Pri Madisonu, vinoteki s 30-letno tradicijo, so se v zadnjih letih specializirali za hrvaška in slovenska vina, pri čemer pri slednjih ne pozabijo poudariti, da Slovenija že stoletja "prideluje vina izjemne kakovosti, vključno z najstarejšo stalno gojeno sorto v Evropi, 400 let staro žametovko". Govor je seveda o stari mariborski trti na Lentu.

Morda se bo komu zdelo, da ob tako majhni državi Američani pač ne bodo ločili med neko štajersko sorto in vipavsko, a bi se zmotili. V ZDA so namreč slovenska vina v zadnjih letih še kako vroče blago. "Prišel sem tja, in še preden sem začel predstavitev, so že planili, od kod je vino, iz Brd ali iz Vipavske, iz Štajerske ali Istre. Obstal sem z odprtimi usti," se spominja svoje nedavne degustacijske ture po ZDA Aleks Klinec iz Goriških brd, ki prideluje izključno naravna vina s poudarkom na oranžnih.

Klinec je marca v nekaj dneh obredel ZDA od New Yorka do San Francisca, tam prodal vso svojo zalogo (še več bi kupili, če bi lahko), nato pa se ustavil še v elitni pariški restavraciji Chateaubriand, ki se redno uvršča med 50 najboljših na svetu, in jim s svojimi vini založil že tako bogato vinsko karto.

Movia kot svetovna znamka
Simpatični in neprevzetni vinar, ki je na čelu turistične kmetije Klinec v Medani, je samo eden v vse daljši vrsti briških vinarjev, za katere je tuji trg morda še najbolj dovzeten (ali pa so Brici bolj spretni v samopromociji kot drugi). Tu, jasno, daleč pred vsemi prednjači Aleš Kristančič, ki je iz svoje Movie ustvaril ne samo slovensko, ampak svetovno znamko, iz vinarstva filozofijo, iz točenja vina pa šov.

Kristančič je bil tisti, ki je prvi (že leta 1988) zares prodrl na specifični ameriški trg, svoja vina predstavljal po najboljših newyorških in kalifornijskih vinotekah, o njem pa so kot o "vinskem geniju" pisali celo v sloviti reviji Wine & Spirit, kjer so bili navdušeni nad njegovo tehnološko izpopolnjenostjo, kombinirano z "ljudskimi štorijami" o tem, kako lahko s seksom (da ne bo pomote: med insekti in vinskimi viticami) vzdržuje svoj vinograd s čim manj poseganja.

Ampak tujih vinskih poznavalcev s Slovenijo ni težko očarati - težko je namreč najti državo, ki bi na tako majhni površini ponudila toliko različnih terroirjev, toliko mikroklim in toliko različnih vinskih pokrajin, vsako s svojimi sortami in posebnostmi. V Franciji se moraš voziti ure in ure, da prideš od Bordeauxa do Burgundije, pri nas pa v nekaj urah obredeš cel diapazon vinorodnih okolišev, piješ dopoldne sveži zelen in pinelo v Vipavski dolini, opoldne veliko rdeče v Brdih, večer pa skleneš s štajerskim tramincem.

Okoli 1.700 za stekleničenje registriranih vinarjev imamo, ki na leto proizvedejo od 90 do 100 milijonov litrov vina, ki predstavljajo morda trenutno naš največji potencial. Izvozi se ga namreč le dobrih 6 odstotkov na leto (kar je v svetovnem merilu res zanemarljivo), od tega največ prav v ZDA. Te bi rade volje kupovale še v precej večjih količinah, če ne bi slovenski butični vinarji proizvedli znatno manj steklenic kot kak francoski kolega.

Vinarji odvisni samo od sebe
Kako zelo briška vina cenijo tujci, pove podatek, da je delež domače-tuje prodaje pri imenih, kot so Movia, Marjan Simčič ali pa Aleks Klinec postavljen popolnoma na glavo - ti namreč doma prodajo zgolj pičlih pet odstotkov, preostalo pokupi tuji (pretežno ameriški) trg. Za to sicer država, ki še kar ne zna zares ceniti vseh razsežnosti slovenskega vinskega potenciala, ne stori kaj dosti oziroma v mnogih vidikih s svojo okostenelo zakonodajo ambicioznost še zavira.

Vinarji so pri promociji in angažiranosti v tujini (s tem pa konec koncev tudi reklamiranjem Slovenije) tako prepuščeni sami sebi in svoji podjetnosti. Ključni so zlasti mednarodni vinski festivali, kot je nam najbližji Vinitaly v Veroni, kjer lahko storijo največ za privabljanje tujih kupcev.

Ali kot je pred časom za Primorske novice povedal direktor KZ-ja Goriška brda Silvan Peršolja: "Za prodajo v Ameriki moraš biti tam prisoten in predstavljati vina. Če te ni, zanimanje usahne." Za vinsko klet Goriška brda so najpomembnejši partner prav ZDA, kjer imajo urejen trg, vlada finančna disciplina, kultura pitja pa je visoka, pravi Peršolja.

Manjka institucionalni okvir
Strokovnjaki, kot je Dušan Brejc iz Vinske družbe Slovenije (VDS), že leta opozarjajo, da je slovenska vina nujno spraviti v institucionalni okvir, če želimo z njimi zares prodreti, urediti brošure, zbrati vinske pokrajine in vina v en register, organizirano vabiti tuje novinarje in gostince (ne zgolj na pobudo posameznih vinarjev).

Pa čeprav imamo prav vse druge pogoje izpolnjene - vse bolj kakovostno vino, mednarodno privlačne sloge, prestižne in inovativne vinarje, napredne vinske kleti, veliko znanja, tradicijo, specialiste in zainteresirano mlajšo generacijo vinarjev, ki je od svojih očetov in dedov pobrala vse znanje in ga oplemenitila z novimi tehnikami, prijemi in trendi.

Skratka, ni dovolj, da se trepljamo po hrbtu ob uspehih butičnih vinarjev v tujini, svetovno gledano, se v tujino še vedno izvozi (pre)malo slovenskega vina. Številke ne lažejo - izvoz v zadnjih letih vztrajno pada. Raste pa ugled slovenskih vin.

Brda - Collio
"Slovenija ima - ob Hrvaški in Grčiji - najdaljšo tradicijo vinarstva v Evropi, ki sega še v čas celo pred rimskim cesarstvom. Popolne podnebne razmere in skrb za tradicionalno proizvodnjo vina se kažejo v vinih vrhunske kakovosti," piše o naših vinih še ena ameriška (spletna) vinoteka, Sour Grapes.

Američani veliko dajejo na evropske izdelke s tradicijo, zato ni čudnega, da tako radi - nazadnje predlani v dolgem prispevku v New York Timesu - poudarjajo zgodovinski vidik slovenskih vin, ki nikjer ne pride tako do izraza kot prav na zahodu Slovenije, kjer vino slovenskih vinarjev črpa iz italijanske zemlje in sonca (mnogi briški vinarji imajo namreč vinograde na italijanski strani Brd, torej v Colliu) - območja nekdanjih zavojevalcev.

Medana, nekakšno neuradno enološko-kulturno središče pokrajine, kjer so zbrani najbolj cenjeni slovenski vinarji, ima skorajda uporen položaj, z razgledom na Italijo in Furlansko nižino. A če bi bil to v preteklosti zadosten povod za meddržavni spor, na tiste čase opozarjajo le še partizanski grafiti – kar jih je še ostalo po nepobeljenih zidovih -, prav Italijani pa so zdaj gonilo briškega turizma ter najbolj hvaležne stranke tukajšnjih ekoloških domačij in vinarjev zvenečih imen.