In vendar lahko rečemo, da je bila v vsej korejski zgodovini najbolj krvava prva polovica dvajsetega stoletja s kar tremi milijoni mrtvih in ranjenih samo v vojni med Severno in Južno Korejo. Neposredno pred tem pa so Korejci desetletja trpeli pod brezobzirno kolonialno oblastjo dežele vzhajajočega sonca. Zakaj je bil ta čas na Korejskem polotoku tako nemil? Kaj je pravzaprav povzročilo vso to grozo?

Geografija določa zgodovino Koreje
Stara modrost pravi, da zgodovine ni mogoče zares razumeti, če ne poznamo geografskih značilnosti okolja, v katerem se ta zgodovina odvija. Po prepričanju dr. Luke Culiberga, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, to velja tudi za korejsko zgodovino: "Če si pogledamo lego Koreje na zemljevidu, vidimo, da je Korejski polotok izjemnega strateškega pomena za akterje v tej regiji, predvsem za Kitajsko, pa tudi za Japonsko in Rusijo."

Ko so sredi 19. stoletja zahodne kolonialne sile v tako imenovanih opijskih vojnah premagale Kitajsko, je moč dinastije Ćing (Qing) pričela vsepovsod naglo pojemati. Stranska posledica tega razvoja dogodkov je bila, da se je na prepihu zgodovine nenadoma znašla tudi Koreja, ki je bila pred tem dolga stoletja kitajska vazalna država. V novih okoliščinah so po Koreji začeli grabiti Rusi, ki niso bili zadovoljni z geografsko lego vojaškega in trgovskega oporišča v Vladivostoku in so na vsak način hoteli priti na toplejša morja Pacifika, ter Japonci, ki so bili prepričani, da je Koreja, kot pripoveduje Culiberg, pravzaprav nekakšno bodalo, uperjeno v srce dežele vzhajajočega sonca. Kdor bi namreč hotel izvesti invazijo na Japonsko, bi to najlažje storil prav iz Koreje.

Pa japonski apetiti po Koreji seveda niso bili le samoobrambne narave. Vse odkar se je v šestdesetih letih 19. stoletja odpovedala prostovoljni izolaciji pred svetom, je namreč Japonska zasledovala izrazito agresivno zunanjo politiko, s katero je – po zahodnem zgledu – skušala ustvariti lasten kolonialni imperij. Z rudninami in delovno silo bogata Koreja se je zdelo idealna tarča tega kolonializma.

Japonska se je zato spustila v dve vojni: 1895 s Kitajsko in 1904 še z Rusijo. V obeh je zmagala in po letu 1905 Korejo spremenila v svoj protektorat. A to je slej ko prej bil račun brez Korejcev. Ti so se namreč novim nadoblastnikom upirali, to pa je Japonce prepričalo, da so leta 1910 odpravili korejsko nominalno suverenost in deželo tudi de iure vključili v svoj imperij.

Japonska kolonija
Leta, ki so sledila, so bila za Korejce težka. Pa tu ni šlo le za ropanje korejskih naravnih bogastev ali prisilno delo. Kot pripoveduje Culiberg, je japonska vlada izvajala sistematično politiko asimilacije: "Posebej od tridesetih let 20 stoletja naprej japonska politika do Koreje postane izrazito represivna. To pomeni prepoved uporabe korejskega jezika, spreminjaje korejskih osebnih imen v japonska, preganjanje korejske tradicije in kulture."

Še huje je bilo, ko se je začela druga svetovna vojna. "Japonci so vpoklicali številne Korejce v svojo armado, posebej temno poglavje te zgodbe pa je gotovo prisilna rekrutacija številnih Korejk za potrebe seksualnega suženjstva v japonski imperialni vojski," pripoveduje naš sogovornik.

Japonska kapitulacija prinese novo negotovost za Korejski polotok
Ko je Japonska pozno poleti 1945 naposled podpisala brezpogojno kapitulacijo, so se zmagoviti zavezniki nemudoma odločili, da bo dežela vzhajajočega sonca izgubila ves svoj kolonialni imperij s Korejo vred. To je bil seveda trenutek upanja za vse Korejce. Verjeli so, da bodo lahko obnovili svojo suverenost, izgubljeno že leta 1910, toda njihov polotok sta si v duhu takrat porajajoče se hladne vojne že jeseni 1945 vzdolž 38. poldnevnika razdelili Sovjetska zveza in Združene države.

Tako so bili vzpostavljeni temelji za nastanek dveh, ideološko diametralno nasprotujočih se korejskih držav – Republike Koreje na jugu in Demokratične ljudske republike na severu. Pri tem je vlada v Pjongjangu vztrajala, da je legitimna zastopnica vseh Korejcev, tudi tistih na jugu, medtem ko so oblasti v Seulu trdile, prav nasprotno, da le one predstavljajo vse Korejce – tudi tiste na severu.
Zato je v poznih 40. letih prejšnjega stoletja na Korejskem polotoku ves čas tlelo; posebej Kim Il Sung, voditelj Severne Koreje, si je želel nastali položaj rešiti po vojaški poti. Stalin je tej rešitvi sprva nasprotoval, saj ni hotel izzivati Amerike, ki je takrat že posedovala jedrsko orožje. Ko pa je Sovjetska zveza leta 1949 prvič uspešno testirala lastno atomsko bombo, se je položaj spremenil in Stalin je – pod pogojem, da sovjetske enote ne bodo neposredno sodelovale v vojaški operacijah na Korejskem polotoku – Kimu prižgal zeleno luč.

Korejska vojna utrne tri milijone življenj
20. junija 1950 so severnokorejske čete prestopile 38. vzporednik in pometle z južnokorejsko vojsko. Vlada Južne Koreje je pobegnila v jugovzhodno pristanišče Pusan in tam obupano čakala ameriške pomoči, saj se je severnokorejski obroč okoli mesta vse bolj zategoval. Varnostni svet Združenih narodov je medtem izkoristil sovjetski bojkot dela tega organa, se elegantno izognil Stalinovemu vetu in na ameriško pobudo odobril vojaško posredovanje zoper Severno Korejo.

Američani – vodil jih je prekaljeni general MacArthur – so najprej rešili Pusan, nato pa uspešno izvedli amfibijsko izkrcanje pri Seulu, daleč za hrbtom severnokorejske armade. To je zdaj spravilo v nemogoč položaj Sever; njegova vojska, nenadoma odrezana od zaledja, je v nekaj dneh implodirala, Američani pa so z ofenzivo nadaljevali. Kmalu so zavzeli Pjongjang in prodirali proti korejsko-kitajski meji na reki Jalu. Ta razvoj dogodkov je preplašil Mao Cetunga (Mao Zedong) in druge kitajske voditelje, ki so bili prepričani, da se Američani ne bodo ustavili na meji, ampak bodo z vojnimi operacijami nadaljevali, dokler ne bodo navsezadnje vrgli kitajskih komunistov z oblasti.

Tako se je Kitajska odločila intervenirati – v boj so poslali več sto tisoč mož, ki so nagnali Američane v beg. Sever je tako ponovno zavzel Seul, a napredovali so prehitro, preskrbovalne linije pa ob nenehnih bombnih napadih ameriškega letalstva niso delovale, kakor bi morale. To je koaliciji, ki je podpirala Jug, omogočilo, da je znova prešla v ofenzivo; Seul je še zadnjič zamenjal oblastnika, nato pa se je fronta za več kot dve leti ustalila približno tam, kjer je potekala meja med obema Korejama še pred vojno. 27. julija 1953 je bilo naposled podpisano premirje. Vojna je po ocenah različnih zgodovinarjev terjala grozljiv davek – več kot tri milijone mrtvih.

Nerazrešeni konflikt hladne vojne
Razdeljenost Korejskega polotoka, ki tako buri današnje mednarodne odnose, je torej posledica japonskega poraza med drugo svetovno vojno in hladnovojnega rivalstva med Rusijo in Ameriko. Kako bi se ta stari, a še vedno tleči spor na Korejskem polotoku utegnil razvijati v kontekstu geopolitičnih iger 21. stoletja, pa bomo v Podobah Koreje preverjali v petek.