Vojna traja že 53 dni in nič ne kaže, da se bo kmalu končala. Po pogajanjih ukrajinske in ruske strani konec marca v Carigradu je zasvetil žarek upanja na končanje spopadov, a je to ob odkritju množičnih grobišč v Buči in drugje hitro ugasnilo.

S preusmeritvijo ruske ofenzive iz Kijeva na vzhod in jug so se številni Ukrajinci, ki so se v prvih tednih vojne zatekli v sosednje države, začeli vračati v domovino, skupno se jih je vrnilo že blizu milijona. A dogajanje zadnjih dni znova povečuje zaskrbljenost, saj je rusko obrambno ministrstvo sporočilo, da bodo okrepili pogostost in intenzivnost napadov na Kijev in okolico kot odgovor na napade ukrajinskih sil na rusko ozemlje v bližini meje z Ukrajino.

Vprašanja o dogajanju in pričakovanjih smo naslovili na radijskega kolega Miho Lamprehta, dolgoletnega dopisnika RTV Slovenija iz Rusije, ki od začetka ruske ofenzive natančno spremlja dogajanje v Ukrajini in Rusiji.

Mednarodna skupnost očitno nima zadostnega vzvoda, da bi pritisnila na Moskvo. Varnostni svet je brezzobi tiger. Zakaj na primer v Moskvo ne odidejo najvišji predstavniki EU-ja in skušajo doseči resna pogajanja s Putinom?
24. februarja, ko je Putin objavil "posebno vojaško operacijo" v Ukrajini, katere cilji naj bi bili "demilitarizacija in denacifikacija", smo napovedali, da bo to dolg konflikt, da se bo varnostna arhitektura Evrope spremenila in da posledično v odnose med državami vnaša povsem nove dimenzije v času po koncu hladne vojne. Vojna v Ukrajini je izginila s prvih strani tiska in medijev, z izjemo posebej tragičnih dogodkov ali dejanj. Nekako smo se navadili, da si kljuko ob vstopu v bunker ukrajinskega predsednika Zelenskega podajajo zahodni državniki, medtem ko je v Moskvo doslej edini po začetku vojne odšel kancler naše severne sosede, nevtralne Avstrije. Ta enourni pogovor je bil "odkrit, neposreden in oster", kancler Nehammer pa je posvaril pred novim ruskim "brutalnim in obsežnim napadom". Dosedanji potek spopada je med drugim pokazal, da so države EU-ja sicer sprejele doslej največje ukrepe sankcij s pritiski na Rusijo. Rusija priznava, da je proti njej uvedenih okrog 6000 posamičnih primerov sankcij "neprijateljskih držav", kronisti opozarjajo, da tako obsežen paket sankcij še ni bil uveden po koncu druge svetovne vojne.

Kremelj tudi ve, da je sistem odnosov znotraj OZN-a in Varnostnega sveta ZN-a tog in da mednarodna skupnost trenutno nima alternative za učinkovitejši sistem. Zaveda se tudi, da ima v tej ureditvi tudi zaveznice, kot so Indija, Kitajska in tudi nekatere druge države. V tem smislu in v kontekstu energetskih groženj Zahodu je Putin ciničen, predrzen in preračunljiv. Ob dnevu kozmonavtike, ko je 12. aprila obiskal kozmodrom Vostočnij na Daljnem vzhodu, je dejal, da je bil spopad v Ukrajini neizbežen, ukrajinsko vodstvo pa je po njegovih besedah genocidno. Ponovil je svoje militantne teze in dejal, da bodo "plemeniti cilji posebne vojaške operacije doseženi!"

Premik ofenzive na vzhod je odrešenje za številne predele Ukrajine, predvsem Kijevčani se vračajo domov. Je bil Kijev sploh resen cilj Rusije ali bolj kazanje mišic v smislu, če ne bo po naše, vam pokažemo, kaj lahko storimo?
Kijev je bil vojaški cilj, čeprav so pozneje, po neslavnem umiku in številnih žrtvah, ruski uradni viri hiteli zatrjevati, da njihov cilj ni bila zamenjava režima v Kijevu. Ampak, ne pozabimo, da je sam Putin govoril o "bandi narkomanov", ki slepijo ukrajinski narod. Ni se mogoče znebiti ocene, da je bila vojna v segmentu, ki zadeva obkolitev Kijeva, že spočetka napačno ocenjena, tako z vidika taktike kot logistike in zlasti ob predpostavki, da bo to bliskovita vojna s hitro doseženimi cilji – da bodo ruski vojaki na primer vkorakali v Kijev kot osvoboditelji in da bo ukrajinski predsednik Zelenski pobegnil, njegov štab pa kapituliral.

Po umiku enot s širšega območja glavnega mesta je Rusija napovedala, da se njena dejavnost usmerja na območje Donbasa. Zasedba na območju južne fronte (jugovzhodne in jugozahodne, Mariupolj, Herson, Melitopolj, Mikolajev) se uresničuje. Če pogledamo na zemljevid, opazimo, da Mariupolj kot strateško pristanišče ob Azovskem morju izstopa kot pomemben vezni člen na jugu kopenske fronte proti Donecku in Lugansku, se pravi ozemljem, ki naj bi bila v ospredju ruske t. i. posebne vojaške operacije. Fokus vojne je na širšem območju Luganska in Donecka, tako na ukrajinskem vzhodu kot na jugu. To je veliko območje, ki po svoji najdaljši vertikali in horizontali meri okrog 300 oziroma 200 kilometrov, se pravi, da je to geopolitično in vojaško pomemben del ozemlja. Rusija naj bi tja namestila več desettisoč vojakov svojih kopenskih enot in tudi posebnih sil. Zdaj je v ospredju tudi spopad za mesta Harkov, Izjum in Slavjansk, kajti ruska stran tako lahko obkoli glavnino tamkaj razporejenih ukrajinskih enot. Ob tem, da želijo ruske enote zdesetkati ukrajinsko obrambo, jo obkoliti, pa gre tudi za linije oskrbe, okrepitev in podporo enotam na fronti, za nadzor nad ozemljem za nadaljevanje ofenzive, povezane na liniji med vzhodom in jugom. Ni naključje, da je ukrajinski zunanji minister Kuleba dejal, da je pričakovati najhujše in da bodo vojaški spopadi v marsičem spominjali na tiste iz druge svetovne vojne.

Sorodna novica Ukrajinski premier o Mariupolju: Tam so še vedno naši vojaki, ki se bodo borili do konca

Pokoli v Buči in drugih krajih blizu Kijeva so šokirali svet. Ali lahko pričakujemo epilog teh grozodejstev na sodišču?
V smislu ukrajinskih obtožb, da Rusija izvaja vojne zločine in genocid v Ukrajini, kar je večkrat ponovil ukrajinski predsednik Zelenski, je tudi sklep ukrajinske državne rade, se pravi parlamenta, ki je Rusijo razglasil za teroristično državo, njena dejanja pa za genocid. Vojni zločini nad neoboroženimi civilisti so očitna kršitev Ženevske konvencije, kot kaže, pa se Ukrajina ne bo zadovoljila s pregonom odgovornih pred Mednarodnim sodiščem za človekove pravice, pred Mednarodnim kazenskim sodiščem, pač pa predlaga sklep o ustanovitvi posebnega sodišča za kaznovanje odgovornih. Tudi v tej vojni se dogajajo številna grozodejstva in za veliko dejstev, s te ali z one strani, ne vemo. Pravo pač ne deluje, če ni treba. Glasnik Peskov je v imenu Kremlja zanikal verodostojnost posnetkov iz Buče in drugih krajev. Ruska propagandna mašinerija zlasti prek državnih televizijskih kanalov opozarja, da je bila Buča spretno uporabljena, tudi ob pomoči zahodnih strokovnjakov, da so lahko podkrepili Bidnove nedavne izjave, da je Putin klavec.

Agresor krši mednarodno pravo, mednarodno humanitarno pravo in pravo človekovih pravic. Ob tragičnih dogodkih v Buči se omenja tudi odgovornost 40-letnega ruskega podpolkovnika Azatbega Omurbekova, ki naj bi vodil rusko 64. motorizirano brigado. Putin poudarja hrabrost in profesionalizem ruskih vojakov na posebni vojaški operaciji. Ni pričakovati, da bi Rusija odgovorne za domnevne zločine predala; to se ni zgodilo niti v primeru obravnav odgovornih za zastrupitev agenta Litvinenka ali Skripala na ozemlju Velike Britanije. Bo pa krivda za zločine legla na prihodnje ruske generacije. Za tragične dogodke v Buči, Irpinju, Borodjanki, Motižinu in najbrž še kje ne bo mogoče pobegniti pred odgovornostjo.

Kaj pomeni toplejše vreme za samo ofenzivo? Ob začetku, konec februarja, smo veliko govorili o vremenu kot pomembnem dejavniku. Je na jugu in vzhodu, kamor se zdaj preusmerja ofenziva, vreme manjši dejavnik?
Pomlad v Ukrajino običajno prinese obdobje blata, kar imenujejo "rasputica". Premikanje kopenskih sil je v takih razmerah lahko oteženo, a to najbrž ne bo odločilno vplivalo na potek vojne. Konfiguracija terena, se pravi slaba prevoznost zaradi blata, lahko namreč pomeni, da utegnejo ruske sile uporabiti druga bojna sredstva, še bolj letalstvo in topništvo. Ruska stran že uporablja raznovrstno topništvo (MSTA-S, BM-21 Grad), tudi manevrirne rakete, menda tudi termobarično orožje (TOS-1A). S tega vidika vreme kot dejavnik ne bo bistveno vplivalo na potek vojne.

Če bo Rusija prevzela nadzor nad Doneškim bazenom – kaj lahko pričakujemo? Delitev Ukrajine, aneksijo tega ozemlja k Rusiji?
Glede na to, da so ukrajinsko-ruska pogajanja, ki potekajo po videopovezavi, v slepi ulici, se zdi, da bo ruska stran zasedla čim več ozemlja v tistih regijah, v katerih je ocenila, da je rusko govoreče prebivalstvo na njihovi strani, in ki so "žrtve fašistov". Ne glede na to, da je tudi ta del rusko govorečega prebivalstva utrpel žrtve in ne glede na to (ruski paradoks!), da je ta del prebivalstva tudi prijel za orožje proti (ruskemu) agresorju. Cilj je lahko širše ozemlje Doneške in Luganske regije, govori se tudi o mogočem referendumu v Hersonu, ki naj bi po zgledu DLR in LLR lahko "zaprosil" Moskvo za patronat (priznanje in priključitev). Vse to utegne Moskva izkoristiti kot izvršeno dejstvo tudi v pogajanjih s Kijevom, čeprav je predsednik Zelenski dejal, da ne bodo dali niti pedi ukrajinskega ozemlja.

Predsednik Putin je s ciljem večje učinkovitosti centralno poveljstvo zaupal 60-letnemu generalu Aleksandru Dvornikovu, znanemu po udeležbi v vojni v Siriji in prej v Čečeniji. Putin mu je leta 2016 tudi pripel najvišje državno odlikovanje. Dvornikov je karierni vojak, o katerem imajo zlasti Američani veliko povedati. Ameriški svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan je ocenil, da se uspehi ruske vojske v Ukrajini tudi po tej zamenjavi ne bodo izboljšali. Tiskovna predstavnica Bele hiše Jen Psaki pa je povedala, da prevzem vodstva s strani generala, ki je odgovoren za grozodejstva v Siriji, kaže, da se bo to, kar smo doslej videli v Ukrajini, nadaljevalo. Opozoriti velja, da nekatere ruske organizacije, na primer Zveza afganistanskih veteranov, opozarjajo, da v Ukrajini pravzaprav poteka spopad med ZDA in Rusijo. Tudi Putin je večkrat dejal, da je Ukrajina samo prizorišče za dosego temeljnega ameriškega cilja, uničiti Rusijo.

Rusko videnje "vojaške operacije" je vseskozi enako: Moskva govori o pomoči ljudem, o osvobajanju izpod nacističnih vplivov ... Na drugi strani je Zelenski že večkrat zelo ostro in skorajda nediplomatsko okrcal mednarodno skupnost. Zunanji minister Ukrajine Kuleba je prejšnji teden dejal, da je na njegovem dnevnem redu samo ena tema: orožje, orožje, orožje. Tudi obtožbe o vojnih zločinih ali uporabi kemičnega orožja, vsaj tako se zdi, strani izrekajo zelo hitro, nato pa poniknejo. V tej vojni, vsaj tako se zdi, se je vse zbanaliziralo, informacijska vojna je zelo ostra. Kakšno je vaše videnje tega?
Za to vojno je značilna izrazita hibridno-informacijska komponenta, opraviti imamo s specialno vojno in resnica je bržda nekje vmes med tem, kar sporočata Kijev in Moskva. Zdi se, da je prvih 50 dni Kijev dobil informacijski del vojne, hkrati ima ob pomoči v orožju, svetovalcih, inštruktorjih, prostovoljcih, tudi plačancih, izdatno pomoč, na primer specialnih služb ZDA, Velike Britanije, baltskih držav in zlasti Poljske.

Po drugi strani ima Rusija kot agresor izkušnje s konkretnimi vojnami v Čečeniji, Siriji, Libiji, neslaven umik držav članic Nata iz Afganistana je bržda tudi vplival na njeno presojo v pripravah na poseg v Ukrajini. Hkrati se v Moskvi zavedajo, da Zelenski ni mogel ali hotel uresničiti sporazuma Minsk 2, ki naj bi Lugansku in Donecku dal določeno stopnjo avtonomije.

Uradno število mrtvih na ruski strani ostaja 1351, neuradno pa naj bi ukrajinski branilci ubili šest generalov, sedem polkovnikov. Glasnik Kremlja Peskov je za Sky News dejal, da so ruske izgube občutne. Ukrajinski viri navajajo, da je padlo okrog 20 tisoč ruskih vojakov. Ruski viri navajajo, da so uničili 14 tisoč ukrajinskih vojakov. Zelenski je dejal, da je padlo od 2500 do 3000 ukrajinskih mož. Ob tem velja spomniti na januarske napovedi zahodnih obveščevalcev, da bi vojna v Ukrajini lahko povzročila od pet do sedem milijonov beguncev in povzročila 50 tisoč žrtev.

Številni vojaški strategi opozarjajo, da zahodno pošiljanje orožja v Ukrajino podaljšuje vojno in posledično povečuje število smrtnih žrtev. Kdo bo te milijarde, ki jih zdaj v obliki orožja pošiljajo EU in ZDA v Ukrajino, odplačal: EU ali Ukrajina? Kakšne interese imajo pri tem oboji: je že v igri povojna obnova, ki bo prav tako terjala milijardne investicije?
Spomniti velja na besede ameriške veleposlanice Victorie Nuland, koliko denarja so namreč ZDA doslej že vložile v Ukrajino in zakaj. Sama je bila zelo aktivna v Kijevu med tranzicijo oblasti ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, ki je pozneje pobegnil v Rusijo, Kremelj pa je to tranzicijo označil kot prevrat. Victoria Nuland je zdaj ameriška podsekretarka za politične zadeve in tesno sodeluje z državnim sekretarjem Anthony Blinknom.

Lucidna avtorica Naomi Klein je v Doktrini šoka med drugim zapisala: "Po 11. septembru 2001 je vse tako drugače: prej so vojne in nesreče pomenile priložnost za ozek sektor gospodarstva, izdelovalce bojni letal, na primer, ali gradbene družbe, ki so zgradile zbombardirane mostove. Primarna gospodarska vloga vojne pa je bila odpiranje novih trgov, ki so bili prej nedostopni, in doseganje povojnega razcveta v miru. Zdaj pa je odziv na vojne in katastrofe tako zelo sprivatiziran, da so vojne in katastrofe že same po sebi nov trg; na razcvet ni treba čakati do konca vojne – sredstvo je že cilj."

EU po eni strani stopnjuje sankcije, po drugi strani pa ruska dobava zemeljskega plina poteka nemoteno. Avstrijci in Nemci so proti prekinitvi dobave nafte, ker so preveč odvisni od nje. Avstrijski kancler Nehammer, ki je ta teden obiskal Putina, je dejal, da je oskrba Evrope z ruskim plinom zagotovljena. Kaj naj si povprečen Evropejec dejansko misli o vsem skupaj?

"Business first." Vprašajmo se, ali bomo prihodnjo zimo sedeli v dveh puloverjih in pri nizki temperaturi v svojih stanovanjih in v službah ali bomo še naprej prisesani na razmeroma ugodne in dolga desetletja ustaljene dobave ruskih energentov? Smo splošne vrednote zamenjali za lastno ugodje? Pa tudi proces prestrukturiranja in diverzifikacije dobave energentov ne gre čez noč in ne pozna bližnjic. Dobava ruskega plina v države EU-ja še teče nemoteno prek tranzitnih poti na ukrajinskem ozemlju. In glasnica ruskega zunanjega ministrstva Marija Zakharova je konec tedna dejala: "Rusija je dosledno proti politizaciji vzajemno ugodnega energetskega sodelovanja. Ne glede na težave izpolnjujemo pogodbene obveznosti za dobavo plina prek ukrajinskih tranzitnih linij v Evropo."

Čeprav predsednik Zelenski opozarja na "krvave" energodolarje, ki Rusiji omogočajo nadaljevanje vojne, zahodne sankcije na ta segment dobave plina, iz povsem pragmatičnih gospodarskih razlogov prejemnic, kratkoročno očitno še ne vplivajo. Očitno se Putinova oblast tega zaveda, hkrati pa je napovedala možnost prodaje svojih energentov na druge trge.

Zelenski na drugi strani EU očita dvoličnost in poziva k takojšnji prekinitvi. Zakaj na primer Ukrajinci ne prekinejo plinovodov?
Logični paradoks; tudi oni prejemajo finančna nadomestila za uporabo teh tranzitnih poti in tudi oni (še) uporabljajo ruski plin …