Auftakt št. I – težavno prijateljstvo, prvič
Kljub vsem tegobam, ki jih prinaša visoka starost, bi Helmut Schmidt morda dejal, da se je pri 65 počutil starejšega, bolj utrujenega kot danes. Leto 1983 res ni bilo njegovo leto. Marca je doživel prvi poraz na zveznih volitvah po prevzemu vodenja vlade leta 1973. Še huje. V bundestag so v pletenih puloverjih in s sončnicami v rokah prvič prišli Zeleni. Bili so del tistega množičnega mirovniškega, ekološkega in proti jedrski energiji usmerjenega gibanja, ki je zadnja leta njegovega kanclerstva 'strašilo' po cestah, bilo proti domnevno preveč militaristični politiki Schmidtove vlade in za katerega je besede podpore našel celo Willy Brandt. Potem je prišla jesen. Brandt govori na velikem mirovniškem shodu: "V Nemčiji ne potrebujemo več sredstev za množično uničevanje; potrebujemo jih manj."

Na videz mimogrede, a z dovolj poudarka, ki nakazuje njegovo željo po objavi izjave, pove nekemu novinarju, da nikoli ni zares verjel v Natov dvojni pristop (NATO-Double-Track-Decision, 1979), sklep o posodobitvah jedrskih sil Nata v Evropi in o hkratnih dejavnostih nadzora oborožitve; da ni nikoli zares verjel v sklep, s sodelovanjem pri katerem je Helmut Schmidt ZRN prvič po koncu druge svetovne vojne vrnil v razred velesil, ki odločajo o jedrskem orožju v Evropi; da ni nikoli zares verjel v sklep, ki ga je še pred kratkim do konca Schmidtovega kanclerstva podpiral. Schmidtu se je zdelo, da ga je Brandt izdal. Ampak to je bil le eden izmed znakov, da je bil odnos Schmidt-Brandt odnos težavnega prijateljstva, kar je tudi naslov izvrstne knjige (Willy Brandt und Helmut Schmidt – Geschichte einer schwierigen Freundschaft) nemškega publicista in avtorja politološko-zgodovinskih knjig Gunterja Hofmanna.
Auftakt št. II – težavno prijateljstvo, drugič
Drugi znameniti pokazatelj težavnega prijateljstva se je zgodil dobrih devet let prej, po legendarni noči v Bad Münstereiflu s 4. na 5. maj 1974, ki ji je sledil odstop Willyja Brandta z mesta kanclerja in o kateri so napisali več filmskih scenarijev, knjig in celo gledališko dramo. Celo Anglež jo je napisal. Je bilo (in je še) pač težko verjeti, da bi Brandt, tedaj pravzaprav na vrhuncu mednarodne slave zaradi svoje drzne in bistroumne nove vzhodne politike (neue Ostpolitik) in ovenčan z Nobelovo nagrado za mir, odstopil zaradi malomarnega ravnanja v povezavi s preverjanjem svojega osebja, med katerim se je znašel ... vzhodnonemški vohun Günther Guillaume. Naslednji dan tako Brandt izreče znamenite besede: "Helmut mora to narediti. (Der Helmut muß das machen.)" Na imenovanje za naslednika pa Schmidt zakriči na Brandta: "Zaradi takšne malenkosti nemški kancler ne more zapustiti svojega mesta!" Pa ga je zapustil. O 'vlogi' Helmuta Schmidta, pod Brandtom ministra za obrambo, gospodarstvo in finance, ki se je najprej tako 'branil' kanclerskega položaja, pri rušenju Brandta od znotraj, torej iz vrst stranke, pa je bilo pozneje še veliko debat.

Trinajst let demokratičnega socializma
Pravzaprav uvodna auftakta zavajata. Odnos med Willyjem Brandtom in Helmutom Schmidtom ni bil le težaven odnos zahrbtnih spletkarjenj, preračunljivosti, računov o možnosti drugačnega usmerjanja nemške socialne demokracije in politike Združene republike Nemčije. Brandt in Schmidt sta s trinajstletno vladavino, z vrnitvijo socialne demokracije na oblast po njeni tragični usodi v času vzpona nacizma skupaj močno vplivala na ponoven vzpon ZRN-ja med velike sile evropske in svetovne politike. To je bilo njuno skupno delo in tudi delo manj znanega Herberta Wehnerja, zaradi česar se za to obdobje tudi uveljavi izraz obdobje socialdemokratskega triumvirata.
Če si dovolim drobno zastranitev, naj še omenim, da je to obdobje zanimivo tudi z vidika pri nas trenutno aktualne razprave okoli nove iniciative Demokratični socializem, ki ji številni očitajo združevanje nezdružljivega. Vendar sta veliki osebnosti Brandt in Schmidt, ki jima gotovo ni mogoče očitati naivnosti v zadevah političnih ideologij in ki ju tudi gotovo ni mogoče postaviti niti v bližino stalinistične in njej sorodnih na socializem deklarativno oprtih strahovlad, dejansko za svoje vodilo imeli (tudi) demokratični socializem. Godesberški program, ki je na novo programsko utrdil zahodnonemško socialno demokracijo, je jasno povedal: "Le nova in boljša družbena ureditev omogoči človeku pot v svobodo. Ta nova in boljša ureditev si prizadeva za demokratični socializem."

V tem je sledil programu leta 1951 na novoustanovljene Socialistične internacionale, katere dolgoletni predsednik je bil od leta 1976 prav Willy Brand: "Brez svobode ni socializma. Socializem je mogoče uresničiti le v demokraciji, demokracija lahko svojo popolnost doseže le v socializmu." To je bilo zapisano leta 1959, ko sta bila Schmidt in Brandt, zadnji sicer takrat že župan zahodnega Berlina, še mlada obetavna socialdemokratska politika, v Bonnu pa je še vladal stari katoliški kancler Adenauer, ki je najbolj užival, ko je doma gojil vrtnice.

Na levi in na desni SPD-ja
Kljub istemu ideološkemu temelju so bili stališča in vrednote Brandta in Schmidta vedno precej različni. Brandt, ki je z novo politiko do vzhodnoevropskih držav in z nizom pogodb (Ostverträge) pripomogel k dialogu v Evropi ter pomagal vsem 'izstopiti iz jarkov hladne vojne', je bil gotovo večji levičar in še večji idealist, čeprav je zatrjeval, da ga je izkušnja vodenja Berlina med krizo ob postavljanju Berlinskega zidu naredila za realista. Schmidt je veljal za desničarja v SPD-ju in za realpolitika v razmišljanju veliko bližje prijatelju Henryju Kissingerju. Ta je mimogrede ob Schmidtovem 90. rojstnem dnevu morda nekoliko preveč velikodušno dejal, da Schmidt usmeri ZRN k ukvarjanju s svetovnimi vprašanji, malo pozneje pa je seveda razpravam o Schmidtovi visoki starosti seveda moral dodati še opazko, da si nikoli ni mogel predstavljati, da bo verižni kadilec in velik ljubitelj kokakole dočakal 90 let. Pa jih je tudi 95.

Odločilnih pet let razlike
Razlike v politiki Brandta in Schmidta lahko razumemo le, če poznamo njuni biografiji. Schmidt je velikokrat govoril o odločilnih petih letih razlike med njima. In verjetno je ta starostna razlika skupaj z družinskim okoljem obeh res bila odločilna. Ko so leta 1933 nacisti prevzeli oblast, je bil dvajsetletni Willy Brandt, takrat še Herbert Frahm, že nekaj let politično dejaven. Pod mentorstvom socialdemokrata in urednika Juliusa Lebra se je razvijal v dobrega političnega novinarja, bil pa je tudi že član Socialistične delavske stranke (SADP). Leta 1933 je moral v izgnanstvo, natančneje, v Skandinaviji naj bi organiziral eno izmed celic SADP-ja v izgnanstvu.
Leta 1933 je 15-letni Helmut Schmidt v eksperimentalni in svobodomiselni Lichtwarkschule še svobodno odkrival svoje talente. Hotel je postati arhitekt. O politiki ni vedel nič. Njegova družina je bila apolitična, otroci niso smeli brati časopisov, in še najbolj ga je zanimalo veslanje. Politika se ga je dotaknila šele, ko mu doma niso dovolili, da bi se včlanil v Hitler-Jugend. Razlog: njegov stari oče je bil Jud.
Brandtu – ime si nadene na poti v izgnanstvo - se je zdelo skoraj samoumevno, da se bo nekoč vrnil k politiki, čeprav je sanjal o novinarski karieri. Schmidt pa je po lastnih besedah politično začel razmišljati šele po vojni. Osem let je preživel v vojski; nekaj časa celo na grozljivi vzhodni fronti, veliko več v pisarnah, kjer je bral Meditacije Marka Avrelija, ki so poleg Kanta postale njegovo najljubše čtivo; mimogrede, tudi najljubše čtivo Billa Clintona. Šele v britanskem taborišču za vojne ujetnike pa naj bi Schmidt postal socialdemokrat. Tam je po svojih besedah izkusil občutek tovarištva in postal dejaven antinacionalist. Do takrat je imel Brandt za sabo tudi že poročanje iz španske državljanske vojne, kjer ga je najbolj prizadelo spoznanje o medsebojni sprtosti različnih levičarskih struj, vmešavanju Sovjetov in zahtevi Kominterne, da se vsi republikanci podvržejo njeni liniji.

Najpomembnejši je občutek dolžnosti
Da, Schmidt je na sebi vedno imel nekaj vojaškega in strogega. Tudi v zadnjem dokumentarnem filmu o njem, ki ga je televizijska mreža ARD predvajala ob njegovem rojstnem dnevu, Schmidt na začetku na vprašanje, kaj je najpomembnejše v življenju, odgovori: "Postaviti si naloge in tiste, ki jih razumeš, kar najbolje izpolniti." Občutek dolžnosti je bil vedno njegovo vodilo. Severnjaška treznost – tako bi lahko povzeli njegovo osebnost. Brandt, čeprav doma iz skoraj sosednjega Lübecka, je bil veliko bolj sanjav, znan po svojih napadih melanholije, pravzaprav depresije, in nenadnih umikih v neznano.
O razlikah med njima veliko pove tudi njun odnos do žensk. Schmidt je 68 let preživel v zakonu s sošolko iz osnovne šole Loki Schmidt. O tej zvezi je večkrat rekel: To ni bila zares zaljubljenost. Bila sva prijatelja in sva se dobro razumela. To je dovolj za trden zakon. O Brandtu in ženskah so kar naprej krožile govorice, bil je tudi trikrat poročen. Precej je pil, Schmidt pa se je sproščal s cigaretami in igranjem klavirja; kadar je bilo res hudo, je napetost sproščal celo s košenjem trave. Kot minister v njegovi vladi se je Schmidt pogosto pritoževal, da Brandt sploh ne vlada, da vsak minister dela vse po svoje, da so debate predolge, da ... na kratko ... ni nobenega vodstva. Sam je bil drugačen; Schmidt je hotel voditi in je vodil. A nesrečne okoliščine so hotele, da je njegovo organizirano vodstvo obrodilo manj sadov kot Schmidtov bolj sanjavi in ležerni pristop.
'Druga ura nič' povojne Nemčije
Za leto 1969, ko prvi Brandtov kabinet nastopi mandat, se je uveljavil celo izraz – druga ura nič (Die zweite Stunde Null). Brandt je v vladni izjavi ob potrditvi vlade tedaj dejal: "Nismo na koncu naše demokracije, šele zdaj začenjamo zares." Obenem tudi da legendarno obljubo, da si bodo "upali več demokracije". Govor, ki ga je napisal Klaus Harpprecht, se je nekaterim zdel kar preveč drzen, in poznejši nemški predsednik Richard von Weizsäcker je dejal, da je bil to ohol govor s premalo spoštovanja do vsega, kar je do takrat že naredila Adenauerjeva vlada (1949-1963). A Brandt je nadaljeval v tem tonu in tujim dopisnikom govoril, da je šele zdaj Hitler dokončno poražen in da je z zamenjavo političnih struj na oblasti ZRN pokazal svojo državotvornost. Mit o drugi uri nič je bil rojen.
Naš Kennedy iz Berlina
Morda se je Brandt tedaj res zdel ohol, a pozneje so tudi številni pomembni politiki iz drugih držav izrazili občudovanje Brandtove vlade. Genscher je recimo dejal, da boljše vlade ZRN ni imel ne prej ne pozneje. Schmidt je bil v njej minister za obrambo. Tudi fotogenična je ta vlada bila. Prav z Brandtom in Schmidtom namreč SPD dobi dva televizijska talenta, Brandta pa so tako ali tako že med kampanjo leta 1963 začeli primerjati s Kennedyjem. Bilo je kar nekaj pripomb v slogu, da je Adenauer ob Schmidtu in Brandtu videti kot prikazen iz nekega drugega časa. Adenauer je precej naklonjenosti ljudi zapravil tudi s svojo grobo kampanjo proti Brandtu, ki je po njegovih izjavah dobila 'oznako' Frahm, alias Brandt. Adenauer je namreč namigoval na to, da nihče zares ne ve, kaj je Brandt počel vsa tista leta, ki jih je preživel v tujini, medtem ko so oni doma trpeli nacistični teror. Čeprav očitno nespodobna, je ta kampanja, ki jo je strastno nadaljeval dolgoletni in 'zvesti' Brandtov nasprotnik Franz Josef Strauß (CSU), Brandta zelo prizadela.
Do sprememb s približevanjem
Brandt je samozavest črpal tudi iz svojega 'triumfa' v Berlinu, kjer je odlično vodil mesto skozi krizo leta 1961. Prav izkušnja Berlina je tudi usmerila vodilo njegove zunanje politike, ki ga je začel razvijati že v vladi velike koalicije kanclerja Kiesingerja, v kateri je imel mesto zunanjega ministra. Šlo je seveda za znamenito novo politiko do Vzhoda oziroma za politiko po formulaciji Egona Bahra iz leta 1963: "Wandel durch Annäherung (Do spremembe s približevanjem)". Drugače od prejšnjih CDU-jevskih vlad, ki so vztrajale pri Hallsteinovi doktrini in nepriznavanju obstoja druge nemške države, je Brandt izhajal iz dejanskega stanja. Tudi on sicer ni bil za navezavo diplomatskih stikov z NDR-om, saj je vztrajal, da so lahko "odnosi med dvema nemškima državama le posebni odnosi".
Vseeno pa je pot k možnosti približevanja in nekoč morebitne združitve obeh Nemčij poskušal tlakovati z dialogom s socialističnimi državami, rezultat česar je bil niz pogodb in sporazumov (Ostverträge) s Sovjetsko zvezo, Poljsko, NDR-om in Češkoslovaško. Še en rezultat je bila Nobelova nagrada za mir; in še en – ta v domovini - glasovanje o nezaupnici zaradi domnevne izdaje interesov nemškega naroda v nizu diplomatskih potez, ki so pokazale, da je obstoj NDR-a realnost, pa čeprav Zahodnim Nemcem ne ustreza realnost ... Brandt je glasovanje preživel, volitve jeseni 1972 pa so kot nekakšen plebiscit o Ostverträgu potrdile strinjanje ljudi z Brandtovo politiko.

Hamburški strokovnjak za krize
V Schmidtovi karieri takšnega blestečega vrhunca ni bilo. Pravzaprav je bila njegova kariera bolj sestavljena iz boja proti negativnostim in katastrofam. Zato se tudi kot kancler ni znebil sicer pohvalnega naziva, ki si ga je za odlično posredovanje v grozljivih hamburških poplavah kot senator za notranje zadeve prislužil leta 1962: Krisenmanager ali krizni menedžer. Ko je prevzel vlado, je udarila naftna kriza, leta 1975 je bilo brezposelnih že milijon ljudi, potem se je moral boriti z drugo generacijo teroristov RAF-a, vedno močnejša (predvsem na ulicah) so postala gibanja zunajparlamentarne opozicije ...
Prav za zadnja in sploh za nove mlade socialdemokrate, pravzaprav za generacijo neomarksistov, imenovanih tudi jusosi (mladi socialisti oziroma junge Sozialisten), je po Schmidtovem mnenju Brandt kazal čisto preveč razumevanja. Grozilo je, da se bo SPD spremenil v – priljubljen Schmidtov izraz – nennistranko oziroma v stranko v duhu italijanskega socialista Pietra Nennija. Res ni bilo lahko vladati. In v Schmidtovem govoru ob potrditvi njegove vlade je najti zanimive podobnosti z dikcijo zdajšnjih voditeljev. Izpišimo le eno formulacijo: "Ne smemo pozabiti, da so se zgodile turbulence v svetovnem finančnem sistemu, da so se močno podražile ključne surovine, ki jih Zahodna Evropa uvaža, in da so se v različnih državah Evropske skupnosti pojavile zelo različne posledice prizadevanja za stabilnost cen in rast produktivnosti ..."

To je bilo maja 1974. Res ni bilo lahko vladati. In potem je prišla še 'afera' okoli sovjetskega nameščanja novih raket SS-20, raket srednjega dosega z jedrskimi konicami, ki so ogrožale območje ZRN-ja, za katerega je tako ali tako veljalo, da bo na njem – če sploh kje – potekalo jedro jedrske hladne vojne. Oziroma Schmidtovo mednarodno zmagoslavje se je sprevrglo v domačo polomijo. Natančneje, polomijo v osnovnem domu, stranki, s čimer smo začeli to zgodbo.
Zmagoslavje po svetu, poraz doma
Oktobra 1977 je imel Schmidt govor v Londonu. Kot prvi državnik je opozoril na težavo z raketami SS-20, ki bi lahko dosegle ozemlje ZRN-ja. Obenem pa je poudaril tudi odvisnost med stabilnimi razmerami v svetovnem gospodarskem sistemu in varnostjo v svetu ter za ZRN izpostavil gospodarsko rast in polno zaposlenost prebivalstva brez inflacije kot prva cilja. Ta govor velja za nekakšen preludij k razpravam o novem sklepu NATA, ki bi bil odgovor na sovjetske rakete SS-20. Januarja 1978 je sledil sestanek vodstvene skupine Nata na Guadeloupu, kjer je ameriški predsednik Carter predlagal, da na sovjetsko nameščanje raket SS-20 odgovorijo z nameščanjem ameriških raket srednjega dosega. Da se pogajanja ne bi preveč zavlekla, je Schmidtov dobri prijatelj, sicer pa francoski predsednik, Giscard d'Estaing predlagal, naj določijo Sovjetski zvezi rok; če do takrat ne bo dogovora, bodo postavili rakete.
Pozneje so zgodovinarji in politologi ocenili, da je s to Schmidtovo akcijo in z njegovo prisotnostjo na srečanju na Guadeloupu ZRN vstopil v klub velesil, in to v času, ko se je Schmidtova stranka umikala iz realne politike. Schmidt je dosegel, da se je lahko nejedrska sila ZRN o jedrskih vprašanjih z velesilami pogovarjala 'auf voller Augenhöhe', torej kot enakovredni partner. Načelno je sklep NATO-Double-Track Decision, ki ga je svet NATA potem potrdil decembra 1979 in ki je predvideval modernizacijo jedrskega orožja v Zahodni Evropi ter hkratno ponudbo pogajanj o omejevanju jedrske oborožitve Varšavskemu paktu, najprej podprl tudi Willy Brandt, pozneje, po Schmidtovem padcu, pa je podporo umaknil. Težavno prijateljstvo pač ...
Schmidt leta 1982 ni padel zaradi NATA in vprašanj oborožitve. Njegova koalicija je preprosto razpadala; predvsem zaradi gospodarskih težav in različnih pogledov na gospodarsko in socialno politiko s partnerji v koaliciji FDP. Ti so potem odšli in do danes ostali ob CDU-ju; v vladi ali v opoziciji, trenutno sploh zunaj zveznega parlamenta.
Ampak cigarete so pa še vedno tako dobre
To seveda ni popolna zgodba o Willyju Brandtu in Helmutu Schmidtu; je pa poskus orisa poti dveh popolnoma različnih osebnosti, politikov, dveh zelo različnih socialdemokratov, ki sta sčasoma postala legendi. Brandt predvsem zaradi svoje skrivnostne življenjske poti in vizionarske politike, mirovništva, prvih zahtev po pravičnejši obravnavi tretjega sveta in po nuji izkoreninjenja revščine, najpozneje do leta 2000 ... Schmidt veliko bolj zato, ker je tako dolgo tukaj. Stari kancler, ki kadi vedno in povsod in ki ima zalogo mentolnih cigaret, ki bo zdržala do njegovega 103. rojstnega dneva, če ga bo dočakal. Je strog kritik Merklove in njene pokroviteljske drže do drugih držav, ki v Schmidtovih očeh 'čudno smrdi' po nemškem nacionalizmu; o njej je izjavil: "To je tista, ki nima pojma o financah, a o financah odloča."
Pred kratkim se je vrnil iz Rusije in pravi, da je bilo to njegovo zadnje, poslovilno potovanje, da je zdaj dovolj. Še vedno predava in komentira in ne pozabi omeniti, da bi bil gotovo že mrtev, če ne bi kmalu po smrti ljubljene Loki leta 2010 dobil novega dekleta, mlajšega; Ruth Loah ima 80 let. Veliko govori o krizi evropskih institucij in še vedno upa, da bo Evropska unija bolj zaživela; to so bile njegove sanje že v sedemdesetih, ko sta z Giscardom d'Estaingom postavljala temelje evropske monetarne unije. Sprašuje se, kam so šli vsi pravi voditelji; po de Gaullu in Churchillu jih v Evropi tako rekoč ni bilo. Še vedno je duhovit, sledi vsemu po svetu in je zato eden najbolj zaželenih gostov na televiziji. Čeprav na koncu pogosto doda: "Ravnokar ste poslušali prastarega moža. Ni nujno, da vse vzamete resno." In še nujen dodatek: "Ampak cigarete so pa še vedno tako dobre." Ja, to je mož, ki so ga leta 2008 izbrali za najbolj kul Nemca. Danes anketa verjetno ne bi dala dosti drugačnega rezultata.