Turčija razglaša, da sta Islamska država in Delavska stranka Kurdistana samo različni plati istega terorističnega kovanca. Zveličavni boj proti terorizmu tako daje vso legitimnost bombam turških letal, da v prah spreminjajo mirovni proces, ki bi razrešil neobstoječe kurdsko vprašanje. A ne gre za podivjane salafistične džihadiste niti za nekdanje marksiste, zdaj križane s heretičnim anarhizmom, temveč preprosto za oblast. Recep Tayyip Erdogan si želi z ustavnimi spremembami širokih predsedniških pooblastil, a kaj ko jo je novodobnemu sultanu zagodel volilni izid, za katerega so krivi predvsem Kurdi.

Deset korakov do trajnega miru
"Vemo, da smo blizu miru, zato pozivamo vse demokratične sile k napetju vseh sil za uresničitev tega projekta," je v nekdanji vladni palači otomanskega cesarstva javnost pozval Sırrı Süreyya Önder, režiser in poslanec prokurdske Ljudske demokratične stranke (HDP). Za pričo pomembnemu preboju pri mirovnem procesu sta bila gostitelj Yalčın Akdogan, podpredsednik vlade, in Efkan Ala, notranji minister. Prisotni sta bili delegaciji poslancev vladajoče stranke Pravičnost in razvoj (AKP) in HDP-ja.

V palači Dolmabahče v Carigradu so tako 28. februarja letos predstavili deset točk za dosego trajnega miru med turško državo in Delavsko stranko Kurdistana (PKK), po katerih bi se kurdski gverilci dokončno umaknili iz jugovzhodne Turčije in se posledično razorožili, boj za avtonomijo pa bi se v celoti preselil v politično areno, kjer bi Kurdi nastopali kot polnopravni državljani.

Erdogan tudi začel mirovni proces
Novopečeni 12. predsednik Turčije Erdogan je po pričevanju obeh strank osebno nekajkrat sodeloval na pogovorih, v katerih je PKK prepustil svoj glas HDP-ju in njegovemu predsedniku Selahattinu Demirtašu. Dolgoletni turški premier (2002-2014) je leta 2009 spodbudil pogovore z vojaško napol premaganimi kurdskimi gverilci, desetletje zaprti legendarni voditelj PKK-ja Abdullah Öcalan je rade volje prisluhnil in po dolgem otipavanju se je leta 2012 začel mirovni proces in marca 2013 so Ljudske zaščitne sile (HPG), vojaška veja PKK-ja, razglasile premirje in začele umik v južni Kurdistan - severni Irak.

AKP dolga leta dvoril kurdskim volivcem
V ozadju je bil že znani pragmatizem AKP-ja, ki je bil po zaslugi politike kurdskega odpiranja prevladujoča stranka tudi na kurdskem jugozahodu države. Večje nacionalne pravice, ki so vključevale javno uporabo kurdskega jezika in izkazovanje kulture, so križane z islamsko konservartivno politično usmerjenostjo in gospodarsko uspešnostjo vlade pritegnile polovico Kurdov, ki so volili.

Ostale parlamentarne stranke, socialdemokratski republikanci (CHP) in desničarski nacionalisti (MHP), se niti v sanjah niso strinjale terminom Kurdi, vsakokratna legalna kurdska stranka pa se je spuščala v politični boj samo s pomočjo neodvisnih kandidatov v okrajih s trdno kurdsko večino. Računica AKP-ja ni bila skrivnost: z mirom si pridobiti zvesto kurdsko večino volivcev in tako obdržati absolutno parlamentarno večino v velikem narodnem zboru v Ankari, kar bi odprlo vrata ustavnim spremembam za širjenje predsedniških pooblastil.

Kurdi izbrali parlamentarni boj
A predsedniške volitve 2014 so stvari spremenile: novonastala stranka HDP, dotedanja prokurdska stranka miru in demokracije (BDP), ki je pritegnila številne leve skupine zunaj kurdske skupnosti, je z Demirtašem prejela 9,77 odstotka glasov oz. samo drobec manj, kot je potrebno za prestop parlamentarnega praga v Turčiji. Za poletje 2015 in redne parlamentarne volitve so se pri HDP-ju odločili tvegati na vse ali nič in za vso državo vložili strankarsko listo. Če bi ostali pod desetimi odstotki, bi se obrisali pod nosom, velika večina poslanskih mest v kurdskih okrožjih pa bi pripadlo AKP-ju.

Kobane - za ene simbol, za druge svarilo
Vmes se je na južni meji razbohotila Islamska država, velika večina tujih džihadistov je v samooklicani kalifat prišla prek Turčije, meja za prehod iz severa na jug v Sirijo pa je bila zaprta samo s kurdskimi kantoni. Nato se je zgodil Kobane: odpor sirskih Kurdov, ki ga je organzirala sestrska stranka PKK-ja, je obšel svet, kljub pričakovanjem Turčije obmejno mesto ni padlo v celoti, ob pomoči ameriških bombnikov in pešmerg iz iraškega Kurdistana se je vojna plima zasukala. Ljudske zaščitne enote (YPG) so zmagovale, Demokratična zveza (PYD) pa je streljaj od Turčije v praksi uresničevala Očalanovo paradigmo demokratičnega konfederalizma.

V Turčiji se je začela provladna medijska ofenziva, iz vladajočega AKP-ja je prihajalo vse več izjav, ki so svarile in napadale avtonomijo sirskih Kurdov ter zmanjševale kurdski boj proti Islamski državi. Pri vprašanju IS-ja se je Turčija popolnoma držala ob strani, ni postala del koalicije, ki ji kljub pritiskom ZDA ni dovolila niti uporabe Natovih letališč. Sočasno s kurdskim poenotenjem v boju proti kalifatu se je krepila zavest, da Turčija tako vsaj posredno ščiti IS.

HDP ukradel AKP parlamentarno večino
Prišel je 7. junij in volitve, kjer ni bilo presenečenja pri zmagovalcu: Pravičnost in razvoj (AKP) je dobila še četrte zaporedne volitve, a prvič je ostala brez absolutne večine v parlamentus 40,87 odstotka glasov. Vzrok? Ljudska demokratična stranka (HDP) je presegla vse napovedi in dobila natanko 13,12 odstotka oz. šest milijonov glasov ter prestopila parlamentarni prag. AKP je izgubil kar 69 poslancev, skoraj vse na račun HDP-ja, ki je dobil 80 poslanskih sedežev. Ob ustanovitvi leta 2012 je k stranki pristopilo 29 neodvisnih poslancev.

Koalicijska pogajanja po dobrem mesecu niso prinesla velikega napredka, kot edina kolikor toliko realna koalicija se je nakazala zveza AKP-ja z nacionalističnim MHP, hkrati pa je bil vse bližji izhod v sili - vnovične volitve v jeseni.

Zmanjkalo časa in volje za začasno amnestijo
Hkrati je zaradi volitev zastal eden ključnih korakov dogovora iz Dolmabahčeja - PKK oz. HPG se ni mogel v celoti umakniti iz Turčije, saj bi morali gverilci na poti iz gozdov proti iraškemu Kurdistanu prečkati vse doline z glavnimi prometnicami, ki so postale v zadnjem letu vse močneje zastražene. V Carigradu so takrat predvideli zakon o začasni amnestiji oz. prostem prehodu, s katerim bi se oboroženi gverilci lahko umaknili mimo položajev turške vojske brez bojazni pred napadom. V kaj takega potencialni koalicijski partner MHP seveda ne bi privolil.

Ob koncu ramadana križ čez Dolmabahče
V takšnem ozračju se je 17. julija ob zaključku svetega muslimanskega meseca ramadan oglasil predsednik Erdogan: "Sam nikakor ne sprejmem izraza dogovor iz Dolmabahčeja. Dogovor ne more biti sklenjen s tistimi, ki se naslanjajo na teroristično organizacijo." Ob tem je nesporni vodja AKP-ja jasno nakazal, da načrt desetih korakov nima veljave, provladni dnevnik Sabah je jasno zapisal, da se je Erdogan odrekel februarskemu dogovoru.

Sočasno so se v kurdskih okrožjih vrstili incidenti, zlasti zaradi pospešene gradnje jezov in cest ter posledičnih motenj z oskrbo vode kurdskih skupnosti. PKK je obtoževal Ankaro, da se pripravlja na nov konflikt, kjer bo z novo infrastrukturo lažje obkoljevala gore, kar so potrjevale nove nadzorne točke in policijske postaje.

IS udaril v Turčiji, a po Kurdih
V ponedeljek, 20. julija, je obmejno mesto Suruč, ki leži nasproti Kobaneja, pretresla eksplozija. Islamska država je prvič udarila v sami Turčiji, a po kurdskih tarčah. Samomorilski napadalec je udaril na zborovanju socialistične mladine in prokurdskih aktivistov, ki so obnavljali Kobane. Ubitih je bilo 33 ljudi, več kot sto jih je bilo ranjenih. Erdogan in predsednik vlade Ahmet Davutoglu sta napovedala obračun s terorizmom, prvič tudi z IS-jem. V kurdskih mestih je mladina protestirala proti policiji in AKP-ju kot sokrivemu za napad, ker so IS že leto dni mirno tolerirali, trgovalo se je z njim in živelo mirno naprej, medtem ko se je meja s sirskimi Kurdi zapirala.

Umora policistov povod za bombardiranje PKK-ja
Tri dni pozneje so v bližnjem mestu Ceylanpinar našli dva v glavo ustreljena policista. Sprva so oblasti sumile IS ali da je šlo za umor/samomor, a nato je odgovornost prevzel PKK, ker naj bi policista sodelovala pri spuščanju pripadnikov Islamske države prek meje. Turčija je povod pograbila z obema rokama: 23. julija je prvič bombardirala Islamsko državo na severu Sirije, 24. julija pa se je začelo izdatno bombardiranje položajev PKK-ja/HPG-ja na severu Iraka. Čez nekaj noči so vojaška letala bombe odmetavala samo še na Kurde. Za pravo ofenzivo na IS ni časa oz. se čaka, da se bodo Američani dodobra namestili v tako želenem oporišču Incirlik.

Glavnina bomb in aretacij usmerjena proti Kurdom
V obsežnih protiterorističnih racijah so v prvem tednu aretirali več tisoč osumljenih podpornikov terorizma. Po Foreign Affairs je bilo do 29. julija aretiranih 137 simpatizerjev IS-ja in kar 847 privržencev PKK-ja, v podobnem tempu in razmerju se aretacije po Turčiji vrstijo vsakodnevno. Delavska stranka Kurdistana je prepozno sprevidela strateško napako in umaknila priznanje za umora policistov ter ju pripisala lokalnim mladincem, ki niso del organizacije.

Vse podrejeno ustavnim spremembam?
A mehanizem se je že zavrtel, vse bolj je krvavo v kurdskih mestih znotraj Turčije. Gorijo gozdovi, strelja se v mestih, kjer je zlasti mladinska veja PKK-ja samorasla in brez pravega vodstva, zato pa navdihnjena z uspehi bratov iz južnega Kurdistana. Vrstijo se povračilni napadi HPG-ja, ki udarja po varnostnih silah. Na obeh straneh je umrlo že več deset ljudi, prej je konflikt v letih 1984-2013 zahteval življenje več kot 45 tisoč ljudi.

Nova parlamentarna stranka HDP se pritiska tako medijsko kot politično, da bi mogoče nastal razkol ali celo odvzem poslanskih mandatov. Hkrati ostra vojna retorika in dejanja vlade v odhajanju kradejo glasove nacionalistom, vse to pa bi jeseni na morebitnih predčasnih volitvah morala biti voda na mlin AKP-ja. Nove volitve za vnovično absolutno večino, mogoče s koalicijo celo dvotretjinsko večino, ki bi omogočile ustavne spremembe in uvedbo predsedniškega sistema za Erdogana, kar je njegova dolgoletna želja.