Logika govori, da bi v takem, sicer izrazito malo verjetnem primeru, o zmagovalcu odločalo denimo število glasov volivcev ali pa vsaj kaka višja elektorska matematika, če vemo, da ameriškega predsednika (prek posrednih glasov volivcev) dejansko volijo elektorji.

Motili bi se. V primeru čistega izenačenja namreč novi ameriški predsednik ne bi postala ne Clintonova ne Trump, ampak eden od njunih podpredsedniških kandidatov, katerih imeni si še Američani težko zapomnijo, saj nihče od njiju ni izbral kakega res prominentnega ali poprej visoko profiliranega kandidata.

Priložnost za kandidate tretjih strank
Kako je to možno? Poglejmo podrobneje. Ameriška ustava narekuje, da če nobeden izmed obeh predsedniških kandidatov ne osvoji 270 elektorskih glasov, kolikor jih je potrebnih za zmago, se odločitev preseli v predstavniški dom ameriškega kongresa (in to novoizvoljenega kongresa, ki priseže šele 3. januarja).

Če ta ne more sprejeti odločitve, novega predsednika izbira senat, pri tem pa ne odloča med predsedniškima kandidatoma, ampak med njunima podpredsedniškima. Konkretno za letošnje volitve: med demokratskim senatorjem iz Virginije Timom Kainom in republikanskim guvernerjem Indiane Mikom Penceom.

S prostim padom Donalda Trumpa po aferi "Zagrabi-žensko-za-muco" se sicer omenjen razvoj dogodkov zdi manj verjeten, kot se je še pred tedni, vseeno pa je dejstvo, da smo priča nedvomno edinstvenim volitvam, v katerih je mogoče vse. Ne nazadnje se še nikdar za mesto predsednika ZDA nista udarila dva tako izrazito nepriljubljena kandidata.

In v takem času običajno svojih pet minut slave doživijo tudi t. i. kandidati tretjih strank (letos sta to kandidatka Zelenih Jill Stein in libertarec Gary Johnson), ki sicer realnih možnosti za zmago nimajo, lahko pa jim obupani in frustrirani volivci namenijo kar nekaj glasov več, kot bi jim jih ob dveh močnih predsedniških kandidatih.

Tudi Jefferson izbran za zeleno mizo
V celotni zgodovini ameriških volitev je predstavniški dom dvakrat izbral predsednika - prvič se je to zgodilo leta 1800, ko so se odločali med Thomasom Jeffersonom in njegovim kolegom Aaronom Burrom.

V tistih časih je stranka namreč predlagala po dva kandidata in ju preferenčno rangirala - Jefferson je bil prva izbira republikancev (v 19. stoletju so bili republikanci sicer nekaj povsem drugega kot danes), Burr pa druga, oba pa sta na volilni torek zbrala enako število elektorskih glasov. Predstavniški dom je v Belo hišo poslal Jeffersona, ki je skupaj odslužil dva mandata.

Predsednik bi lahko postal tudi Paul Ryan
Drugi primer elektorskega izenačenja pa se je zgodil leta 1824, ko je predstavniški dom za predsednika izbral Johna Quincyja Adamsa. Njegova izvolitev je bila še posebej sporna, saj je na volilni dan Adamsov protikandidat Andrew Jackson osvojil (resda tesno) tako večje število glasov volivcev kot večje število elektorskih glasov, ne pa tudi potrebne absolutne večine elektorskih glasov. Jackson je svoje zadoščenje dobil štiri leta kasneje, ko je najprej porazil Adamsa, nato pa leta 1832 dobil še drugi mandat.

Da bi o predsedniku odločal senat, skratka, da bi zmagal podpredsedniški kandidat, pa se za zdaj še ni zgodilo.

Ampak vseeno, če se igramo s "če-ji" še dalje: denimo, da je izenačen tudi senat, potem bi predsednika določila hierarhična lestvica in bi predsednik ZDA postal aktualni predsednik predstavniškega doma. Ta je trenutno 46-letni Paul Ryan, republikanski podpredsedniški kandidat iz leta 2012, ko je bil Obamov tekmec Mitt Romney. V retrospektivi izrazito dostojanstvena, spoštljiva tekma, po kateri se v luči ene najbolj umazanih kampanj do zdaj mnogim kolca.