Da se bo tam zgodilo toliko pomembnih zgodovinskih dogodkov, ni bilo ravno verjetno, kajti do sredine 19. stoletja je mesto stagniralo, zgodbo o Berlinu, ki smo jo začeli v prvem delu sprehoda po nemški prestolnici, nadaljuje Joshua Hammer. Goethe je mesto označil za "surovo". Voltaire je rekel, da je v njem "presenetljivo veliko bajonetov in zelo malo knjig". Stendhal se je čudil: "Kaj je obsedlo ljudi, da so ustanovili mesto sredi vsega tega peska?" pri čemer se je nanašal na močvirnato ravnino, na katerem stoji mesto. (Ime Berlin izvira iz staroslovanske besede "brl", ki pomeni močvirje ali barje, pojasnjuje avtor prispevka.) "Predstavljajte si Ženevo, izgubljeno v puščavi," je leta 1843 zapisal Balzac, "in predstavljali si boste Berlin". Prerokoval je še, da bo mesto ostalo "prestolnica dolgčasa". Kako se je motil!

Berlin je pozneje postal prestolnica kraljevine (Prusije, leta 1701), prestolnica cesarstva (nemškega, leta 1871), socialistična prestolnica (leta 1890), prestolnica evropske industrije (do leta 1900) in prestolnica po številu prebivalstva (štirje milijoni leta 1914), prestolnica avantgardne evropske kulture (v 20. letih), prestolnica nacizma, nemške demokratične republike in, končno, na novo združene Nemčije. "Nobeno evropsko mesto ni tako hitro iz anonimnosti postalo prepoznavno in nobeno se ni tako opijanilo z uspehom," piše Alexandra Richie v svoji izčrpni biografiji Berlina z naslovom Faust's Metropolis.

Berlin ni London ali Pariz, ampak ...
Da bi cenil Berlin, mora novi obiskovalec (včasih pa tudi "berlinski veteran") sprejeti to, da mesto ni London ali Pariz - čeprav je pred 1. svetovno vojno tekmovalo z njima. Bismarck je naročil gradnjo Kurfürstendamma, luksuznega nakupovalnega bulvarja v zahodnem Berlinu, da bi ustvaril konkurenco pariškim Elizejskim poljanam. Wilhelm II., ki je v Angliji preživel mnoge lepe dni, je bil obseden s tem, da bi Berlinu vcepil sproščeno, aristokratsko patino Londona. Kaiser Wilhelm Gesellschaft, znanstvena institucija, naj bi po cesarjevih besedah postala "Oxford Dahlema", zelene soseske na skrajnem zahodu mesta, kjer se je nahajala. Ko je leta 1903 ustanovil Kraljevo knjižnico, je Wilhelm arhitektu Ernstu von Ihneju dal ukaz, da mora biti čitalnica večja od tiste v Britanski knjižnici.

V nasprotju z ustaljeno dediščino Londona ali lepo oblikovanim kraljevskim videzom Pariza je Berlin robata izkušnja z dediščino druge svetovne vojne in, še bolj, dediščino arhitekture nekoč ločenih vzhoda in zahoda. V vsakem primeru morate, da bi ujeli monumentalne prizore Berlina, nekaj časa preživeti v predelu Mitte. Sprehodite se po aveniji Unter den Linden in začutite duha cesarskega Berlina, se podajte po Spreebogen, novi promenadi ob reki Spree, ter si oglejte znamenitosti obnove v 90. letih: Reichstag, upravne stavbe zvezne vlade, in novo glavno železniško postajo. Uživajte v svetovljanskosti Gendarmenmarkta, trga iz 18. stoletja, ki ga je navdahnil rimski Piazza del Popolo, zbirko modernega slikarstva muzeja Berggruen in kulturno-karnevalsko ozračje na arkadah Hackesche Höfe. Sprehodite se južno od Brandenburških vrat in se izgubite v labirintu Memiorala umorjenim Judom Evrope, nato pa se v smeri severovzhoda podajte proti prenovljenem pročelju nove sinagoge, vsega, kar je ostalo od največje sinagoge Nemčije 30. let. Oglejte si koncertno dvorano Berlinske filharmonije Hansa Schaurona, ki je bila precej pred svojim časom, in bližnji Sony Center, jekleno-stekleni kompleks na Potsdamer Platzu, ki ga je britanski arhitekturni kritik Charles Jencks označil za "stereotipen in pretiran, pust in neizrazit", a je od odprtja postal ena glavnih turističnih znamenitosti mesta.

Vzhod in zahod še vedno razdeljena
Nato pa se z nadzemnimi in podzemnimi vlaki "prežarčite" na drugo stran te velikanske naselbine, ki je s skoraj 900 kvadratnimi kilometri osemkrat večja od metropolitanskega območja Pariza in zavzema malce več kot pol velikosti Londona. Odkrili boste, da delitev na vzhod in zahod še vedno obstaja, a bolj v sociološkem kot ideološkem smislu. Soseske na zahodu, že tradicionalno bolj vzvišeno malomeščanske in aristokratske, so še danes dom premožnežev, katerih življenje poteka v mejah tamkajšnjih negovanih drevoredov in elegantnih kavarn. Vzhodna polovica Berlina pa ostaja pretežno področje delavcev, med katere se mešajo boemski priseljenci, kakršna je Rachel Doyle, 25-letna ameriška pisateljica, ki je kupila stanovanje v Friedrichshainu, hodi na odprtja galerij in plesne zabave na (nekdanjem) vzhodu in se počuti "izgubljeno" ob redkih priložnostih, ko zatava na Kurfürstendamm, piše Hammer.

Potem ko začutite duha socialistične brezosebnosti Alexanderplatza (znan je tudi pod krajšim vzdevkom "Alex"), se odpeljite le dve postaji s podzemno do tlakovanih ulic Prenzlauer Berga, ki je večinoma prenovljen in zdaj privlači "trendovnske" premožneže. Da, to je ironija komunistične dediščine, ki je postala velika kapitalistična nepremičnina. A takšna nasprotja v Berlinu niso nič nenavadnega.

"Moja lastna soseska, Wilmersdorf na jugozahodu Berlina, je šolski primer teh nasprotij," piše Hammer. "Živim tik ob Blissestrasse, neizraziti prometnici, ki jo obkrožajo betonski bloki pastelne barve in ne ravno ugledne trgovine, med njimi nigerijski kibercafe in turški lokal s prigrizki, porisan z grafiti. A na moji ulici, Hildegardstrasse, so pločniki obkroženi z drevesi in polni veličastnih stavb iz wilhelminskega in weimarskega obdobja s kupolami, koničastimi stolpi, francoskimi okni in betonskimi terasami ... To je eden izmed mnogih takšnih kotičkov, ki so skriti po vsem Berlinu."

Mesto zla, pa tudi upanja in navdiha
Za ogled dediščine razkola med Vzhodom in Zahodom se z vlakom odpeljite na skrajni vzhod Marzahna in si oglejte velikanska socialistična naselja na Allee der Kosmonauten. Nato se z vlakom odpeljite daleč na zahod, do Dahlema in Zehlendorfa, soseski vil in območju predvojnega kapitalizma Berlina. A tudi v teh premožnih naseljih je spomin na nemško nočno moro še živ. Na postaji Grunewald spominska plošča opozarja na to, da so bili ti tiri ena glavnih postaj, od koder so berlinske Jude pošiljali v koncentracijska taborišča po navodilih Josepha Goebbelsa, ki je mesto želel očistiti Judov.

Osupljivost Berlina je ravno v zlu, ki je tam nekoč živelo, pa tudi v upanju in navdihu. "Za nekaj kratkih bleščečih let," piše Richiejeva o 20. letih prejšnjega stoletja, "je mesto pritegnilo koncentracijo talenta, ki ji v Evropi doslej ni bilo para". Berlin je izžareval nekakšen čar, ki je pritegnil Josefa von Sternberga in Billyja Wilderja, Miesa van der Roheja in Walterja Gropiusa, Josephine Baker in Greto Garbo, Wilhelma Furtwänglerja in Otta Klempererja ter številne druge. "Berlin je bil vedno na robu tega, da bo postal veličasten megalopolis," piše Michael Kimmelman, kolumnist o kulturnih in družbenih zadevah New York Timesa, ki se je v Berlin preselil iz New Yorka, "nato pa ga je vedno nekaj uničilo. To je del njegove lepote - in njegove melanholije."

Za Berlin si je treba vzeti čas, da ga spoznate, zahteva potrpljenje in raziskovalni nagon, svoje zaklade razkriva postopoma, a morda so ravno zato bolj navdušujoči. "V Parizu je vse predvidljivo," pravi Michael Kimmelman, "Berlin pa se upira preprosti lepoti."