azaj zmrdovali, zdaj pa so postala pravi hit.

Pa ne da bi šlo pri oranžnih vin za kakšno novotarijo, ampak zgolj za vračanje v preteklost in novo odkrivanje že pozabljenih, tudi več sto let starih postopkov pridelave vina.

Urbajs z Rifnika na Štajerskem je verjetno eden najradikalnejših, če ne celo najradikalnejši predstavnik te oranžne revolucije, nekateri drugi, ki so bili v petek zbrani v Izoli, so bolj klasični, spet drugi povsem zvezdniški, ki pripravijo šov že iz odpiranja steklenic (Movia), nekateri pa so celo taki, ki morda ne sodijo najbolj na festival, ki načeloma skuša propagirati ekološka in biodinamična vina, ki pa jih vseeno ne gre čisto zamenjevati z oranžnimi.

Bistvo oranžnih vin je namreč, da gre za bela macerirana vina, pridelana s podobnim postopkom kot za rdeča, torej s podaljšanim stikom jagodnih kožic z moštom, zaradi česar se vanj izluži več snovi. Povedano po domače: če ima vinar ekološki vinograd, v katerem ne uporablja naravi škodljivih snovi, škropiv in gnojil, bo njegovo oranžno vino naravno in kot tako ne tako škodljivo za zdravje kot tista vina, kjer stopnja dodanega žvepla že meji na strupeno, če karikiramo.

Če pa ima vinar konvencionalnejše (komercialnejše?) vinograde, ki jih obdeluje in preparira na način, ki je pri nas še vedno izrazito večinski, bo njegovo oranžno vino v bistvu še škodljivejše od konvencionalnega, saj je mošt dalj časa v stiku s kožicami, kjer se kopičijo vse škodljive snovi, ki jih vinogradnik uporablja.

Zanimanje eksponentno raste
Pravi "oranžarji", tisti, ki so tovrstna vina začeli pridelovati že pred leti, če ne celo desetletji, dobro poznajo imena, ki morda v Izoli ne bi smela imeti mesta, saj malce oportunistično izkoriščajo oranžno usmeritev, ampak za ločevanje in kategorizacijo bo pri nas potreben še čas. Vsekakor pa smo na dobri poti, saj je ljubiteljev vina, kot je bilo videti v petek, vse več, vse več jih tudi prepoznava kakovost in vse več jih verjame, da je prihodnost oranžna.

Vprašanje zdaj je le, koliko je država pripravljena pomagati kmetom, ki se trudijo do kakovosti priti ne po bližnjicah, ampak z veliko truda in vloženega dela. Med njimi zastavo nosi denimo Jordan Cigoj iz turistične kmetije Arkade Cigoj v Črničah, ki je bil letos eden izmed slavnostnih govorcev na odprtju festivala.

"Država je pozabila na kmeta, dala nas je na stranski tir," je bil v svojem govoru tako oster Cigoj, eden tistih, ki je že pred leti začel z oranžnimi vini, danes pa je morda najbolj znan po svojih izvrstnih mesninah, da so morali organizatorji noto naglo speljati v malce pozitivnejše vode.

Pa čeprav o boju z (birokratskimi) mlini na veter jadikujejo vsi, ki vsakodnevno izkušajo pasti nelogične, okostenele in zastarele zakonodaje, za katero se zdi, da nikakor ni bila spisana s posluhom za tiste, ki pri pridelavi in predelavi nočejo ubirati bližnjic.

Američane povsem navdušil
Eden izmed teh je nedvomno tudi Aleks Klinec iz turistične kmetije Klinec v Medani, ki je na festival oranžnih vin pripotoval še na krilih velikih uspehov, ki ga je z degustacijami požel v Franciji in v ZDA, kjer so Slovencem in njihovim oranžnim vinom (ob zanesenjaškem nakupu vseh zalog) peli take slavospeve, ki so presenetili celo Klinca, ekološkega vinarja, ki v tujino proda kar 95 odstotkov svojih izjemnih vin.

Že nekaj let na njih prisegajo Francozi in Italijani, trenutno pa so oranžna vina čisto obnorela Američane, celo do te mere, da številni slovenski butični vinarji preprosto ne morejo slediti povpraševanju.

Klinec, katerega domačija ob koncih tedna poka po šivih predvsem zaradi tujih gostov in vinskih poznavalcev, ne prisega samo na naravno pridelavo grozdja, ampak tudi na naravno vzrejo krškopoljskih prašičev, iz katerih dela svoj sloviti tri leta zorjeni pršut in druge mesnine, ki predstavljajo osnovo vsak konec tedna razprodanih kosil pri Klinčevih.

Ti so se sicer letos v Izoli predstavljali zgolj z vini, so pa svoj masleni lardo navdušenim obiskovalcem (med njimi je bilo opaziti veliko Hrvatov, Italijanov, pa tudi Avstrijcev) rezali Cigoji, pršut Kobjeglava, fete slovite Popetove šunke, začinjene s hrenom, pa so že tradicionalno rezali fantje iz ljubljanskega Asa.

Veliko navdušenja so poželi tudi Butuli iz domačije Butul v Manžanu, kjer so se pod ambiciozno mlado roko Črta Butula v zadnjem času specializirali za vse od oranžnih vin in domačega craft piva do zelišč in vrhunsko pripravljenega pridelka z domačega vrta, kot je bil denimo ohrovtov čips s kefirjem in z ikrami brancina ter ajda s koromačem, zeleno, orehi, hrenom in hruško.

Od fritul do paninijev
Vedno inovativni Zemono je med obiskovalci, ki so se letos zbrali v rekordnem številu, razpotegnil vrv z zavojčki, v katerih so se skrivali paniniji z olivo, Lisjak je ponujal svojo bogato zalogo večkrat nagrajenih olivnih olj, portoroški Rizibizi se je predstavil z ješprenjčkom s pedoči, gostilna Tomi z jesetrom z želejem iz oranžnega vina, Fonda s svojim karpačem brancina z oljčnim oljem, Istranke pa so cvrle fritule. Po pričakovanjih so se verjetno najdaljše vrste vile pred močno zastopano stojnico Skaručne, kjer je Slavko Žagar mlajši dušil impresivno volovsko kračo, podkrepljeno z domačim pivom in žganjicami.

A dvoma, po kaj so prišli obiskovalci, ni bilo - oranžna vina so bila zvezda Manziolijevega trga, zaradi vse večjega zanimanja, pa tudi številčne zastopanosti vinarjev (60, vključno z italijanskimi, avstrijskimi, hrvaškimi in novozelandskimi) in njihovih vzorcev (okoli 143, če ne štejemo še kakih skrivnih omejenih zalog, na voljo pod mizo za res največje poznavalce in oboževalce) letos iz Manziolijeve palače porazdeljena še v nekdanjo občinsko palačo.

Kot so povedali zadovoljni organizatorji, je festival že postal eden najpomembnejših regionalnih festivalov, s katerim se je Izola vpisala na svetovni zemljevid. Ali, kot je vinarje pohvalil župan Izole, magister Igor Kolenc: "Tam, kjer je volja, se da. S trdim delom vinarji dosegate rezultate, za katere upam, da bodo samo še rasli." Se pridružujemo željam.