Oglas
Asistent doktor Klemen Grošelj s katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je v pogovoru za MMC komentiral pomen ameriškega umika iz Iraka. Meni, da bo treba v prihodnosti pozornost posvetiti predvsem notranjepolitičnim procesom v Iraku, saj je država tako etnično kot versko razcepljena. Če se bo trenutna politična kriza nadaljevala, bi to lahko pripeljalo celo do državljanske vojne.
Več pa v spodnjem intervjuju.
Je Irak danes bolj ali manj varen kot pred ameriškim posredovanjem? O zmagi v Iraku ZDA verjetno ne morejo govoriti?Danes je Irak predvsem še vedno država z zelo negotovo prihodnostjo, saj je država notranje razcepljena tako po etničnih mejah kakor tudi po verskih in sektaških ločnicah ter ne nazadnje tudi socialnih razlikah. Ameriško posredovanje je mnoge negativne procese v državi pospešilo, vendar je pri tem tudi res, da so ti procesi obstajali že mnogo pred ameriškim posredovanjem, vendar jih je do tedaj Sadamova diktatura bolj ali manj uspešno zatirala. Z vidika državljana Iraka se razmere gotovo niso izboljšale, pred njimi pa je zelo negotova prihodnost. Z vidika mednarodne skupnosti je bil odstranjen dikatator, ki je imel precejšnje regionalne hegemonistične ambicije, pri čemer pa je tudi res, da so ga zdaj nadomestili drugi akterji v sosednjih državah v pokrajini, tako da regija ostaja enako negotova in nestabilna, kot je bila v preteklosti.
V Iraku še ostaja približno 50.000 vojakov, ki naj bi predvsem usposabljali iraške vojake in delovali kot njihova podpora, odgovornost za varnost pa naj bi prevzele iraške varnostne sile. Bodo te kos težki nalogi?
Po ocenah iraških virov naj iraške varnostne sile še ne bi bile pripravljene za to težko nalogo, je pa hkrati tudi vprašanje, ali bodo sploh kdaj za to povsem pripravljene, predvsem zaradi notranje razcepljenosti države in političnih elit. Vendar pri tem prave alternative ni, saj so ZDA odločene, da se iz iraške zgodbe umaknejo. Nadaljnja omejena ameriška navzočnost bo dodaten stabilizacijski dejavnik, medtem ko sam ocenjujem, da se bodo iraške varnostne sile ne glede na stopnjo pripravljenosti morale spopasti z realnim položajem, v katerem je država. Pri tem sam vidim večjo nevarnost kot v pripravljenosti varnostnih sil v notranjepolitičnih procesih v državi, ki bodo odločilno vplivali na razvoj dogodkov v državi.
Irak je po volitvah še vedno sredi politične krize, kar verjetno daje spodbudo skrajnežem. Nasilja sicer ni toliko kot na vrhuncu v letih 2006 in 2007, a napadi so skoraj vsakodnevni, avgust je bil zelo krvav. Po umiku, še posebej pa po popolnem, lahko verjetno pričakujemo porast napadov upornikov?
Notranjepolitične razmere bodo odločilno vplivale na nadaljnji razvoj države. Prvo ključno vprašanje je, kako globoke so razlike med obema šiitskima skupinama oziroma med Malikijevo in Alavijevo skupino. Drugo ključno vprašanje pa je kurdska avtonomija, ki je de facto samostojna država, ki pa še vedno, glede na ključ delitve oblasti, pomembno vpliva na razvoj iraških notranjepolitičnih razmer in v tem okviru tudi na razvoj varnostnih sil. Sam pričakujem porast napadov upornikov, srednjeročno nevarnejša pa je možnost nadaljevanja politične krize, ki bi lahko pripeljala do spopadov in celo državljanske vojne med različnimi skupinami.
Iraške oblasti so že opozorile sosednje države, naj ne poskušajo zapolniti vrzeli oz. vakuuma, ki ga bo pustil ameriški umik. Bi ameriški umik morebiti lahko pripeljal do kakšnega resnejšega (vojaškega) spopada med Irakom in katero izmed njegovih sosed? Bi v tem primeru ZDA morale premisliti o vnovični napotitvi svojih vojakov v Irak?
Ne, ker Irak nima za to potrebnih vojaških potencialov. Sosedi, predvsem Iran in Savdska Arabija, pa sta v državi prek svojih tajnih služb že nekaj časa prisotni. Bolj kot odkrit spopad je nevarnost posrednega spopada teh dveh držav na ozemlju Iraka, kar se je v preklosti že dogajalo. Seveda bi bilo mogoče pričakovati, da bi se na takšen razvoj ZDA odzvale.
Še skok nazaj v preteklost. Ob invaziji na Irak so ameriške oblasti trdile, da Irak skriva orožje za množično uničenje. Nekdanji ameriški zunanji minister Colin Powell je priznal, da so že po dveh mesecih vedeli, da ga ni. Zakaj se ZDA že takrat niso umaknile in so vztrajale še sedem let?
ZDA so v Irak vstopile s pričakovanjem, da bo postala ta država primer uspešne vcepitve zahodnega gospodarskega in političnega modela, ki bi temeljil na bogastvu in razvoju, ki bi ga omogočilo veliko iraško naravno bogastvo. Lahko rečemo, da je bil ključni ameriški cilj poleg strmoglavljenja tedanjega iraškega režima, z vidika zmanjševanja svetovnih fosilnih zalog, sprostiti iraške energetske zaloge oziroma doseči njihov prihod na svetovne energetske trge. Poleg tega pa so bili tu še različni geostrateški in geopolitični cilji (na primer osamitev Irana, ohranitev nadzora nad zalivskim območjem itd).
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje