno spominja na svastiko, njeni člani pa radi pozdravljajo z nacističnimi pozdravi, se promovira kot edina politična sila, ki se je pripravljena postaviti po robu "gnilemu sistemu". Domnevno s pomočjo bogatih ladijskih mogotcev in izkoriščanja z vsesplošnim nezadovoljstvom obubožanih Grkov je Zlati zori uspelo odpreti urade po vsej Grčiji, kar pa ji očitno ni dovolj.
Predstavnik stranke Ilias Kasidiaris pravi, da se je odločil ustanoviti celice, "kjer koli so Grki". "Ljudje razumejo, da Zlata zora govori resnico," je povedal za melbournski časnik v grškem jeziku. "Trenutno je naš prvi cilj pisarna in lokalna organizacija v Melbournu. Pravzaprav v kratkem načrtujemo potovanje naših poslancev v Avstralijo."

Diaspora jih zavrača
Grška diaspora ni tako navdušena. "V zlati zori ne vidimo nobenega zlata," je za Guardian povedal oče Alex Karloutsos, eden vidnejših grških voditeljev v ZDA. "Nacionalizem, fašizem in ksenofobija niso del naše duhovne in kulturne dediščine." Ameriški Grki so bili dolga leta sami deležni ksenofobnih opazk in izločanja iz družbe, njihova ameriška zgodba pa je zgodba boja proti rasizmu, zato pravijo, da nikdar ne bi sprejeli stranke, katere temelj sta prav rasizem in ksenofobija.

V Avstraliji živeči grški levičarji so že začeli zbirati podpise, ki jih nameravajo predati avstralskemu ministru za priseljevanje Brendanu O'Connorju, da ta prepreči vstop Zlati zori v državo. Kanadski Grki pa so pripadnike Zlate zore označili za "črni madež", ki v liberalni in odprti Kanadi nimajo česa početi.

Premišljena kampanja
A, kot piše v svoji knjigi o vzponu stranke Črni Bibliji Zlate zore Dimitris Psarras, je bila Zlata zora že vse od svojega začetka z eno nogo v tujini. "Enako misleče skupine v Evropi in Rusiji so dale stranki ideološko in včasih finančno pomoč, da je lahko tiskala knjige in revije. Po letih uvažanja nacizma si zdaj želi izvoziti nacizem," pojasnjuje Psarras. Z infiltriranjem v skupnosti v tujini skušajo skrajni desničarji ne le utrditi svojo kredibilnost, ampak si tudi zagotoviti dodatna finančna sredstva in morda celo glasove, če bo grškim izseljencem kdaj omogočeno sodelovati na grških volitvah.

Največ izseljenih Grkov živi v ZDA (okoli tri milijone), nato pa sledi že Avstralija, kjer naj bi jih bilo med 365.000 in 700.000. Skupno pa grška diaspora šteje kar sedem milijonov ljudi. Pri širjenju Zlate zore gre torej za dobro premišljeno kampanjo, saj je med izseljenimi Grki veliko konservativcev, ki so razočarani nad dogajanjem v Grčiji, fašistične plati stranke pa ne vidijo. Lahek plen so tudi mlajše generacije, rojene grškim staršem, ki so v tujini opravljali manj plačana in ugledna dela.

Proti priseljencem na Cipru
Dejstvo je, da Zlate zore ni mogoče več ignorirati. Leta 2009 je bila z 0,29-odstotno podporo politični "nihče". Danes ima svetovne ambicije.

Finančna in gospodarska kriza je podžgala najbolj pritlehna človeška občutja in ni naključje, da se je Zlata zora razmahnila prav v zadnjih letih. Podobno izkušajo priseljenci in manjšine tudi drugod po jugu Evrope. Ciper, v katerega so zaradi bančne krize ta hip uprte oči sveta, ima svoje črne madeže. Že februarja, mesec dni preden je izbruhnila kriza, je skupina mladih Ciprčanov vrgla molotovko skozi okno hiše egiptovskih priseljencev. Ti za 21 evrov na dan na otoku obirajo sadje.

Tudi Ciper ima svojo skrajno desničarsko stranko - ta se imenuje Ethniko Laiko Metopo (Elam) in je povezana z Zlato zoro. Elam je na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2011 prejel le odstotek podpore, a skuša zdaj naglo izkoristiti jezo Ciprčanov in je pred bankami že začel puščati svoje letake. Ciper ima enega najvišjih deležev tujih prebivalcev v EU-ju - kar 18 odstotkov jih ni bilo rojenih na Cipru. Kot piše Independent, ti tuji delavci zdaj niso le ostali brez služb, ampak so še na udaru "rojenih" Ciprčanov, da jim odžirajo delo.